"Proti blaznosti bo treba cepiti mene in ne Schwaba – če slednji sploh obstaja"

Kaj je problem? Problem je v tem, da danes v velikem svetu ni več mogoče navajati dejstev, če ta niso skladna z narekom medijskih odločevalcev, torej ljudi, ki lahko bodisi kot donatorji bodisi kot naročniki oglasov medije obilno plačujejo ali pa, če ti niso poslušni, tudi spehajo v bankrot. Diskretno in največ s pomočjo plačanih "preverjevalcev dejstev" prepovedujejo tudi objavljanje znanstveno neoporečnih neugodnih dejstev v medijih.

Redki med slednjimi so takšni, da bi si v imenu resnice upali ugrizniti roko, ki jih hrani. Najboljši dokaz te pokvarjenosti je škandal v zvezi s FB, kjer, kakor dokazuje zdaj razkrito gradivo, na željo Bidnove Bele hiše onemogočajo tudi širjenje nespornih dejstev v zvezi s cepivi in Bidnovim sinom ipd., če bi ta lahko, kakor se je to reklo v komunistični Jugi, "vznemirjala občane".

"V izogib očitkom povem, da je pričujoči spis samoizpovedni"

Za to, kar bom razstiral na tej poti, niso nujno čvrsta, s številkami in sklici podprta dejstva, saj gre za ugibanja, slutnje, domneve, inference, spomine, spekulacije, metafore in prerokbe.

Prejšnjič sem že naštel nekatere izmed bizarnih idej, ki jih je v preteklih mesecih iz rokava stresal WEF (World Economic Forum, sl. Svetovni gospodarski forum), zasebno podjetje, ki zadnjega pol stoletja povezuje zasebni in javni sektor po vsem svetu z namenom izgradnje boljšega sveta in boljšega človeštva. 

V prejšnji objavi navedene ideje Wefa – od dekriminalizacije pedofilije pa do evtanazije psov – so resda bizarne zgolj za čas, dokler smo ljudje normalni – kolikor pa bomo postali mi sami bizarni, bodo normalne.

Spominjam se filma, ki sem ga gledal pred pol stoletja in se mi je takrat zdel popolnoma bizaren. Imenoval se je – in se še imenuje – Soylent Green, v naši poslovenitvi Zeleno sonce.

Zeleno sonce prikazuje svet v letu 2022, v katerem vlada preobljudenost, naravni resursi pa so pošli. Navadne množice živijo v revi in bedi, samo elite si lahko privoščijo velike, varovane in utrjene domove, pijejo čisto vodo in jejo naravne jedij, drugi pa se hranijo z nečim, čemur se pravi sicer soylent, kar bi nakazovalo, da je iz soje in leče, a je v resnici spacano iz morskega planktona.

Tudi energijska kriza je huda. Junaka Charlton Herston in Edward G. Robinson, ki sta sicer kriminalista, elektriko za domače potrebe pridobivata z vrtenjem pedalov na starem kolesu z dinamom.

Nit štorije je kriminalistična preiskava

Deloma jo na svojo pest vodi Heston. Ta nazadnje odkrije, da je žrtev, sicer član nadzornega odbora podjetja Soylent, moral umreti, ker je odkril, da v oceanih ni več planktona za proizvodnjo teh vafljev in da je novi izdelek Soylent Green, ki je nadomestil poprejšnji Soylent Orange, spacan iz procesiranega človeškega mesa.

Če bi si danes ta film spet ogledal, seveda prvikrat, se mi ne bi zdel več bizaren, razen tistega s prostovoljnimi samomori. V Zelenem soncu je uzakonjena "suicidna asistenca", pri kateri omamne vestalke pomagajo kandidatom lepše umreti. (Prikazujejo jim posnetke, kakršna je bila pred devastacijo.)

Urejanje populacijskega problema z eliminacijo starih ljudi je bizarna. Stari se ne razmnožujejo, njihovo meso pa je žilavo in revno s hranili. Veliko boljše je zgrabiti problem na drugem koncu, pri otrocih, dojencih, fetusih.

Vse drugo v filmu pa je v okviru in dosegu verjetnega. Kdor je videl lanske posnetke iz recimo kitajskega upornega Wuhana ali nasploh ameriškega južnega Chicaga, mi bo pritrdil. Naslov filma se danes celo uporablja pri marketingu zdrave hrane. Prepričan sem, da je Klaus Schwab (1938–?) film gledal. Bil mu je všeč in odločil se je, da ga uresniči. In še izboljša. Vsekakor mu je lahko nudil izhodiščno maketo za izgradnjo prihodnosti.

