Pri svojih 52 letih in bogatih delovnih izkušnjah je ostala brez službe, a kaj kmalu si je poiskala drugačno delo.
Snežana Oreb iz Novega Sada je delala vse življenje. Vzgajala je družino in otroke, nato pa je pri 52 letih ostala brez službe. Ni obupala, iskala je delo in ga tudi našla - na rečni križarki, in to pri svojih 59 letih. "Vse skupaj me je lani odpeljalo na rečno križarko, kjer sem delala kot sobarica in doživela liberalni kapitalizem v njegovi nerazumljivo surovi obliki. Pri nas je življenje res surovo, vendar vse tisto, kar si pogosto predstavljamo o delu na Zahodu, ni nič manj surovo in strašno – ali pa vsaj ni niti približno resnično," je povedala za portal 021.rs.
O svojih izkušnjah je napisala tudi knjigo, za katero pravi, da je hotela napisati nekaj vzpodbudnega za druge ženske, ki so preživele podobne zgodbe. Po poslanem življenjepisu, razgovoru in preverjanju znanja angleščine prek Skypa je Snežana dobila delo sobarice na križarki, ki je izvajala dvotedenske ture na relaciji Budimpešta - Amsterdam. Med 40 člani posadke je bila najstarejša.
Ko so ji sporočili, da so jo izbrali, je dobila vozovnico in odpotovala na Dunaj, kjer so jo pričakali šofer in avtomobil ter jo odpeljali v Linz, od koder je ladja izplula. Vse je bilo zelo profesionalno, sprejem delavcev je bil prijazen. Vkrcali so se nekaj dni pred turisti, da so očistili ladjo in jo pripravili na križarjenje. Na ladji, dolgi 135 metrov, je bilo 200 turistov, večinoma starejših od 70 let. Posadko so sestavljali ljudje z vsega sveta, največ s Filipinov in iz Romunije.
8 minut za pospravljanje sobe
"Posadka je nameščena v spodnjem, strojnem delu ladje, pod nivojem reke. Kabine so velike 3 x 3 metre in si jih vedno deliš z nekom; moja sostanovalka je bila Romunka. Spala sem na zgornji postelji, kar je precej klavstrofobično, poleg tega pa ob zaviranju ali trku padec s postelje ni izključen. Težko je spati, tudi ko si utrujen. Potuje se ponoči, ladje neprestano trobijo, zvok siren skoraj nikoli ne utihne. Neverjetno je, kako gost je promet na reki – včasih sem imela občutek, da potujemo po avtocesti in ne po reki," je dejala.
"Delovni čas je razdeljen v izmene: od 6. do 14. ure in od 18. do 22. ure, če pa te pokličejo izven tega časa, se moraš odzvati. Na ladji pogosto delajo cele družine, moških pa je več kot žensk – skoraj 65 odstotkov. Za vse, kar delaš, obstaja minutaža, ki jo moraš spoštovati. V osmih minutah moraš pospraviti sobo, v pol ure moraš (strojno) zlikati 200 prtov. Delo, ki sem ga jaz opravljala sama, so nekoč opravljale tri ženske, a se je lastnik podjetja odločil varčevati. Vsi nadrejeni nenehno, brez prestanka, kadarkoli te srečajo, vpijejo: Go, go! Fast, fast! Faster! Ves čas si v strahu, da nisi dovolj hiter in dovolj dober."
Ob takih pogojih je zdržala dva meseca, čeprav je pogodpo podpisala za pol leta. "Ko sem imela odmore, sem klicala svoje domače; ti pogovori so me reševali. Pogovarjala sem se s sostanovalko ali pisala dnevnik. Iz njega nastaja moja druga knjiga, ki jo pišem in se bo imenovala »Moje okno v rečnem vrtincu«. Brala sem, razmišljala, kako sem sploh prišla tja … Omahnila sem, obupavala sem, čeprav po naravi nisem taka. Delo in bivanje na ladji sodita v domeno nekega zelo čudnega resničnostnega šova," je odkrita Snežana.
