Verjeli ali ne, v češki prestolnici Pragi je ena bolj obiskanih turističnih senzacij — Muzej komunizma.
Danes si je ob vseh novogradnjah, nakupovalnih centrih in turistični gneči težko predstavljati, da je bila Praga nekoč pod komunistično oblastjo. Kot del nekdanje Češkoslovaške so njeni prebivalci po drugi svetovni vojni več kot štiri desetletja živeli pod komunističnim režimom (1948 do 1989) in znotraj sovjetske sfere vpliva.
Lenin, tanki in cenzura
Čeprav gre za obdobje, ki ga mlajše generacije Čehov ne poznajo več, tisti starejši, ki so ga doživeli in živeli, pa ga že počasi pozabljajo, prav Muzej komunizma še vedno ohranja živ spomin nanj. Tovrsten muzej obenem dokazuje, da lahko tudi komunistična preteklost postane del privlačne turistične zgodbe.
Podjetni Čehi — muzej je namreč v zasebnem lastništvu — so že kmalu ugotovili, da se lahko zgodovino, če jo znaš pravilno predstaviti, prodaja skoraj tako dobro kot spominke s slavnega Karlovega mostu. Predvsem obiskovalce iz držav zahodnega sveta ženeta radovednost in želja, da bi se dotaknili senc preteklosti, njim poznanih le iz dokumentarcev o hladni vojni. In v češki žametni revoluciji, množičnem, a nenasilnem gibanju iz leta 1989, ki je zrušilo češkoslovaški komunistični režim, mnogi vidijo simbol konca totalitarnosti v Evropi.
Za železno zaveso
Muzej komunizma je nekakšen časovni stroj. Obiskovalce popelje v obdobje hladne vojne in jim podrobno prikaže življenje pod totalitarnim režimom, politične omejitve in vsakdanje izzive za posameznike tistega časa. Urejen v enem nadstropju in razdeljen na tri sklope: komunizem kot sanje, resničnost in nočna mora.
Zbirka vključuje različne predmete, značilne za tisti čas, večino informacij pa obiskovalcem podajajo razlagalne table. Te opisujejo zgodovino, življenje, delo, politiko in medije tistega časa. Vhod spremljajo spominki z rdečimi zvezdami in doprsni kipi ter podobe komunističnih voditeljev.
Komunistična oblast v takratni Češkoslovaški je padla po mirnem uporu, imenovanem žametna revolucija leta 1989. Ljudje so množično protestirali, politične spremembe v sosednjih državah pa so pomagale, da je država prešla v demokracijo. Kasneje sta se Češka in Slovaška mirno razšli v dve samostojni državi.
Posebni prostori
Ti obiskovalcu pričarajo občutek preteklosti: učilnica z učbeniki, iz kakršnih so brali otroci v komunizmu, dnevna soba z zelo okorno, skoraj špartansko opremo, prodajni pult lokalne trgovine s praznimi policami, policijska zasliševalnica s hladnim stolom in svetilko, ki nikoli ne ugasne ...
Po muzejskih prostorih so razstavljene lutke v uniformah in zaščitnih maskah, na policah pa stojijo doprsni kipi Lenina in Marxa. Muzej prikazuje tudi delovanje policije in tajne službe ter razkriva mehanizme cenzure in zaporniškega sistema.
Stene krasijo propagandni plakati, v vitrinah pa so razstavljene igrače, brošure ter prazne škatle z napisom "mleko" – spomin na čase, ko ga je pogosto primanjkovalo. Na ogled je tudi film z arhivskimi posnetki žametne revolucije, pričevanja ljudi ter raznolik slikovni in zvočni material.
Komunizem gre za med
Čehi se svoje zgodovine ne bojijo, naučili so se jo izkoristiti. Obiskovalci z mešanico groze in fascinacije spremljajo posnetke ruskih tankov, ki so leta 1968 preplavili Prago in zatrli odpor ljudstva proti Sovjetski zvezi. Sprehajajo se po rekonstruiranih zasliševalnicah in fotografirajo prazne trgovinske police. Pred njimi se fotografirajo in za hip jih prevzame hvaležnost, da sami niso bili del te izkušnje.
Po hodnikih ameriški turisti pripominjajo, da je Čehom danes zagotovo bolje kot v komunizmu – tam, kjer so Pražani nekoč stali v vrstah za kruh, zdaj oni potrpežljivo čakajo na selfie. Zgodovini, kot kaže, nikoli ne zmanjka ironije.
