Lahko bi rekli, da gre za eno od zgodb, ki jih piše življenje. Njena izkušnja je vsekakor zanimiva - pa tudi poučna.
Helen Berriman, 47-letna Londončanka, je zapustila hektično življenje britanske prestolnice in se odločila za nekaj čisto drugega. Našla je delo natakarice v kavarni na nudistični plaži na jugovzhodu Španije. Kavarna se nahaja tik ob znanem naturističnem kampu. Kot pravi sama, je na to plažo najprej prišla iz radovednosti, pa tudi iz ljubezni do svojega moža, ki je že vrsto let nudist. Ni pa si mislila, da bo tam našla službo in doživela še nekaj veliko bolj pomembnega: pravo osebno preobrazbo.
"Na začetku me je bilo sram"
"Bilo mi je zelo neprijetno. Imela sem občutek, da vsi zijajo, primerjajo, komentirajo … a resničnost je bila povsem drugačna," iskreno pove Helen. "Ljudje na nudistični plaži so neverjetno sproščeni. Nihče se ne obremenjuje s celulitom, gubami, ohlapnim trebuhom ali prsi, ki niso več kot v dvajsetih. Prav zato sem vzljubila ta svet."
Do službe ji je pomagal prijatelj, ki je že delal v naturističnem kampu. A delovno mesto je imelo svoje zahteve, vsi zaposleni so se morali vključiti v filozofijo kampa. Oblačila niso bila dovoljena, z izjemo predpasnika zaradi higienskih razlogov. "Oblekla sem predpasnik, a pod njim nisem imela ničesar. Potrebovala sem nekaj dni, da sem se navadila prenašati pladnje brez spodnjega perila. Ko pa sem dojela, da me nihče ne gleda kot spolni objekt, sem nehala svoje telo dojemati kot 'problem'. Začela sem ga sprejemati in ljubiti," pravi Helen.
Seveda ne gre brez nerodnih situacij
Helen poudarja, da večina obiskovalcev razume in spoštuje pravila vedenja, a prizna, da se včasih zgodijo neprijetnosti, še posebej z moškimi, ki so prvič v takem kampu. "Zgodi se, da se nekateri moški – predvsem mlajši ali tisti, ki so tu prvič – ne morejo obvladati. Sedejo s prekrižanimi nogami, pokrijejo se z brisačo ali rečejo, da jim je vroče in se uležejo na trebuh. Nekateri skušajo vse skupaj ignorirati, a realno: vse se vidi," je iskrena Helen.
Najneprijetnejši trenutek je doživela, ko je enemu gostu postregla kavo: "Bila sem šokirana, ker se gospod sploh ni potrudil prikriti dogajanja. Mirno sem mu rekla: 'Vam prinesem dodatno brisačo?' Ni bilo potrebe po sramu, a tudi ne po ignoriranju očitnega. Diskretnost je na takih mestih ključna."
Opozorila je še na eno zmoto - in sicer to, da naj bi bila golota povezana s spolnostjo. "To ni porno kamp. Ljudje so goli, a to ne pomeni, da obstaja seksualna napetost. Vzdušje je prijateljsko, celo družinsko. Pridejo starejši pari, družine z otroki … Goli si, a nihče ne spogleduje. Ljudje te gledajo v oči, ne v telo."
"Ne sovražim več svojega telesa"
Zdaj misli, bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju doživeti tako izkušnjo. "Prava svoboda pride, ko se osvobodiš ne le oblačil, ampak tudi sramu, pričakovanj in prepričanja, da moraš biti popoln, da boš sprejet," pravi Helen. Njej je ta plaža spremenila pogled na lastno telo in samozavest. "Ugotovila sem, da moje telo ni moj sovražnik, saj je moj dom. In da je ženska lahko lepa in samozavestna tudi gola – brez ličil, brez filtrov, brez modrca. Če pa kdaj komu zavre kri – naj bo, to je človeško. Pomembno je, da veš, kako se v takem trenutku obnašati."
Novo na Metroplay: Luka Roter, magister dietetike, razkrije, kaj morate jesti, preden greste na maraton I Spar podkast