Gost v znani restavraciji v Savudriji je naročil ostrige, ugriznil v eno in skoraj padel s stola.
Verjetnost, da bi v školjki iz Jadranskega morja našli večji naravni biser, je izjemno majhna. Strokovnjaki pravijo, da se morda pojavi en sam biser med več deset ali celo sto tisoč mehkužci. Najpogosteje so jih nekoč našli v velikem leščurju, danes zaščiteni vrsti, a biseri se lahko oblikujejo tudi v dagnjah in ostrigah, če imajo školjke biserno notranjo plast.
Prav takšna, skoraj pravljična zgodba se je pred časom zgodila v Savudriji, v priljubljeni obmorski restavraciji Porto Salvore. Na rojstnodnevni večer lastnice in vodje kuhinje Anke Janko je njen sin Luis med ugrizom v ostrigo nenadoma začutil trd delček. Sprva so pomislili, da gre za košček zoba, toda pod svetlobo je zablestelo nekaj povsem drugega: pravi, divji biser, velik približno sedem do osem milimetrov, rahlo podolgovate, solzaste oblike.
"Mama, to je morje poslalo tebi za rojstni dan," naj bi ji dejal sin. V tistem trenutku je presenečenje preraslo v ganjenost. Anka, ki je z morjem povezana vse življenje, je v najdbi prepoznala simbolno sporočilo, piše Morski.
Porto Salvore že vrsto let z jadranskimi školjkami oskrbuje lokalni ribič Josip Bill. V treh desetletjih ribarjenja med Savudrijo in Porečem je, kot pravi, le dvakrat naletel na drobne, nepravilne tvorbe ob robu ostrig. Takšnega bleščečega bisera pa še nikoli. "To je prava redkost. In prišel je v prave roke," je povedal.
Nastanek bisera je dolgotrajen in zahteven proces. Ko v školjko zaide tujek, se ta začne braniti z izločanjem plasti biserne snovi - sedefa. Sčasoma, pogosto po treh ali štirih letih, nastane biser. Tisti popolnoma okrogli so najdragocenejši, a tudi nepravilne ali solzaste oblike imajo svojo posebno vrednost. V draguljarskem svetu jih imenujejo baročni biseri in prav takšen je tudi savudrijski.
Strokovnjaki za morske ekosisteme poudarjajo, da v Jadranu živi okoli 250 vrst školjk in teoretično lahko vse tvorijo bisere, vendar so takšni primeri izjemno redki. Prav zato je najdba v Savudriji vzbudila toliko zanimanja. Anka je biser dolgo hranila v škatlici kot dragocen spomin. Nato se je odločila, da ga bo nosila kot obesek. Ni želela, da bi ga preluknjali, zato ga je zlatar skrbno vdelal v zlato obliko majhne hobotnice, ki ga nežno objema s svojimi kraki.
