Gre za vsebino in dogodke, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega.
Zagreb je mesto, v katero se radi podamo tudi Slovenci. Ima veliko kulturnih zanimivosti, v adventnem času pa se mestno jedro spremeni v pravo decembrsko praznično pravljico. K temu v veliki meri pripomorejo ljudje, ki imajo radi svoje mesto in njegovo zgodovino - še posebej tisto, ki je ni mogoče najti v učbenikih. Med njimi je zagotovo tudi Đurđica Vitković, licencirana turistična vodnica za Zagreb in Zagreško županijo, zgodovinarka in kroatologinja.
"Vedno s knjigo v roki – bodisi kot bralka, urednica ali avtorica tematskih sprehodov," je zapisano na spletni strani, kjer jo lahko pobliže spoznate. Pa ne samo njo - predvsem tematske ture, ki so oživele prav z njeno pomočjo. In prav to je tisto bogastvo, omenjeno v naslovu: ponuja namreč posebne dogodke, ki se jih je vredno udeležiti, če se mudite v prestolnici sosednje države. Pred kratkim smo se tudi mi odpravili v Zagreb, da bi se pogovorili z Đurđico - in razkrila nam je veliko zanimivega, tako o sebi kot o svojem mestu. Iz vsake njene besede veje poglobljeno poznavanje tistih kotičkov hrvaške prestolnice, ki pogosto ostanejo skriti - a so še kako intrigantni. Pa tudi znamenitih osebnosti iz preteklosti, katere obudi na svojih turah in jih postavi na mesto, ki si ga zaslužijo.
Na Facebooku tematske sprehode in njihove opise najdete v skupini z zanimivim imenom - Kelnerice. Besede, s katerimi predstavijo svoje delovanje, pa so sledeče: "Mi smo Kelnerice – licencirane zagrebške vodnice, ki preprosto ne moremo nehati govoriti o svojem mestu. Specializirane smo za obdobje, ko je kavarna predstavljala kulturno središče, dnevno sobo meščanov, boemsko zatočišče in neizčrpen vir zgodb, ki tudi danes zbujajo radovednost. Naši ogledi vračajo zvok, barvo in značaj Zagrebu, ki ga morda več ne vidite, a ga boste z nami zagotovo začutili. Če ste si kdaj želeli, da bi vam nekdo zgodovino pripovedoval z nasmehom, ste prišli na pravo mesto! Zakaj ravno naziv Kelnerice? Beseda kelner prihaja iz nemščine (Kellner = natakar) – tako kot mnogo drugih izrazov v (staro)zagrebškem govoru. V publikaciji Društva krčmarjev in kavarničarjev iz leta 1892 so bila poklicna poimenovanja zapisana prav v nemščini, zato lahko vidimo, koliko različnih vrst “kelnerjev” je obstajalo – zahlkellner/oberkellner (nadnatakar), zimmerkellner (streže v sobah), speisekellner (prinaša jedi) … Naše ime z ljubeznijo opozarja na raznolikost zgodovinske dediščine v zagrebškem govoru, pa tudi na igro identitete: mi ne nosimo pladnjev, temveč strežemo mestne zgodbe."
Z vodnico Đurđico smo se srečali na znani zagrebški točki, ki je ni mogoče zgrešiti - pred kipom bana Josipa Jelačića, skupaj smo se odpravili v bližnjo kavarno, saj je prav to kraj, kjer se pletejo zanimive zgodbe. Zanimalo nas je, kdo je oseba, ki stoji za zanimivo Facebook skupino, ki smo jo odkrili povsem po naključju, med brskanjem po družbenih omrežjih.
"Končala sem študij zgodovine in kroatistike, nisem si nikoli mislila, da bom turistična vodnica, po naravi sem namreč precej introvertna. Vse se je zgodilo nekako spontano, kavarne so me zanimale že med študijem. Imela sem občutek, da se pravo življenje dogaja prav v kavarnah, da so pravo ogledalo družbe. Tukaj namreč ni olepševanja. Tako so nastale zgodbe dolnjegradskih kavarn, to je prva tura Kelneric. Zdela se mi je škoda, da je usmerjena samo na moške udeležence, ki so svoje čase pač puščali največ zapisov - gre za osebe, kot so na primer Miroslav Krleža, Anton Gustav Matoš, Tin Ujević ...," nam je uvodoma povedala. Potem pa je omenila še pomembno damo v hrvaški književnosti in družbi - Marijo Jurić Zagorko.
