V sobi španskega hotela živi duh Krištofa Kolumba, slavnega "odkritelja" Amerike

14. in 15. stoletje v Evropi velja za čas zgodnje renesanse, ki ga je zaznamoval velik razcvet znanosti in umetnosti, izumljen je bil tiskarski stroj s premičnimi črkami, med številnimi odkritji, ki so pripomogla k spoznavanju sveta, pa je bilo tudi Kolumbovo potovanje v Ameriko. 

"Odkritje" Amerike

V italijanski Genovi rojeni pomorščak Krištof Kolumb (1451-1506) je za svojo plovbo na novo celino potreboval sponzorje, kot bi to temu rekli danes. Po zavrnitvi na Portugalskem je srečo poskusil v Španiji pri kralju Ferdinandu II. Aragonskem in kraljici Izabeli I. Katoliški. Ko je vladarjema Kastilje na njunem gradu v Córdobi razkril svoj načrt, je bil kralj videti nezainteresiran, medtem ko je kraljica pokazala veliko več zanimanja za njegovo drzno plovbo, obljubila mu je, da bo njegove načrte predložila dvorni komisiji.

Med čakanjem na odločitev je Kolumb spal v gostišču nasproti velike mošeje, ki jo še danes poznamo pod imenom Mezquita de Córdoba. Leta 785 jo je dal zgraditi cordobski emir Abd ar-Rahman I., skozi stoletja je doživela različne prenove in razširitve, ko so leta 1236 mesto osvojili kristjani, pa je bila delno spremenjena v katedralo. Preplet obeh svetov in arhitekturnih stilov je dih jemajoč in popotniki z vsega sveta se masovno zgrinjajo v Córdobo, da bi na svoje oči videli ta biser.

Hotel Posada de Vallina

Stavba, v kateri je bilo nekoč zelo znano in za srednjeveške trgovce pomembno gostišče in stičišče Vallina, je danes hotel. Med gradnjo cordobske mošeje so v stavbi spali tudi njeni graditelji, za radovedne popotnike, ki se nikoli ne naveličajo zgodb iz preteklosti, pa je legenda, da je tu svoj čas prenočeval sam Kolumb, prava poslastica. Še več, hotelska spletna stran navaja celo številko njegove sobe - 204.

Posada de Vallina v judovski četrti Córdobe ohranja številne prvotne značilnosti stavbe, vključno z izpostavljenimi kamnitimi zidovi, stropi s tramovi in ​​izvirnimi oboki. V prostoru hotelske recepcije je zaslediti zanimiv prizor - ta prikazuje na eni nogi klečečega Kolumba, kraljica proti njemu steguje roko, kralj gleda mimo njega. Kot vemo iz zgodovine, je bil njegov obisk na njunem dvoru vendarle uspešen, za čezoceansko odpravo mu je uspelo pridobiti pokroviteljstvo obeh monarhov. Kolumb je nato po pristaniških krčmah okrog mesta Palos de la Frontera in tamkajšnjih ječah zbral može ter 3. avgusta leta 1492 pod zastavo kastiljske Španije odplul proti Ameriki.

V hotelu, ki ima skupno 21 sob, sem v eni od njih prespala tudi sama. Opremljen je v značilnem andaluzijskem slogu, veliko je tudi srednjeveškega navdiha, temnega lesa, železnih obrob in zatemnjenih luči. Večina sob je obrnjenih na zelo svetlo in lepo urejeno notranje dvorišče, na katerem lahko obiskovalci po dolgem dnevu turističnega pohajkovanja posedajo in si izmenjujejo vtise. Nekatere sobe gledajo naravnost na obzidje veličastne cordobske Mezquite.

Pod Kolumbovo sobo

Kolumb je po 33-dnevni plovbi prečkal Atlantski ocean in se na otoku Guanahaní na Bahamih izkrcal 12. oktobra leta 1492. Obletnica njegovega priplutja je v ZDA še danes državni praznik (Kolumbov dan, op. a.), ki ga praznujejo tudi v več državah Latinske Amerike in v Španiji. Dolgo se je po njem imenovala ameriška zvezna država Kolumbija, poimenovanje pa se je ohranilo v imenu ameriške prestolnice Washington, D.C. - kratica D.C. namreč pomeni "district of Columbia" (okrožje Kolumbije, op. a.). Po italijanskem pomorščaku, ki je svojo odpravo v Novi svet med letoma 1492 in 1502 ponovil še trikrat, se imenuje še južnoameriška država Kolumbija. 

A vrnimo se k hotelu Posada de Vallina na ulici Calle Corregidor Luis de La Cerda 83 v Córdobi. Kolumbova znamenita 204-ka je bila že zasedena, sem pa dobila sobo tik pod njo. Po notranji opremi so si vse hotelske namestitve precej podobne, so me potolažili na recepciji. Obrnila sem ključ, časovni stroj me je v hipu s sončnega hotelskega dvorišča povlekel v še bolj daljno preteklost. Zdaj sem bila čisto zares v srednjem veku, in malce me je stisnilo pri srcu.

 

Ko sem stala sredi temnega in hladnega prostora, ki je sredi vroče Andaluzije za kratek čas postal moj drugi dom, sem ugotovila, da ima hotelski gost nad mano zelo težek korak. Prekrasen lesen strop nad mojo glavo je škripal in se zvijal, lahko sem le upala, da se bo moj sobivalec kmalu spravil k počitku.

Koraki so čez čas potihnili, kratkotrajni mir pa je prekinilo njegovo smrčanje, ki se je razvleklo do jutranjih ur. V polsnu ene daljših noči španskega potovanja se mi je za trenutek zazdelo, da se je pred mano naslikala Kolumbova speča podoba, a je odjadrala naprej, ko se je končno naredil dan.

Veliko Špancev z grenkobo govori o njem

V najširši javnosti je še vedno zasidrana ideja, da je Kolumb odkril Ameriko, v resnici pa je njegov zgodovinski pomen bolj zapleten. Natančno povedano so jo odkrili predniki sedanjih staroselcev, ko so prečkali kopenski most na mestu sedanjega Beringovega preliva in jo naselili. Je pa bil Kolumb prvi Evropejec, ki je ugledal Ameriko, ter prvi, ki je vest o njenem obstoju ponesel nazaj do Evrope in s tem prvič vzpostavil trajen stik med prebivalci obeh celin.

Kljub vsej slavi, ki mu jo kot pomorščaku pripisuje zgodovina, je danes vse bolj v ospredju njegovo kruto ravnanje do staroselcev ameriške celine. Da Kolumb ni bil heroj, kot so nas učili v šolah, temveč nasilen kolonizator, ki je domačinom prinesel neizmerno trpljenje, se vse bolj zavedajo tudi Španci in Američani, kjer so številna mesta Kolumbov dan že nadomestila z Dnevom staroselcev, medtem ko so Španci glede njega zdaj veliko bolj redkobesedni kot nekoč.