Njen dopust na rajskih Maldivih se je že na polovici sprevrgel v nočno moro.
Na med Slovenci zelo priljubljenih Maldivih je vojna na Bližnjem vzhodu sredi dopusta ujela tudi našo sodelavko Almo Rahne. Z nami je delila svojo zgodbo, svoje doživljanje situacije in trenutno dogajanje, saj je še vedno tam.
Alma, kje na Maldivih si dopustovala in kje si trenutno?
S kolegico sva dopustovali v resortu Villa Park (Sun Island), kar sva si rezervirali prek slovenske turistične agencije. Vzeli sva paket šestih prenočitev, medtem ko sva si povratni letalski prevoz na relaciji Brnik-Dubaj-Malé (Maldivi) uredili sami prek letalske družbe Flydubai.
Najina vrnitev v Slovenijo prek Dubaja je bila načrtovana za ponedeljek, 2. marca. A sva že v soboto, ko se je razplamtelo na Bližnjem vzhodu, nekako vedeli, da to najverjetneje ne bo šlo. Seveda sva takoj začeli spremljati vse medije in družbene kanale.
Želela bi poudariti, da čeprav sva letalske vozovnice kupili ločeno, in ne prek turistične agencije, nama je slovenska turistična agencija, prek katere sva si rezervirali bivanje v maldivijskem resortu, ves čas na voljo. Po svojih močeh se tudi zdaj trudijo, da bi nama pomagali najti primerno letalsko vozovnico za vrnitev.
Kdaj si prvič dojela, da se morda ne boš mogla vrniti domov po načrtu? Kako si se počutila v tistem trenutku? O čem si razmišljala, te je bilo strah?
Najprej sem bila šokirana in nisem mogla dojeti, da se kaj takega res dogaja. Še posebej, ker je bil vpleten in napaden Dubaj, prek katerega bi se morali vrniti domov. Takrat sem tudi v celoti dojela, da je stanje resno in da bodo posledice velike, sem pa vseeno ostala optimistična.
S pomočjo turistične agencije sva podaljšali bivanje v resortu za en dan. Ker si mora vsak dodatni dan turist kriti sam, sva vedeli, da si ne bova mogli privoščiti ostati tudi v naslednjih dneh, saj bi šlo za velik finančni zalogaj. Strah se je pri meni začel pojavljati šele v naslednjih dneh, ko si vsak dan priča razmeram in vidiš, da je vsak let, ki ti ponuja vsaj malo upanja (čeprav lažno), odpovedan – in to iz dneva v dan. To je čudna vrsta agonije, ko res ne veš, koliko časa bo trajalo in ali si sploh upaš delati kakršne koli načrte. Še en velik problem je, da trenutno ni na voljo letalskih vozovnic, ki bi nama omogočale vrnitev v Evropo. Do Slovenije pa bova nato nekako že prišli.
Kakšne informacije imaš trenutno glede vrnitve?
Ko so nama v soboto odpovedali načrtovani ponedeljkov polet, sva dobili nov termin za sredo. A tudi ta je bil v ponedeljek odpovedan. Nato je bil polet napovedan za četrtek (5. 3.), vendar so nama na letališču pri okencu Flydubai povedali, da o njem ne vedo nič. Dodali so, da bodo v primeru, da letalo res pride v Malé (glavno mesto Maldivov, op. a.), prednost imeli potniki z dubajskim potnim listom. Če bi se kljub temu lahko vkrcali, pa bi morali imeti tudi zagotovilo, da imava iz Dubaja naprej zagotovljen polet, v najinem primeru do Brnika.
"Preveč lažnih upov je že bilo, zato bom resnično verjela šele, ko bom sedela na zadnjem letu proti domu. Na tej točki se ne upaš veseliti nobenih novic, saj se je vsaka do zdaj izjalovila. Poudarjam, sem optimistka, a hkrati ohranjam realen pogled na situacijo."
Kako poteka tvoj vsakdan na Maldivih? Kako domačini in drugi turisti doživljajo razmere? Si morda v stiku z drugimi Slovenci na otoku?
Iz resorta Villa Park sem v Malé prispela šele včeraj, tako da sem videla le hotelsko sobo. Pravzaprav nimaš niti energije, da bi se '"šel turista"', saj ne moreš odmisliti vsega dogajanja. Z domačini nisem bila v stiku. Danes sem na letališču srečala dva turista iz Slovaške, ki sta tudi že dolgo na poti in ne vesta, kako bosta prišla domov.
V stiku sem s Slovenko, ki se s svojo skupino trenutno nahaja na enem od lokalnih otokov. Obrnila sem se nanjo z vprašanjem, ali bi nama v primeru, da se situacija zavleče, lahko pomagala pri iskanju nastanitve na lokalnem otoku. V resortu sem srečala tudi slovensko družino z dvema malima otrokoma, ki imata načrtovan polet za domov isti dan kot midve (v četrtek), in ostajamo v stiku. Poleg tega sem srečala še en par, ki je pripotoval z agencijo Sonček, a jima je agenciji uspelo urediti letalske vozovnice za domov. Sem pa v stiku s Slovenci po svetu, nekateri so ujeti na Tajskem in Šrilanki, eni so bili na Sejšelih, a so se na srečo lahko vrnili domov prek turistične agencije.