Rojena je bila davnega leta 1873, za vedno se je poslovila leta 1957. Gre za prvo hrvaško žensko novinarko in najbolj brano hrvaško pisateljico. Nekaj časa je urejala časopis Obzor. Začela in urejala je Ženski list, prvo hrvaško žensko revijo, in revijo Hrvatica. Pisala je romane, namenjene širšemu občinstvu, v katerih se prepletajo ljubezenske zgodbe z elementi hrvaške narodne zgodovine, pa tudi kriminalne romane. Nekatera njena prozna dela so bila dramatizirana in ekranizirana. Borila se je proti družbeni diskriminaciji, madžarizaciji in germanizaciji ter za pravice žensk.
"Tako je nastala tura Zagorkine kavarniške zgodbe. Vse ture oziroma sprehodi so kostumirani, kar je še posebej zabavno. Seveda Zagorkine kavarniške zgodbe vodi Zagorka. Lahko bi rekla, da se vrne v življenje in "obsede" moje telo. Skozi njene oči pripovedujem zgodbe takratnih časov - z raznimi opazkami in pripombami. Obstaja veliko njenih fotografij, na katerih je videti morda malce živčno in utrujeno. Seveda je bila živčna, saj so jo ljudje ustavljali na cesti in jo spraševali, kaj se bo zgodilo z liki v njenih romanih."
Naj dodamo, da so takrat njene zgodbe izhajale v delih - ljudje so jih brali v časopisih in komaj čakali naslednjo zgodbo. "Obstaja pa ena fotografija, na kateri je nasmejana, nosi klobuk, kadi cigareto, v roki drži moško sprehajalno palico. Mislim, da je to prava Zagorka in to je moj navidh. Zdi se, da je oblečena v krajše hlače, a nosi zelo kratko krilo, kar je bilo za tiste čase zelo drzno. To je tista prava Zagorka, nagajivo vesela in nasmejana - tako da sva v bistvu isti," nam skozi smeh pove Đurđica.
Zanimalo nas je še, koliko časa vodi Zagorkino tematsko turo. "Kakšno leto in pol, toliko časa namreč obstajajo Kelnerice. Pogosto tudi dobivam vprašanja, zakaj ravno ime kelnerice - nekaterim se to ne zdi primerno, sprašujejo me, v katerem jeziku je to, najdejo se še kakšni neprimerni komentarji. Rada bi pojasnila, da beseda izhaja iz nemščine, v Zagrebu se je uporabljala zelo dolgo časa. Društvo krčmarjev in kavarničarjev je sčasoma sklenilo, da bo nazive osebja in jedilne liste prevedlo v hrvaščino. No, neprijetnih komentarjev je zelo malo, odkar sem v Facebook skupini napisala razlago."
Ko gre za goste, ki se udeležujejo njenih sprehodov oziroma tur, pa Đurđica pravi: "Običajno pride okrog 10 ljudi, zgodilo pa se je tudi, da jih je bilo 50, a to je nekaj, kar več ne bi rada ponovila, saj sem kar za en teden ostala brez glasu, saj vodim brez ozvočenja. Prihajajo pa tudi tuji gostje oziroma turisti, takrat vodim v angleščini, običajno gre za zasebne ture. Na ture v hrvaškem jeziku se je mogoče prijaviti, vsi podatki za prijavo so na voljo v Facebook skupini Kelnarice. Naj dodam, da se doslej še ni zgodilo, da se na razpisane ture ne bi nihče prijavil."
Decembra pa imamo adventsko turo - ta poteka na Gornjem gradu. "Ne gre za klasično adventsko turo, temveč malce nagajivo in zabavno. Tako na primer opisujem darila, ki so bila priljubljena včasih, v 19. stoletju. Zdaj so malce pozabljena, a so res nenavadna. Če samo omenim nakit, narejen iz las, in podobne stvari. Seveda v adventsko turo še spadajo zgodbe iz gostiln - včasih so imeli gostinci veliko domišljijo, ko so skušali v prazničnem času od gostov dobiti kakšen cekin več. Lahko rečem, da gre za resnično zabavno turo. Ta se imenuje "Zagrebačke vragolije i gostioničarske kronike". Včasih so bile gostilne precej manj elegantne ustanove, tako da se je v njih marsikaj dogajalo," z nasmeškom razkrije simpatična sogovornica in še doda, da to turo vodi - gostilničarka (seveda gre za Đurđico, ki se prelevi v lik).