Vrnimo se k izmuzljivosti bizarnega

Včasih se zgodi, da v družini, sekti, družbi prevlada paranoja, verska blaznost, megalomanija ali katera druga oblika bizarnosti, tako da jo sprejmejo vsi člani. Tako je predvsem, kadar zblazni Ljubljeni Vodja.

Bi bilo mogoče, da je Schwab zgolj megaloman, ki je s svojimi veličinskimi idejami, cepljenimi na distopični prikaz sveta iz Zelenega sonca, induciral svetovne državnike, gospodarstvenike, finančnike, prosvetitelje, vplivneže in druge osebnosti, da zdaj ubogljivo izpolnjujejo njegov načrt?

Ali pa je resnica morda še bolj nezaslišana: namreč da so se pedofili s svojimi diskretnimi rituali v zadnjega pol stoletja infiltrirali v vrhove globalnih centrov moči in zdaj promovirajo depopulacijsko politiko zaradi tega, ker ta nudi temelj upravičenju in dekriminaliziranju spolne ljubezni med odraslim in otrokom?

"Ah, ne, nemogoče! – boste zaklicali."

Nagibam se k temu, da bi vam prikimal. Najbrž je samo meni osebno starostna demenca skrivenčila misli, tako da si umišljam vse skupaj, Davos in WEF in Schwaba in pandemijo Covida-19 in cepitveno mrzlico z dr. Alojzom Ihanom vred? Proti blaznosti bo v tem primeru treba cepiti mene in ne Schwaba – če slednji sploh obstaja.

Tu torej obstanem na razpotju med Resnico in Dvomom

Če Schwab ne obstaja, kdo je potem ta, ki nam govori skozi usta marionete, kako naj živimo?

Kadar si lastita Resnico in pravico do Resnice dve nasprotni si strani, je treba najprej določiti kriterij: kako razlikovati med tem dvojim, kadar niti tega ne veš, ali si nor ti ali recimo tvoj zdravnik, tvoj svečenik, tvoj predsednik, tvoj policaj?

Naj poskusim vsaj enkrat, preden pridejo pome in me odpeljejo v umobolnico. Vi pa potem poskušajte sami. In prosim, ne pozabite me povsem.

Dubravko Horvatić (1939–2004) je bil sprva preganjani, potem zamolčevani, nazadnje pa nagrajevani in slavljeni hrvaški pesnik, novelist, esejist in potopisec. V Jugoslaviji ni mogel nič objaviti kar 20 let.

Zakaj je bilo tako, lepo ponazarja njegova zgodba Hudič opoldne (hrv. Đavo u podne), ki prav tako načenja vprašanje Resnice in Dvoma.

Prvič sem jo bral v 1970. letih, ko sem se še zelo zanimal za literarno fantastiko

Zagrebška vseučiliščna založba Liber je leta 1975 izdala Antologijo hrvatske fantastične proze i slikarstva, literarni del je uredil Branimir Donat. Notri se je nekako vtihotapila tudi Horvatićeva zgodba Đavo u podne.

Prvoosebni, a brezimni glavni junak se v svojem nemiru neke noči sprehaja po maksimirskem gozdu, kar ga iz teme nagovori nevidna oseba, ki očitno pozna njegove skrite misli. Predstavi se kot "Hudič, gospodar polovice sveta". Junak se sprašuje, ali gre morda za halucinacijo, a hudič se ga dotakne, da ga strese, kot da bi šla skozenj elektrika. Potem mu pojasni, čemu ga potrebuje: potreben prav vsak človek, saj je vladar polovice sveta, a rad bi postal gospodar še druge polovice.

"Ti se mi izmikaš že od malih nog. Kaj ti nisem pred dvema letoma ponudil bajne plače, položaja, da si boljšega ni mogoče želeti, samo da malo zapiskaš na mojo piščal? Ti pa si na vse to pljunil, trmasto si ostal pri svojem in raje šel v zapor in na robijo, kot pa da bi pod mojim okriljem živel kakor gospod! ... Včeraj pa si spet zavrnil mojo ponudbo. Da ti prepričanje in čast ne dovolita, tako si rekel."
"Vi ... vi ste bili za vsem tem?"
"Za vsem, kar imaš ti za podlo, nepošteno, pokvarjeno, za vsem tem, golobček, sem jaz!"

Hudič mu potem naroči, naj ga naslednji dan, ko bo mirnejši in bolj dojemljiv za razloge, počaka opoldne na terasi maksimirskega razgledišča (Vidikovca).

Junak pritava na promenado in tam, čudno, čeprav je promet prepovedan, ga pričaka taksi. Pri Gledališki kavarni ga odloži, junak mu pomoli rdečih deset tisoč starih dinarjev, oni vrne modri pettisočak, ko pa taksi že izgine v Masarykovi, junak opazi, da ima v rokah bankovec za petdeset tisoč. (Bili so časi inflacije.) V tistem hipu mu postane jasno, da je vse to Njegovo delo – hudič ga skuša primorati, da bi prišel na sestanek, kajti denar mora, mora vrniti: saj si ne more dovoliti, da bi ga Oni kupil.

