Je lahko tudi vadba, ki naj bi koristila zdravju, napačna? Kdaj želja po vitkem ali mišičastem telesu preraste v obremenjujoč življenjski projekt? O teh in podobnih vprašanjih v novi epizodi podkasta Zdrava pamet razpravljajo nutricionistka Lana Trampuš, mag. inž. prehrane Jernej Ogrin, ter trener in nutricionist Mario Sambolec. Tokrat se jim je v studiu pridružil še osebni trener in ustanovitelj Reset Studia Jan Kovačič. Skupaj so kritično osvetlili sodobno kulturo vadbe, vrnitev ideala skrajne vitkosti med ženskami in obsedenost z vedno več mišične mase med moškimi.
Jan Kovačič že na začetku nove epizode podkasta Zdrava pamet poudari, da gibanje samo po sebi še ni zagotovilo, da za svoje telo počnemo nekaj dobrega. Ključno je razumeti, zakaj treniramo in ali izbrana vadba sploh ustreza našemu telesu, vsakdanu in ciljem. »Vedno je treba osmisliti gibanje. Ko se odločimo za neko spremembo, moramo vedeti, zakaj to sploh počnemo,« pravi Jan in dodaja, da enaka skupinska vadba ne more nujno enako koristiti nekomu, ki ves dan sedi v pisarni, skladiščniku in poklicnemu vozniku. Če z neustreznimi vajami še dodatno krepimo že preobremenjene mišice in zanemarjamo šibke dele telesa, lahko dolgoročno povečamo tveganje za bolečine in poškodbe.
Dober trening se ne meri po tem, kako uničeni smo na koncu
Sogovorniki se ustavijo tudi pri prepričanju, da je kakovosten trening samo tisti, po katerem smo popolnoma izčrpani. Pri tem pogosto pozabimo, da telo ne ločuje strogo med fizičnimi in psihičnimi obremenitvami: naporen delovnik, premalo spanja, družinske skrbi in intenzivna vadba se seštevajo.
Jernej Ogrin zato opozori, da je treba obremenitev primerno odmeriti: »Doza loči zdravilo od strupa.« Težji trening ni nujno boljša odločitev, če zaradi njega naslednjih nekaj vadb opravimo slabše ali pa jih sploh ne moremo opraviti. Pomembnejši od posameznega podviga je napredek, ki ga lahko vzdržujemo.
Ob tem pa zmernost ne pomeni, da bi se morali gibanju ob vsakem napornem dnevu odpovedati. Lana Trampuš zato poudari, da je pomembno prepoznati razliko med izčrpanostjo in običajnim pomanjkanjem volje ter vadbo po potrebi prilagoditi.
Posebej izpostavi pomen vadbe z bremeni za ženske, saj pomaga ohranjati mišično maso in zdravje kosti. Začetek ni nujno velik: nekomu, ki ima do fitnesa odpor, lahko že 20 minut vadbe enkrat na teden pomaga narediti prvi korak. »Brez vadbe z bremeni smo ženske zaradi upada estrogena po menopavzi bolj ogrožene za razvoj osteoporoze,« pojasnjuje.
Ko videz izrine zdravje
Drugi del pogovora odpira manj očitno plat tako imenovanega zdravega življenjskega sloga. Na družbenih omrežjih se med ženskami znova krepi ideal skrajno vitkega telesa, med fanti in moškimi pa pritisk po vedno večji mišičavosti. V obeh primerih se lahko vadba in prehrana, sprva namenjeni boljšemu zdravju, začneta vrteti izključno okoli videza.
Lana zdravo telesno maso opiše kot tisto, ki jo lahko vzdržujemo brez restriktivne diete in popolne obsedenosti s hrano ter vadbo: »Naš cilj bi morala biti zdrava telesna masa, pri kateri imamo dovolj energije, normalno delovanje hormonskega in prebavnega sistema ter zdrave kosti.«
Mario Sambolec opozori, da ima lahko zasledovanje zunanjega ideala zelo visoko ceno. Iz lastnih izkušenj pove, da se je v obdobju, ko je imel največ mišične mase in je bil navzven v najbolj impresivni formi, počutil slabše, bil zadihan in moral velik del življenja podrejati treningu ter prehrani. »Če damo vizualni cilj na prvo mesto, ne bomo nikoli dovolj zadovoljni z njim. Nikoli ne bomo imeli dovolj mišic ali dovolj malo maščobe,« sklene.
Osrednje sporočilo tokratne epizode zato ni odpoved ambicijam, temveč sprememba njihovega vrstnega reda: najprej zdravje, dobro počutje in telesna zmogljivost, videz pa naj bo posledica navad, ki jih je mogoče ohranjati tudi zunaj fitnesa.