V današnjem času ima vse svojo ceno, a v tem primeru udeleženci dobijo veliko več. "Vodene ture oziroma sprehodi stanejo 10 evrov, za otroke 5, če so manjši, pa se ji lahko udeležijo zastonj. Od mestne občine ne dobimo sredstev, a turistična skupnost širi informacije o turah, redno objavljajo termine, sodelovali smo v projektu Spoznaj svoje mesto. Občasno so ture tudi zastonj - in sicer takrat, ko turistična skupnost ob določenih dnevih - kot je na primer dan mesta Zagreb - sodeluje kot sponzor. Takrat imamo veliko udeležencev," pove Đurđica. Doda še, da sodeluje z Memorialnim stanovanjem Marije Jurić Zagorke,
Zgodbe in ture, ki jih pripravlja, so res zahtevne - potrebnega je veliko znanja in predanosti, da bi lahko gostom predstavila zanimiva dogajanja iz preteklosti. "Ko gre za priprave, priznam, da sem precej kaotična. Ker sem študirala zgodovino, vem, kje približno bi lahko našla zanimivo gradivo. Vedno imam neko okvirno temo, a opravljam še drugo delo, nepovezano z vodenjem, tako da je vedno vse skupaj malce hektično. Zavedam se, da moram vse napisati, se naučiti ... in potem si rečem: "Kar bo, pa bo." Sčasoma pa sem se sprostila, pridobila sem več samozaupanja. Poznam zgodbe, ki jih pripovedujem, lažje vzpostavim komunikacijo z obiskovalci. Ni mi všeč, če so na turah ljudje tiho, raje vidim, da komunicirajo z mano, postavljajo vprašanja, se nasmejejo... To so res najboljše ture."
Ko je pripravljala turo o Zagorki, se je res zelo potrudila. In razlog? "Težko je bilo najti kavarniško zgodbo o Zagorki, saj ženske niso mogle tako odprto pisati o kavarniškem življenju, včasih niti niso smele zahajati vanje. Seveda so za njene moške sodobnike veljala diametralno nasprotna pravila. Proti njej so nastajale spletke, in to prav v kavarnah, o tem je tudi pisala v svojih avtobiografijah, tako da sem se lotila detektivskega dela, ko je šlo za iskanje zgodb. Na primer: sem letnik 1995, sama se ne spomnim, da bi kaj posebej obravnavali Zagorko, ko sem bila v osnovni šoli. V srednji šoli pa sem imela dobro profesorico, ki je vzpodbujala mojo radovednost, tudi ko gre za Zagorko. Zdaj pa mi šolarji povedo, da se učijo o njej, o njenem delu, kar me zelo veseli. Čedalje bolj se dela na njeni prepoznavnosti, kar je prav. Bila je zelo kritična do svojega časa, o tem je pisala - zdaj pa je ravno to zabavni del vodenih tur. Med drugim je delala kot kriminalna poročevalka za časopise, tako se je tudi lotila kriminalnih romanov, saj je spoznala ta svet. Kot poročevalka je delala ravno v času, ko je napisala kriminalni roman Kneginja iz Petrinjske ulice in se lotevala naslednjega - ravno tako kriminalnega - z naslovom Tozuki. Mislim celo, da je bila prva tovrstna poročevalka na Hrvaškem in lahko si samo predstavljate, kako je bilo v njenih časih. Prva novinarka, ženska ... Doživela in preživela je marsikaj. Zdaj skozi zgodbe predstavljam takratne čase - na zanimiv, zabaven način." Seveda tako širi obzorja obiskovalcem, ki radi prisluhnejo zanimivostim iz zgodovine - tiste, ki ne obstaja v učbenikih. In ta je še najbolj vzpodbuja domišljijo.
Đurđico smo še vprašali, kako se je "našla" v poklicu vodnice. "Prav včeraj sem pisala svoji profesorici s fakultete. Imela je odlična predavanja. Spomnila sem se, da me je proti koncu študija vprašala, s čim bi se rada ukvarjala. V tistem trenutku sem bila malce preveč iskrena, odgovorila sem ji: "Po idealnem scenariju s čimer koli, kar je povezano z Marijo Jurić Zagoroko. A to zelo verjetno ne bo mogoče, glede na razmere. Zato bom cela žalostna končala v kakšnem uradu. No, nisem. Profesorici sem sporočila, da sem zdaj že nekaj let sodelavka Memorialnega stanovanja Marije Jurić Zagorke in začela sem s tematskimi turami." Odgovorila mi je, da je opazila moje ime med temi aktivnostmi, veselilo jo je, da sem se oglasila in da nisem končala čisto žalostna v kakšnem uradu."
Če bi se sami radi udeležili kakšne ture ali izvedeli kaj več, Đurđico najdete na družbenih omrežjih: na Facebooku, na Instagramu in na spletnih straneh, Adventno obdobje bo zagotovo bolj bogato s pomočjo zanimivosti iz nekih drugih časov. V primeru, da se boste mudili v Zagrebu, se udeležite tudi kakšnega vodenega sprehoda po hrvaški prestolnici, saj boste pridobili "novo premoženje" - in to tiste vrste, ki širi obzorja.