In tako naslednji dan opoldne srka kavo in žganje na terasi Vidikovca, odločen, da bo ne glede na ceno zavrnil hudiča. Tega pa ni od nikoder. Tedajci junaka po imenu, pravzaprav po vzdevku, pokliče nežen, od nekod znan glas. Pod teraso, na peščeni stezi, stoji "... Ivana ... Če bi bil uzrl kogarkoli drugega, ne bi bil tako presenečen. Pričakovati Njega, pa srečati Ivano! To je verjetno tisto, čemur se mora reči sreča!"

Ivana mu pojasni, da se ji mudi, in ga poprosi, naj jo pospremi do tramvaja. Ura je pol enih. Hudič se bo že še prikazal, a pač kje drugje. Junak plača, steče k Ivani, jo objame, in tudi njej se prav vidi, kako je vesela, da sta se po dolgem času takole našla.

Ima ga, da bi ji povedal, kaj ga muči, ampak noče je obremenjevati, pa zato molči in molči. Ivana pa še kar ščebeče, vse dokler le ne opazi tega.

Takrat mu reče, da ve za njegove muke, a da ga pač ne smejo odtujiti svetu, še sploh ne od starih prijateljstev. "Ne moreš za vse na svetu reči, da je podlo, nepošteno, pokvarjeno!"

Presunjeni junak se spomni, da iste besede v istem zaporedju že slišal – izrekel jih je hudič! Odrine objokano dekle, češ ni si mislil, da je tako globoko padla – in vtem se mu posveti, da pred njim ne stoji ona, temveč On. Zgrabi jo za "nežni vrat, ki ga je nekoč poljuboval", in jo začne daviti.

Mimoidoči Ivano seveda rešijo, saj ne vedo, koga v resnici rešujejo.

Junak se znajde v umobolnici

Zdravnik mu zaman dopoveduje, da je bolan, da na Vidikovcu že dvajset let ni lokala, da je halucinacija lahko ne samo slušna in vidna, temveč lahko spada mednje tudi elektrošok, s katerim naj bi bil hudič dokazal svojo resničnost. Junak ve, da so ti argumenti prazni, kajti kako naj ve, da ne govori iz zdravnika Hudič sam, tako kot je Hudič lahko tudi Ivana, ki ga je pred dnevi že obiskala v norišnici, pa je spet planil nadnjo.

Zdravnik mu dopoveduje, da ga ne more izpustiti, kajti kdo mu jamči, da ne bo zadavil prvega mimoidočega?

Ko se zgodba konča, je junak še vedno v umobolnici, kjer očitno piše vso to izpoved. Zaveda se, da bodo potrebni meseci, morda leta, preden bo prepričal zdravnika, da se je rešil domnevne bolezni. 'Zdaj se mi zdi edini izhod beg: prej ali slej bo treba pobegniti, kakorkoli že, in se sam samcat spoprijeti z Njim. Vem, da zmaga ne bo moja, vem pa tudi, da bo v tem spopadu kaj izgubil tudi on.'

Horvatićeva povest vibrira od pomenskih globin

Hudič je, in to je v fantastiki redkost, tako neoprijemljivo izmuzljiv, kakor le more biti izmuzljiv pravi Hudič.

Ko sem izpoved bral prvič pred tremi desetletji, sem dejansko verjel v Njegovo "kontekstualno" resničnost – se pravi, nisem Ga imel za halucinacijo, ampak za hudiča (znotraj zgodbe). Ko sem jo bral drugič pred morda petnajstimi leti, sem vedel, da gre zgolj za halucinacijo piščevega bolnega uma. Zdaj, ko prebiram gradivo WEF in spremljam početje "mladih globalnih voditeljev", ki so odraščali na prsih Klausa Schwaba, vem, da zadeva ni tako preprosta. Tudi če se je junaku Horvatićeve zgodbe vse samo zdelo, si mislim zdaj, se je njegova halucinacija porodila iz izkušnje, ki ga je obsodila na robijo, ker se ni dal zapeljati zapeljivcem in ustrahovati strahovalcem. Robija je bila zagotovo težka in zagotovo resnična.

In nobenega dvoma ni v mojem srcu, da je tudi Ivana živela, da je živela prav tako, kot je nekdaj živela na primer Margareta iz Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova, prelepa Margareta, edino upanje in navdih naslovnega mojstra, ki sedi v blaznici in piše zgodbo o Jezusu in Pilatu, medtem ko skozi zarešetkano okno prihajajo do njega nežni, mili zvoki travniškega murenčka.