Kako vem, da se staram? Ker namesto dopusta v Zrčah sanjam dopust v Zrečah

Minuli teden sem se z družino vrnila s Krfa, kjer sem bila prvič pred 20 leti. Seveda sta si bila dopusta različna vsaj tako kot doktor nuklearne fizike in model za spodnje perilo, in prav to me je spodbudilo, da se spomnim na vseh 50 odtenkov počitnic, ki sem jih doživela v različnih obdobjih svojega življenja.

Na morje brez klime v avtu, a s pohano kuro

Moji prvi spomini na morje sežejo nekje v pozna osemdeseta, ko sem bila še mlečnozoba. Kot moji vrstniki sem vsak dan odštevala dneve do morja, zadnjo noč pa od vsega vznemirjenja nisem mogla zaspati. Ampak nič zato, saj je ata iz naše lade karavan hitro naredil potujočo posteljo, tako da je podrl zadnje sedeže, prostor za noge pa natlačil s hladilnimi torbami, v katerih so bili sendviči in pohano za na pot, pa še kaka vnaprej pripravljena filana paprika, da ne bo treba vsak dan kuhati. Čez hladilni torbi je položil vse blazine za na plažo in kraljevsko ležišče za otroke, ki jih je speče sredi noči naložil na zadnje sedeže, je bilo narejeno. Ja, takrat se je odpravljalo na morje sredi noči, da se nismo v največji pripeki kuhali v avtu brez klime. Seveda sem že po 15 minutah vožnje tradicionalno bruhala, saj človeško telo zelo verjetno ni narejeno za to, da med vožnjo v manj udobnem socialističnem avtu leži, medtem ko ga rukajo koroške ceste.

Čeprav se nikoli nismo odpravili dlje od Paga, je bila vsaka pot dolga, če si štartal iz Slovenj Gradca. Ne boste verjeli, ampak tako kot danes, 30 let pozneje, tudi takrat Korošci nismo imeli hitre ceste. A že vožnja je bila prava pustolovščina. Najlepše je bilo, ko smo se ustavili nekje ob poti, razgrnili deko in uživali ob domačih sendvičih s  sokom Pingo, mama je celo vzela s sabo desko in nam narezala domači paradižnik. Ko smo se približali morju, smo se soglasno z najbolj iskrenim navdušenjem zadrli ”morjeeeeeee”. To so bile najbolj brezskrbne počitnice, na katerih je bil edini mini stres, če si stopil na morskega ježka ali se drgnil ob skalo, pa še takrat se je mama hitro prelevila v medicinsko sestro in že kmalu si se s svojimi bojnimi ranami celo važil. Vrhunec dopusta je bil banana split na rivi in za povrh še kak plastičen kič s stojnic. To so bili časi. 

Ko starši kar naenkrat niso več dovolj kul, da bi šel z njimi na morje

A ko enkrat prideš v puberteto, se taka idila konča. Takrat si najbolj srečen, če te pustijo doma, da lahko na skrivaj narediš parti in naslednje štiri dni saniraš raztur, ki si ga naredil pri hiši. A starši po navadi tega ne dovolijo (že vejo,  zakaj), čeprav bi bilo zanje sicer bolj koristno, če bi šli na morje brez mozoljarjev s podivjanimi hormoni, da bi si vsaj malo odpočili. A mnogo staršev pristane na sila naporen kompromis: "Na morje grem samo, če lahko gre z nami prijateljica Deja." Tako so si tudi moji starši in starši prijateljic, ki so me gostili, uničili dopust s tem, da so morali poleg svojega pubertetnika prenašati še enega iste vrste, ki si je po možnosti še izmišljeval, da je vegetarijanec, in jim povzročal dodatni stres. Uživaj zdaj večer na morju, če sta 16-letnici v mini krilih ravno izsilili, da gresta v lajf, pri tem pa uporabili polovico senčila in lip glosa. Zdaj te ni strah samo, da bodo istrijanski predatorji prežali na eno, odgovoren si še za to, da se neomadeževana vrne tudi druga. Tudi zato danes, ko so se moji hormoni že malo umirili, večkrat peljem starše na dopust. Oni mislijo, da je to zato, ker sem zelo prijazna, jaz to vidim kot odškodnino za leta pokvarjenega dopusta zaradi nemogočih najstnikov.