Kako je doživljati takšno negotovost sredi prelepega tropskega raja? Ali kontrast med čudovito okolico in resnostjo situacije še toliko bolj pride do izraza?
To ni več dopust. Čeprav nisi ujet na območju, kjer divja vojna, je stiska vseeno velika. Psiha te izdaja po obrokih, pridejo trenutki, ko je res težko, ko si želiš samo objeti svoje domače. Najhuje je, ker ne veš, kdaj boš lahko šel domov – ali čez tri dni, teden ali mesec. Ves oddih se zdi, kot da bi se sprevrgel v kalvarijo. Okolice skoraj ne opaziš, saj vsako budno minuto preživljaš na lovu za letalskimi vozovnicami in poskušaš čim prej najti možnost za odhod domov.
Verjetno si kdo misli, da nam je luštno, ker smo prisiljeni podaljšati dopust, a to ni prostovoljna izbira. Ni enako. Nekdo, ki tega ni doživel, tega res ne more razumeti. Kar povsem razumem, saj sem tudi sama kdaj kaj prehitro sodila ali oblikovala mnenje. A če nisi v isti situaciji, tega preprosto ne moreš dojeti.
Ljudje smo pač različni. Ne gre za to, da bi bili "razvajeni", ampak ko si prisiljen podaljšati dopust v takih razmerah, ko zunaj divja kaos, ne moreš resnično uživati. Če si empatičen, ti res ne more biti vseeno. Ves čas imaš v mislih svoje bližnje, domače in prijatelje, ki so zaskrbljeni zate. Še posebej težko je staršema, saj jima ne morem dati nobenega oprijemljivega podatka, kdaj bom doma. Po eni strani sta vsaj nekoliko pomirjena, ker nisem obtičala v Dubaju, kajti če bi bila tam, bi se šele začela prava panika.
Kako pa dejstvo, da si sama postala del zgodbe, doživljaš kot novinarka?
Na trenutke se mi zdi, da se bom zbudila in bo to samo ena zelo zelo neprijetna nočna mora. Nikoli si nisem mislila, da bom del česa takega. Žalostno je, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili in da morajo vodilni na takšen način meriti svojo moč. Kajti na koncu bomo največ posledic, ne samo finančnih, ampak tudi psihičnih, občutili prav mi vsi, ki smo obtičali sredi vojne.
Alma, kaj ti je v tem trenutku najtežje?
Najtežje je spoznanje, da nimaš nobene kontrole nad situacijo in da se lahko vse zavleče za več tednov. Ko tudi denar ne pomaga, da bi lahko kupil letalsko vozovnico za domov. Takšni trenutki, ko te situacija popolnoma preplavi, se ponovijo večkrat na dan. Na srečo imava s prijateljico druga drugo, in je za odtenek lažje. Ko eni popustijo živci ali pritečejo solze, jo druga bodri, in obratno.
Ko boš enkrat doma, kaj bo prva stvar, ki jo boš naredila?
Objela domače. Pa mami prosila za govejo juho in šmoren.
Kako ti ta izkušnja spreminja pogled na potovanja ali celo na življenje?
Ta izkušnja me je že zdaj spremenila, prav tako pa so se zelo spremenile moje prioritete. Za letos sem zaključila z letalskimi poleti, ostaja le še pot z avtomobilom. Iskreno, trenutno si ne želim nikamor, le domov. Morda bom svoje mnenje spremenila, ko se bo vse umirilo, a za zdaj mi potovanja povzročajo veliko več stresa kot užitka.
Lahko rečem, da bom od zdaj zagotovo na vsako takšno ali podobno dogajanje gledala povsem drugače. Življenje po tem zagotovo ne bo več isto. Dejansko bo v mojem življenju ena prelomnica pred in po tej vojni.
Bi želela še kaj dodati?
Kot turistka, ki se trenutno ne nahaja neposredno na vojnem območju, razumem, da v danih razmerah verjetno nismo prva prioriteta države pri organizaciji pomoči in reševanja. Kljub temu pa pogrešam bolj jasno, pravočasno in predvsem sočutno komunikacijo z njene strani. Želela bi si vsaj osnovnih informacij o poteku reševanja situacije, morda telefonski klic ali elektronsko sporočilo s pomirjujočo izjavo, ki bi nam vlilo občutek, da nismo pozabljeni in da nekdo spremlja naš položaj. Tudi mi imamo družine in domače, ki jih skrbi za nas.
Prav tako želim poudariti, da trditve o tem, da turistične agencije zagotavljajo brezplačno nastanitev ali v celoti krijejo stroške, ne držijo. Večino dodatnih izdatkov si potniki krijemo sami. Res je, da agencije pomagajo pri iskanju razpoložljivih letalskih povezav in ostajajo v stiku z nami, vendar stroškov letalskih vozovnic ne prevzemajo.
Poglejte tudi: