Sredi Ljubljane je zrasla Ljubljančanka – živahna restavracija z veliko ambicijo in še več simbolike.
Po običajnem sprehodu skozi pozno popoldansko in dokaj mirno Ljubljano, me je pot med tednom zanesla do Knafljevega prehoda. Potem pa – bum, iznenada, kot da bi nekdo pritisnil na stikalo!
Slovensko je "in"
Smeh, glasovi, natakarji v gibanju, pogovori prepleteni z žvenketom kozarcev in obrazi, ki kipijo od zadovoljstva. "Pa saj to ne more biti res," si še vedno govorim, ko sekundo kasneje sedim za edino od prostih miz na terasi Ljubljančanke nasproti kultnega Cutty Sarka.
Iskreno, niti nisem bila lačna. Hrana sploh ni bila v načrtu. A nekaj v tem prizoru – ta lahkotna živahnost in vonj po dobrem večeru sta me posrkala vase kot centrifuga.
Iz zvočnika so po zraku nežno valovale stare slovenske popevke. V očeh gostov, med katerimi je bilo opazno največ turistov, pa je žarelo čisto navdušenje. Kako tudi ne, hitro jim je postalo jasno, da jih je nekdo usmeril na pravi kraj. Naravnost v urbano srce glavnega mesta, kjer se jim bo poleg večerje odvila celotna Slovenija.
Brez kompliciranja
Dobra volja se je nadaljevala tudi, ko je do mene prišel natakar. Hitro sva našla skupni jezik: "Vesel sem, da vas je sem pripeljalo dobro vzdušje," mi veselo pravi, in vse se da zmenit z njim. Ni problema, prinesel mi bo le nekaj za prigriznit ob vinu.
Medtem so mimo mene po zraku švigali obilni krožniki hrane za druge, od mene bolj lačne goste. Dišalo je po domačem – pečenke in tenstan krompir, golaž, cmoki in polnjene paprike, pa goveja rebra, krače in klobase s krompirjem. Hrana, ki napolni želodec in dušo.
View this post on Instagram
Ko so natakarji polagali krožnike na mize, je bilo v odzivih turistov čutiti veliko olajšanje, skoraj srečo – prišla je še ena potrditev, da so izbrali pravi kraj za večerjo, pa četudi brez razgledov na Ljubljanski grad ali reko pod njo. Jedli so počasi, skoraj spoštljivo, kot to pritiče nekemu bolj posebnemu življenjskemu trenutku.
Ljubljančanka je vrata odprla šele pred kratkim, njihova terasa pa je že zelo živahna. In to sredi tedna ter še preden se je poletje sploh zares začelo. Gostje, med katerimi prevladujejo turisti, se menjajo kot po tekočem traku.
Kurent, Plečnik, Kofetarca – vse in vsi so notri!
Pred vhodom Ljubljančanke so se zbirali novi in novi radovedni obrazi, brez dvoma so zaznali, da se "tu dogaja". Prijazna natakarica jih je v angleščini povabila v notranjost. Tudi mene je premamila radovednost in odpravila sem se pogledat, kaj se skriva za njenimi zidovi.
Kurent na vhodu, lectova srca na stenah, Plečnik, Zmajski most in Triglav – vse ikone so zbrane pod isto streho. Kot češnja na torti pa še Ivana Kobilca in njena "kofetarica" skupaj na zadnjem sedežu avtomobila. Duhovito, do prave mere kičasto, a marketinško zelo učinkovito.
Malo kasneje sem ob sirovih štrukljih in kozarcu vipavskega zelèna razmišljala, da sem v Ljubljani doma. Da tu nisem zgolj obisku, kot je bila večina drugih ljudi okrog mene. In prav prijeten občutek me je navdal ob tem.
Mesto ti včasih pokaže obraz, ki si ga pogrešal. Ljubljančanka pa je bila zame tisti večer nekakšen zanimiv in okusen opomnik na to, da se lahko zelo dobro počutimo tudi tam, kjer živimo. Ali ravno zato.
Priporočam!