Ko je dopust še najbolj podoben ...

Ko greš prvič sam na morje, včasih iskreno pogrešaš razkošje potovanja s starši. V šotoru, ki si ga za silo postavil v kampu v Luciji, se ne spi tako udobno kot nekdaj v sindikalnem apartmaju. Sploh če se vrneš z žura ob petih zjutraj, ob osmih pa te iz neudobne napihljive blazine, ki pušča, že prežene žgoče sonce. Tudi gobova juha, pripravljena na kurilniku sredi največje vročine, ni tako imenitna kot čevapčiči, ki jih je foter vrgel na žar v kampu, ali špageti, ki jih je v apartmaju skuhala mama. A takšna je cena svobode. In ta je sladka. Nihče te ne čaka, ko se vračaš z žura. Nikomur ti ni treba pihniti pod nos, da bi preveril, koliko bambusov in rumkol si spil. Ali, bognedaj, celo prižgal kako cigareto. Zdaj se ponosno šetaš po kampu s polno vrečko alkohola in si prižigaš čike, kjerkoli je to mogoče. Nazaj se vrneš, poln prigod, ki jih s frendi obujaš še desetletja. Starši pa so veseli samo, da si se vrnil živ, nenoseč in brez neuglednih spolnih bolezni. 

Ko dojameš, da je strast na plaži bolj podobna grozljivki kot romantični komediji

Nekje proti koncu študija ali v obdobju, ko si mlajši zaposleni, že dojameš, predvsem če si ženskega spola, da dopust ni drugo ime za "pokaži, koliko lahko popiješ". Še vedno pa ne dojameš, predvsem če si ženskega spola, da za teden dni počitnic ne potrebuješ desetih parov čevljev, trinajstih večernih oblek, šestih parfumov in kozmetičnega kovčka. Ko smo hodile babe v študentskih časih na morje s tvingom, smo komaj prišle v klanec, tako smo se natovorile. Če so prva leta samostojnega morja maraton pitja, so potovanja mladih žensk maraton preoblačenja. Prvo morje z resnim fantom pa seks maraton. Ali po domače, ko končno dojameš, da ljubezen na mivki še zdaleč ni tako romantična, kot je to prikazano v filmu. Niti v morju. In niti pod tušem v kampu. Morda po takem morju celo razpade tvoja zveza, saj ugotoviš, da s človekom ne zdržiš niti sedem dni, kaj šele do večnosti.

Od gore kondomov do gore plenic

S starostjo se ne spreminja samo vsebina naših počitnic, ampak, logično, tudi vsebina prtljage. Če v najstniških in zgodnjih študentskih letih tovoriš ogromne količine alkohola, neseš kot mlajša zaposlena tri kovčke oblačil in čevljev, kot sveža punca deset paketov kondomov in kot mama še več plenic, rezervnih oblačil in seveda zdravil. Sirup proti alergiji, svečke, če bo slučajno vročina, pa nekaj proti pikom komarjev, driski, zaprtju in poškodbam. Na koncu ugotoviš, da nisi samo mama, ampak kar mini prenosna ambulanta.

A tudi to ima svoj čar. Z malim otrokom se namreč tudi sam počutiš kot otrok, ko skupaj z njim govoriš "samo še dvakrat spat, pa gremo". 

A čeprav si zdaj, ko sem odrasla in nisem več plačana po urni postavki študentskega servisa, lahko na počitnicah privoščim tudi ležanje v hotelski sobi, plačam kalamare v restavraciji in se na pot odpravim celo z letalom, se nazaj vrnem bolj utrujena kot leta 2004, ko sem za žuranje na istem otoku dobila diplomo žurerka leta in laskavi naziv miss tekile (ne zaradi nadpovprečno dobrega videza, ampak zaradi hitrostnega pitja). Ker sem mama, si v resnici odpočijem, ko sem spet nazaj v službi. No, uživam pa vseeno vsako sekundo, saj vem, da bodo časi, ko bo šel moj prestolonaslednik raje šotorit z nahrbtnikom, polnim alkohola, kot na dopust z mano, prehitro tu.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere