V vasi Slavina, nedaleč od Dol pri Litiji, smo obiskali oglarsko domačijo Brinovec, kjer že desetletja varujejo dediščino oglarjenja.
V Sloveniji je bilo nekoč oglarstvo zelo razvito. Največji razcvet je doživelo sredi 19. stoletja, predvsem na Gorenjskem in v Kočevskem rogu, pa tudi drugod po državi. V naše kraje so ga prinesli italijanski gozdarski delavci, ki so zelo hitro spoznali, da so naši kraji bogati z lesno maso. Pripeljali so svoje oglarje in tako so začele nastajati prve oglarske kope – zložene grmade drv, ki se počasi žgejo za pridobivanje oglja.
Od industrije do piknika
Nekoč so velike količine oglja uporabljali v rudarstvu, železarstvu in pri pridobivanju različnih kovin. Pomembno vlogo je oglje imelo tudi v industriji ter pri številnih obrteh. Danes se ga najpogosteje uporablja za peko na žaru, dodaja se pekovskim izdelkom za temno pecivo, uporablja pa se tudi v različnih čistilnih napravah.
Prav zaradi oglarjenja so v preteklosti mnoge družine preživele in si z njim zagotavljale osnovni vir zaslužka.
Oglarska tradicija se je pri nas ohranila, saj še vedno deluje med 50 in 100 oglarji, ki vsako leto postavijo približno 100 tradicionalnih oglarskih kop. S tem ne le širijo stoletno znanje in veščine, temveč tudi povezujejo ljudi z naravo ter skrbijo za kulturno in naravno dediščino naših gozdov.
Oglarska dežela
Nahaja se v osrčju Slovenije, predvsem na območju Dol pri Litiji, okoli Kočevskega roga, Gorenjske in Dolenjske, kjer so gozdovi bogati z bukovim, hrastovim in smrečjim lesom. Oglarska dežela je prava posebnost – ne le v slovenskem prostoru, temveč v vsej Evropi. Danes združuje šestnajst domačij, na Domačiji Brinovec, ki smo jo obiskali, pa je oglarska obrt prisotna že vse od leta 1930.
Oglarsko znanje in veščine je najprej obvladal oče Vinko, tradicijo z enako predanostjo nadaljuje sin Mirko Brinovec, pri delu pa mu pomaga vsa družina. Poleg žene Renate pri postavljanju oglarskih kop pogosto sodelujejo tudi otroci Tom, Brina, Miha in celo najmlajša Neža. Delo je zahtevno in naporno, je polno fizičnega truda, a ga družina opravlja z veliko srčnostjo.
"Le redko kje se na tako majhnem območju oglarjenje ohranja v tolikšni meri, kot v naši Oglarski deželi, kjer domačini še danes postavljajo oglarske kope, kot so jih njihovi predniki," pravi oglar Mirko Brinovec.
Na tem območju je nastala tudi 14 kilometrov dolga Oglarska pot, ki obiskovalce vodi mimo domačij ter številnih kulturnih in naravnih znamenitosti. Celoten sprehod po poti traja približno štiri do šest ur.
Doživetje dediščine
Družina Brinovec svojo oglarsko obrt že več kot deset let celostno predstavlja obiskovalcem. Program vključuje aktivno sodelovanje pri oglarjenju, ogled koč, v kakršnih so nekoč bivali oglarji, pa tudi risanje z ogljem in pripravo hrane.
Doživetje, ki ga dopolni prava oglarska malica ter tudi domač cviček, je bilo na Dnevih slovenskega turizma uvrščeno med edinstvena doživetja in nagrajeno s certifikatom kolektivne blagovne znamke Srce Slovenije. Poleg svoje posebnosti pri oglarskem doživetju izstopata avtentičnost in močna povezanost z lokalno skupnostjo.
Oglarstvo se pri nas prenaša iz roda v rod, oglarjenje ni le obrt – je pomemben del skrbi za gozdove in ohranjanja kulturne krajine naše države.
Oglarji za en dan
Ob našem novinarskem obisku smo se preizkusili v grasenju in osipanju, ob tem pa začutili pravi duh oglarske tradicije. Vrhunec doživetja je bil prižig kope – po starem običaju gre za čast, ki pripada ženski, in tudi tokrat je bilo tako. Ogenj je zakurila ena od novinark, vonj po dimu, šumenje oglja in tišina gozda so ustvarili nepozabno doživetje, ki nas je še bolj povezalo.
Oglar s svojim delom običajno začne v zimskem času, ko pripravi les v gozdu. Sledi sečnja, razžaganje in cepitev lesa, ki se nato pusti sušiti do marca. Ko je les pripravljen, se pripravi prostor za zlaganje kope – les se zloži v stožec, obloži s smrečjem, po potrebi tudi z listjem ali svežo travo. Nato pa se celotna kopa pokrije s plastjo oglarske zemlje, debelo približno 15 centimetrov.
Kopa je nato pripravljena za prižig in tli 15 do 18 dni. Iz običajno velike kope oglarji pridobijo približno sedem ton oglja. Po končanem žganju sledi odvzem oglja iz kope, štoranje in skladiščenje v suh prostor, kjer je oglje pripravljeno za uporabo ali prodajo. Kot pravi Mirko Brinovec, imajo redne stranke v okoliških krajih ter tudi v Ljubljani, kamor se tedensko zapelje.
