Ob koncu dneva se včasih zgodi, da telo samo ve, kaj potrebuje. Za eno boljših in bolj zdravih odločitev pa so poskrbeli že davno tega - še v času nekdanje Jugoslavije.
Boljšega večernega obroka za utrujeno telo skoraj ni, pravijo na prostorih nekdanje Jugoslavije. Gre za starinsko jed, ki je nekoč redno dišala iz kuhinj na Balkanu in v širšem dinarskem prostoru, danes pa jo mnogi znova odkrivajo zaradi njenega preprostega, a izjemno krepčilnega učinka. Cicvara, kot se ta jed tradicionalno imenuje, je nastajala v časih, ko so ljudje hrano dojemali kot gorivo za telo in ravnovesje za prebavo.
Osnova cicvare je koruzna moka, kuhana v mešanici mleka in vode, obogatena s kakovostnim kajmakom ali polnomastnim sirom. Prav v tej kombinaciji se skriva njena moč. Jed je nasitna, a hkrati nežna do prebavil, zato so jo ljudje pogosto opisovali kot pravi balzam za črevesje. Stari recepti poudarjajo, da je kakovost mlečnih sestavin ključna, saj bolj, kot sta kajmak ali sir kremasta in polna, mehkejša in okusnejša je končna jed.
Priprava je preprosta in počasna, brez naglice. Mleko in vodo zavreta skupaj z maščobo, nato se doda sir in sol, ko pa zmes znova zavre, se ob stalnem mešanju počasi vsipa koruzno moko. Med rahlim vretjem se zmes zgosti, začne se rahlo oprijemati dna posode in dobi značilno elastično strukturo. Takrat je cicvara pripravljena; gosta, svilnata in polna okusa.
Najboljša je postrežena vroča, ko se njen vonj razleze po prostoru. Tradicionalno se ji doda žlico kisle smetane, jogurta ali kislega mleka, nekateri pa jo z veseljem dopolnijo tudi z malo medu, ki poudari naravno sladkobo koruze. Ob skledi te jedi se telo umiri, prebava se razbremeni, utrujenost po napornem dnevu pa začne popuščati.
