To so specialitete, ki se večini smrtnikov zdijo precej ogabne, a imajo kljub temu veliko število uživalcev, pa tudi takšnih, ki jih poskušajo predvsem zaradi izziva.
Hrano jemo bodisi zaradi zdravja bodisi zaradi dobrega okusa. Vsaj tako naj bi bilo – toda obstajajo jedi, ki niso niti posebno zdrave, vsekakor pa ne dovolj okusne, da bi se k njim vračali zaradi tega.
Nasprotno: večini smrtnikov se zdijo precej ogabne, a imajo še vedno veliko število uživalcev, pa tudi takšnih, ki jih poskušajo predvsem zaradi izziva. Zbrali smo osem evropskih specialitet z različnih koncev, ki med poznavalci veljajo za najbolj bizarne oziroma ogabne.
Surströmming (Švedska)
Fermentirane ribe (slaniki), ki jih pogosto opisujejo kot "najbolj smrdečo hrano na svetu". Konzervirane so v pločevinki, ki se napihne zaradi nadaljnjega vrenja, vonj pa je tako močan, da jih večina odpira na prostem. A kljub temu veljajo za specialiteto, ki se lahko je v kombinaciji s krompirjem, kruhom ali čebulo.
Hákarl (Islandija)
Meso grenlandskega morskega psa, ki mora skozi izjemno dolg in natančen proces fermentacije. Posledica fermentacije je zelo oster vonj po amonijaku in močan, specifičen okus, kljub temu pa velja za pomemben del islandske kulinarične kulture, ki se pogosto je ob različnih praznikih. V islandskih trgovinah je na voljo vse leto, poplakne pa se s šilcem lokalne žganice.
Black pudding (Irska, Velika Britanija)
Gre za klobaso, katere glavne sestavine so svinjska kri, maščoba (pogosto slanina) in ovseni kosmiči ali ječmenova kaša. Včasih dodajo tudi čebulo in začimbe. Jed je precej podobna naši krvavici, najpogosteje pa jo postrežejo kot del tradicionalnega angleškega zajtrka, kjer jo popečejo na ponvi in dodajo jajca, slanino ter toast.
Smalahove (Norveška)
Smalahove je počasi kuhana ovčja glava, pogosto postrežena s krompirjem. Na krožniku dobite celo glavo – vključno z očesom in možgani. Tudi ta jed je sploh na zahodu Norveške pogosto del praznovanj in slavnostnih dogodkov.
Laverbread (Wales)
Laverbread ni kruh, čeprav ima v imenu "bread" : v resnici gre za pasto iz kuhanih užitnih morskih alg, predvsem vrste laver (Porphyra), ki je podobna nori algam v japonski kuhinji. Jed ima zelo intenziven morski okus, pa tudi videti ni preveč prijetno ...
Alge najprej dolgo kuhajo, da se zmehčajo v temno zeleno, skoraj črno želatinasto maso. Nato jih lahko postrežejo kar same, primešajo ovsenim kosmičem ali oblikujejo v zrezke, ki jih nato popečejo na masti. V Walesu jed pogosto postrežejo s slaninami (bacon) in školjkami za zajtrk ali kosilo.
Kokoretsi (Grčija)
Kokoretsi je narejen iz ovčjih (ali jagnječjih) drobovin – običajno srca, jeter, pljuč – ki so tesno zavite v ovčja čreva. Jed počasi pečejo na žaru, pogosto ob sočasnem mazanju z oljem in začimbami, postrežejo pa jo lahko samostojno ali v sendviču (kokoretsi pita).
Blodplättar (Švedska)
Palačinke iz krvi? Če ste se vprašali, zakaj, niste edini, a točno za to gre pri tej jedi, ki se dobesedno imenuje "krvave palačinke". Njena glavna sestavina je živalska kri (običajno svinjska ali goveja).
Ta se zmeša z moko, da nastane gladko testo, nato pa se iz te zmesi spečejo tanke, skoraj črne palačinke na vroči ponvi, podobno kot ameriške palačinke, le da so temnejše, gostejše in močnejšega okusa. Običajno jih postrežejo s slanino, čebulo, borovničevo marmelado ali kislo smetano, da uravnovesijo težek okus.
Roquefort (Francija)
Zadnja jed na seznamu sicer ne vsebuje živalskega drobovja ali krvi, gre pa za francoski sir, mnenja o katerem so zaradi močnega okusa in plemenite plesni ravno tako močno deljena: nekateri ga obožujejo, drugi ga ne prenašajo.
Po tradicionalnem postopku sir zorijo v naravnih jamah, kjer plesen počasi prodre v njegovo notranjost. Zaradi tega dobi značilne modro-zelene žile in ostro, pikantno aromo. Močan, oster vonj po plesni in fermentaciji odbije številne ljudi, ki niso vajeni takšnih sirov, nekateri pa celo pravijo, da ima sir okus po starem kletnem zidu.
