Kraji, ki bi lahko bili turistične atrakcije, pa dostop (z razlogom) ni dovoljen

Otok Poveglia

Otok Poveglia se nahaja med Benetkami in Lidom. Prva omemba otoka sega v leto 421 in vse do danes je ta kraj, ki ga iz obale mesta lahko vidi vsak obiskovalec Benetk, eden izmed najbolj obsedenih krajev na svetu. Že v srednjem veku je bil otok zadnji kraj za okužene z bubonsko kugo, odlagališče okužene, mrtve in umirajoče. Med leti 1800 in začetkom 20. stoletja pa je bila to izoliran azil za osebe z duševnimi boleznimi. Na pacientih so se izvajali tudi poskusi, ki so se zaradi nerazložljivih paranormalnih dogodkov končali v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Beneška vlada poskuša vsake toliko časa otok oživiti, a do sedaj noben projekt ni vzdržal dolgo, spet zaradi nepojasnjenih razlogov, od katerih naj bi bili nekateri paranormalne narave. Zato je danes otok zaprt, izogibajo se ga celo lokalni ribiči. 

Delček Islandije

Kar težko je verjeti, da ima ena najlepših destinacij na svetu tudi zaprte predele. Čeprav so turisti na Islandiji nadvse zaželeni, pa za obiskovalce ostaja en kraj popolnoma zaprt. In ne, to ni notranjost Islandije (ta je tako ali tako večinoma neprehodna), temveč otok z imenom Surtsey, ki ga najdemo v arhipelagu Vestman ob južni obali Islandije. Surtsey je nastal kot posledica štiriletne vulkanske eksplozije v sedemdesetih letih. Je eden najnovejših otokov na svetu, na katerega smejo stopiti le znanstveniki in geologi. Ostalim je obisk prepovedan iz razloga, da človek ne bi motil naravnega in ekološkega razvoja otoka in študij, ki razvoj spremljajo. 

Jame Lascaux

Jame so povsod po svetu zelo privlačna turistična atrakcija. Prav taka je bil tudi jamski sistem Lascaux v Franciji, poznan po najlepših predzgodovinskih poslikavah na svetu, ki so stare približno 17.300 let. Te paleolitske stvaritve so izredno dobro ohranjene in prikazujejo lov in sobivanje prazgodovinskega človeka z živalmi. Na stenah in stropih so, v velikosti nekaj metrov, upodobljene podobe goveda, jelenov, bizonov. Jama je bila nekoč odprta za obiskovalce, a so znanstveniki ugotovili, da človeški izdihi poslikave uničujejo. Zato so se leta 1963 odločili, da jamo, brez možnosti ponovnega odprtja, zaprejo za širšo javnost. 

Severna Koreja

Čeprav je Severno Korejo mogoče obiskati, se obiskovalec po državi ne more gibati sam. Organizirana potovanja so strogo vodena, celo tako strogo, da vodniki odredijo, kaj naj turist fotografira in kaj ne. V hotelih je odrejeno, v katero smer mora biti obrnjeno hotelsko okno, kakšne knjige so v sobi, vodnik pa ima vnaprej pripravljene informacije, ki jih podaja turistom. Diskusija zunaj okvira teh informacij je prepovedana, statisti popotnike pričakajo na naprej predvidenih krajih za postanek. Razen vnaprej načrtovane trase organiziranih skupin je celotna država za obisk tujcev zaprta. Ker naj tudi Severni Korejci po svoji državi ne bi potovali veliko, jo zato lahko uvrstimo med kraje, kamor je prepovedano potovati. 

Severni Seteniel

Palme, peščene plaže, sonce. Je potrebnega še kaj za popoln oddih v raju? Prav nič, razen če vstop vanj ni dovoljen. Na svetu še obstajajo kraji, ki načrtno niso povezani z moderno civilizacijo in eden od teh krajev je arhipelag Severni Sentinel, ki se nahaja med Mjanmarom in Indijo. Tu živi pleme Sentinelese, ki je izbralo izolacijo in ne želi biti del današnjega sveta. Združeni narodi so se skupaj z indijsko vlado (arhipelag je del Indije) odločili, da željo staroselcev spoštujejo in tako je obisk arhipelaga postal prepovedan za kakršne koli obiskovalce oziroma za vse. Pleme Sentinelese na otoku obstaja že več kot 50.000 let ter se razvija in živi popolnoma ločeno od našega sveta. Vsako ladjo, ki pripluje le v bližino obale njihovega teritorija napadejo s sulicami in loki. Prav zato je Severni Seteniel ne le prepovedan, temveč tudi zelo nevaren kraj. Kako si ljudstvo razlaga letala na nebu in sledi našega sveta, ki zaidejo v njihov svet, ni znano. Verjetno o naplavljeni plastiki, tako kot mi, nimajo najboljšega mnenja. Ali pač ...

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord