Naša pot okoli sveta se je začela z novim letom na železniški postaji Celje. Pot nas je vodila na Dunaj in od tod naprej proti Abu Dabiju, v Dubaj, na Maldive in v Indijo. Kje smo imeli največ težav, kje sem potrebovala zdravnika in kje smo se skoraj izgubili? V moji prvi kolumni Okoli sveta z Majo Ferme.
V Abu Dabiju nas je pričakalo čudovito sončno vreme in ena najlepših mošej na svetu, Bela mošeja. Po petpasovnici smo se odpeljali v Dubaj, mesto, ki nam je ponudilo ogromno zabave in nas spomnilo, da človeška domišljija nima meja. Nenadoma nam je nehala delati navigacija.
Zavili smo s petpasovnice in se ustavili v temni ulici s polno čudnih tipov, ki so postopali okoli in kjer se niti slučajno nisem počutila varno. Kot se je že večkrat izkazalo, da ne sodi ljudi po platnicah, so nam pomagali, da smo vzpostavili navigacijo in se odpravili naprej, in to v zameno za nič, kljub temu da smo jim ponudili denar, so ga zavrnili.
Ker potujemo z otrokom, smo naslednji dan obiskali dva zabaviščna parka, kjer je bilo smeha in zabave na pretek, si en dan vzeli za obisk največjega nakupovalnega središča, kjer smo obiskali akvarij in se srečali s pingvini v živo, kar je bila nepozabna izkušnja z veliko zanimivih informacij. Od tedaj naprej vedno zavrnemo plastične slamice in če že moramo, uporabimo le papirnate, saj pingvini in številne druge morske živali plastiko v morju pojedo in umrejo.
Kjer se rodijo sanje ...
Da je tukaj res vse mogoče, so dokazali z Miracle garden, vrt čudes, kjer je iz cvetja narejeno celo mesto sredi ničesar, dobesedno sredi puščave. Poleg pa se nahaja še Buterfly garden, vrt metuljev, kjer hraniš metulje, otroški smeh pa se razlega vse naokoli, kar je za vsakega starša glasba za ušesa.
V Dubaju smo doživeli toliko, da bomo, ko se vrnemo, vsekakor napisali knjigo, saj so strani tukaj prekratke za vse naše dogodivščine. Kako smo se izgubili in sem pristala v klavnici, že čez pol ure pa sem jedla najboljšo pico, kako smo se znašli po nesreči sredi rojstnodnevne zabave, kjer smo uživali kot že dolgo ne in kako smo se znašli v Bollywoodu med samimi navdušenimi Indijci ...
V Združenih arabskih emiratih smo srečali ogromno bogatih in tistih na robu
Tukaj sem prvič med vsem lepim doživela tudi razvajene, neuvidevne in celo nesramne otroke in njihove starše. Prvič sem na glas vprašala moža: "Ne razumem, zakaj so ravno ljudje, ki so finančno najbolj preskrbljeni, tako neuvidevni, medtem ko so nam do zdaj tisti, ki imajo najmanj, bili najbolj pripravljeni pomagati?" Poznate odgovor? Jaz zdaj ga.
Če vedno živiš v obilju in nikoli ne izkusiš, kako je, če nimaš nič, ne boš nikoli sposoben sočutja, kaj šele, da bi komu nesebično pomagal. Priviligirani smo vsi, ki smo kdaj doživeli dno, saj imamo, česar ni moč kupiti, niti se naučiti iz knjig, pač pa zgolj izkusiti. Zato je izredno pomembno, kako bomo vzgajali naše otroke, izobilje ni nikomur v korist.
Kaj se nam je zgodilo na Maldivih?
Naslednje jutro smo se odpravili proti letališču in glavnemu mestu Maldivov, Male, kjer so nas čakala nova nepredvidena doživetja.
Ko nam je le uspelo priti na Maldive, kjer smo načrtovali malo si spočiti, smo srečali kar nekaj Slovencev, tistih izjemnih popotnikov, ki navdušujejo, in tistih klasičnih razvajenih turistov, ki se zgolj pritožujejo. Kar sem kmalu uvidela, je, da je velika razlika med popotnikom in turistom, predvsem pa da vedno obstajata dve plati, odvisno, kaj si pripravljen videti in kaj doživeti.
Naše potovanje ni klasično turistično, saj nas zanimajo globina, pristnost, kultura ... tisto, kar turiste ponavadi straši.
Mi nismo prišli na Maldive, da bi pili alkoholne koktajle (večina prebivalstva je tukaj muslimanske veroizpovedi zato alkohol na otokih, razen v klasičnih resortih, namenjenih zgolj turistom, ni dovoljen).
Maldive smo izbrali zaradi morja, pestrega podvodnega sveta, svežega sadja, ki ga lahko obereš sam, okusnih morskih sadežev ... Maldivov naši pravnuki žal ne bodo več videli zaradi globalnega segrevanja, zato sem želela, da Paris Noa doživi ta mali raj, o katerem bo morda nekoč pripovedovala svojim otrokom in jim povedala, kako nespametni smo bili ljudje, da smo potopili ta raj.
Sončni zahodi so tukaj tako lepi, da jih bomo še dolgo pomnili vsi, morje odlično za plavanje in nedaleč stran čudovit koralni greben z jatami živobarvnih rib in morskih želv. Prijatelji iz vseh koncev sveta, ki so nas povabili med drugim na nepozabno kokosovo zabavo, pa so postali naši novi prijatelji, ki jih tako spontano pridobivamo na tej lepi in nepozabni poti okoli sveta.
Seveda ni bilo vse le med in mleko
Proti koncu bivanja se mi je vnel modrostni zob. Ko smo se vračali na letališče, pa se je pripravljalo k nevihti in gliser, ki nas je peljal, je tako premetavalo po valovih visokih kot gore, da je ženska poleg nas jokala, za mano je gospa molila, možje, ki so nas peljali, so bili čisto potni v obraz in so trije stali za krmilom, Paris Noa, ki obožuje najdrznejše vožnje v zabaviščnih parkih, pa je izdavila:
"Mami, to je preveč zame, koliko časa še?"
Kako je bilo meni? Morda spišem v knjigi, ko in če bom našla besede. Mame smo pogumne, rodila sem brez protibolečinskih sredstev, kar bo razumela vsaka mama, kaj pomeni, a ta dvourna pot res ni bila od šale.
Ko smo z Maldivov potovali v Indijo, so nas čakali novi izzivi ...
Na letalu sem v vedno večjih bolečinah zaradi zoba razmišljala, kaj narediti: se bomo vsi vrnili v Slovenijo, se bom vrnila samo jaz in izpustila Indijo ter se pridružila mojima dvema kasneje, bom šla na operacijo v Indiji? Se beremo v naslednji kolumni.