Kako se je treba vesti do gostov?
Življenje in delo na križarki določajo pravila, ki jih mora posadka spoštovati. "Eno od njih je, da z gosti ne smeš govoriti niti imeti kakršnegakoli stika. Gostje so včasih radovedni in sprašujejo o tebi, vendar jim ne smeš razkriti ničesar o sebi ali ladji, saj – če to izve nadrejena – ni prijetno. Med posadko se glas ne sme povzdigniti; stene so tanke in šepetati moramo, da koga ne zbudimo. Osebje je med seboj surovo, veliko je ovaduštva, solidarnosti ni … Filipinci se držijo skupaj in v svojo družbo ne sprejemajo nikogar, niti ko smo zunaj ladje in imamo prosti čas."
Novinarji so jo vprašali tudi, kakšni so bili gosti. Bila je iskrena in je dejala, da jo je šokiralo, kako slabo nekateri skrbijo za higieno. "To, kar sem videvala v sobah, se z besedami skoraj ne da opisati. Neverjetno je, kam smo kot civilizirana bitja prišli. A tisto, kar me je kot človeka najbolj potrlo, so tako imenovani monkey night, ki se organizirajo enkrat med enim križarjenjem. Takrat morajo člani posadke zabavati in animirati goste tako, da zamaskirani sedijo znotraj kroga, ki ga oblikujejo gostje. Vse skupaj deluje izjemno žaljivo in skrajno nedostojanstveno. Neverjetno je, kako daleč je človek pripravljen iti v poniževanju, kaj vse je sposoben narediti za pet evrov," je odločna Snežana.
Obstajajo tudi pozitivne plati
Tako pravi sama in dodaja: "Čistoča je na primer na neverjetno visoki ravni. Zelo skrbijo, da nikjer ni prahu – niti v gostinskih niti v naših sobah. Če glavna gospodinja s prstom potegne po kakšni površini in najde prah, imaš težave. Menedžerka ima pravico, da kadarkoli podnevi ali ponoči vstopi v tvojo sobo in preveri čistočo. Brisače se menjajo štirikrat na dan – ali še več, če je treba – posteljnina pa včasih celo vsak dan. Tudi člani posadke lahko pralnico uporabljajo kadarkoli in kolikorkoli želijo. Skrbeli so tudi za to, da je bila naša prehrana dobra. Na to so res pazili. Edino nenavadni so bili termini obrokov, vse zato, da se ne bi motil urnik obrokov gostov."
Preberite še:
- Odnosi na križarki so nekaj posebnega, zaposleni doživijo marsikaj: "Po palubi so se sprehajali goli ..."
- Zaposlen na križarki razkril, kaj se pravzaprav dogaja za temi zaprtimi vrati: "Mogoče je slišati čisto vse!"
- Delavka na jahti razkrila najbolj bizarne zahteve, ki jih je prejela od milijarderjev: "Naša dolžnost je, da izpolnimo vsako zahtevo"
Tudi s plačilom je bila zadovoljna, delodajalec je bil zelo korekten. "Po pogodbi je fiksna in znaša 1.500 evrov, po vsakem križarjenju pa dobiš še 700–800 evrov. Zdi se veliko, vendar ko te vržejo v stroj, v katerem moraš vsakomur neprestano govoriti, da je vse »fine«, ves denar izgubi smisel. Tudi če pogodbo prekineš pred datumom, do katerega si se zavezal delati, te korektno, brez zavlačevanja in brez kakršnihkoli kazni, izplačajo do zadnjega centa."
Njena izkušnja je vsekakor zanimiva, saj ponudi vpogled v življenje in delo, ki se morda komu zdi naravnost sanjsko. A očitno je treba biti pripravljen na marsikaj, tudi na pogoje, ki niso ravno najboljši.
Povzeto po: portal 021.rs
