Branko Gradišnik | 19. 3. 2023, 20:00

Rokopis o potovanju po Korziki je čakal vse do letos, ko se je polegla kovidska histerija

Branko Gradišnik

O Korziki sem že veliko napisal, čeprav za to vedo le najbližji in nekatere zveste bralke. Konec leta 2019 sem dokončal obsežen potopis, imenuje se Kraljestvo za šotor in poroča o našem prvem potovanju po tem otoku, opravljenem septembra istega leta. Rokopis je moral čakati v predalu vse do letos, ko se je vsaj do neke mere polegla kovidska histerija. Zdaj ga lahko (pre)berete v moji rubriki ...

Prav v počastitev končno pričakanega izida Kraljestva za šotor, ki je zdaj izšlo kot četrta knjiga v njihovi (in moji) seriji "Strogo zaupno z Brankom", sem se odločil, da tule objavim kompletni korziški dnevnik iz leta 2022, ki opisuje, kako smo se, bežeč pred pričakovanimi jesenskimi mandati in iskaje svobodo gibanja, ki jo nudi potovanje z avtomobilom, znova odpeljali na najboljši sredozemski otok.

Z založnico Založbe Pivec, meni tako ljubo Mileno istega priimka, sva se strinjala, da bo knjiga potonila v hrušču kovidske panike, kakor je ravno tedaj brez duha in sluha tonila moja in Bernardina knjiga Iskanje srečnega razmerja (Umco 2019).

Dopolnilo knjigi Kraljestvo za šotor

Ti humorni, a verodostojni zapisi iz dveh septembrskih tednov na Korziki so torej nekakšno dopolnilo knjigi Kraljestvo za šotor. A v njih ne bo kovida – kogar zanima ta čudni pojav v zarotoslovski osvetljavi, naj pokuka v moje knjige Kronika koker koronika (Pivec 2020), Če zdaj doma na zofi kdaj (Pivec 2021) in V raj in nazaj (Sanje 2022).

Branko Gradišnik

Heraklit Mračni (in po njem Thomas Wolfe in še kdo) je trdil, da se dvakrat ne da stopiti v isto reko. To bo kar držalo. Tudi nam se ni posrečilo, da bi dvakrat stopili na isti otok. To dokazujejo čudni in čudoviti dogodki, popisani v tem živopisu. Nadaljevanj bo še ducat. Objavljena bodo po eno vsako nedeljo v moji rubriki Branko Gradišnik: prosto po prešerniku. In zdaj … stopimo že v minuli september.

Naenkrat je bil pred nami odhod na Korziko

(Korzika, 10. 9. 22)

Imel sem toliko dela, da nisem opazil, kako blizu je že to. Komaj bom imel čas spakirati. Na Korziko se ne vračamo, ker bi na njej kaj pozabili. Kratko malo vzljubili smo jo in jo gremo obiskat, kot gre dober otrok obiskat svoje starše.

Pa tudi časa ni bilo ob vseh norijah zadnjih dveh let, da bi si izmišljali nove cilje in kovali nove itinerarje. Zgodilo se je podobno kot s tekom. Nekoč sem si zastavljal cilje, zdaj sem zadovoljen, če sploh štartam. In štart je bil, kar se tiče Korzike, povsem jasen: 11. septembra do pol treh najpozneje nas je v Livornu čakal trajekt.

Branko Gradišnik

Nekatere reči so ostale sicer nedorečene. Z Bernardo sva si zelo želela vzeti na pot poleg Klemna in Ane tudi njuna partnerko in partnerja Lalo in Roberta. Tudi prenočišča smo rezervirali za šest oseb. A Lali so prav v tistem času naložili neodvrnljive študijske obveznosti, Roberto se je moral udeležiti hrvaškega prvenstva v biljardu, od katerega je bila odvisna njegova športna štipendija, Klemen pa je mrzlično lovil rok za oddajo višješolske diplomske naloge v roku, ki bi mu še omogočil nadaljevalni vpis na visoko šolo. Ostalo smo spet samo Bernarda, jaz in najina Ana.

Pasja zgodba se je drugače vozlala

Že spomladi smo si rekli, da v tako številni človeški zasedbi pač ne moremo vzeti v naš avto več kot dva kužka (in celo v eni kletki, kajti namesto druge bi bilo treba namestiti nazaj šesti sedež). Jasno je bilo vsem, da bomo vzeli Ferrisa. Ta je diagnosticiran s progresivnim malignim karcinomom, zaradi katerega so mu februarja prisodili le še največ dva tedna življenja. Konopljina smola (THC) pa je karcinom ustavila. Zdaj boste mnoge rekle: "Ha, rada bi videla enkrat pozitivne rezultate dvojno vezane slepe kontrolirane študije o učinkovitosti THC," tako kot je že v modi dandanes. Na to odgovarjam: "Seveda, je pa res, da THC deluje neglede na svojo znanstveno oporečnost."

Sam sicer nisem zares verjel, da bi bil kuža lahko pričakal september, a ko sem Ferrisa teden dni pred odhodom odpeljal na pregled, so ga veterinarji Prve-K spoznale za povsem zmožnega tudi za potovalne napore. To je pomenilo, da pojde zraven Flynn, s katerim sta par ne le po sorodstvu (stric in nečak), ampak tudi po Flynnovi invalidnosti – Flynn je hrom na eno tačko.

Ko se je človeška posadka zredčila, se mi je seveda inako storilo: zakaj ne bi šel poleg še Manky, ki je prav tako v trinajstem letu in bi tudi zanj bilo lahko to potovanje zadnje? Na lanskih počitnicah v Provansi (beri V raj in nazaj, zal. Sanje) se je kot tretji član pasjega dela odprave zelo izkazal.

Ko sem se spomladi e-oglasil g. Boileauju, gospodarju kampinga, sem se mu predstavil kot star gost, a obenem po nemarnem omenil, da "smo lastniki štirih psov". V nadaljevanju sem sicer pojasnil, da nameravajo priti samo z dvema, tako kot zadnjič, ampak najbrž je že prej nehal brati, kajti v odgovor sem prejel, da je v njegovem kampu dovoljen le po en pes na bivalno enoto. Terjalo je še precej dopisovanja, preden se je nesporazum razjasnil in je g. Boileau dobrodušno privolil v naš pasji par. A kako naj zdaj pridemo na lepem s tremi? (Glede četrtega, Honze, je bilo jasno, da ne more iti, kajti med njim in Flynnom vlada huda kri, tako da bi njuno sobivanje iz predvidenega oddiha naredilo permanentno vojno stanje.)

Branko Gradišnik

Sam sem od nekdaj zagret za načelo iskrenosti, ki se praviloma obrestuje, in sem hotel gospodu Boileauju pojasniti, da moramo pripeljati tri, ker je Ferris ostal tako dolgo nepredvideno živ. Saj ja ni mogoče zdaj iz nabora izločiti ubogega Mankyja samo zato, ker je veterina rekla, da je Ferris zmožen potovati in da posebej odsvetujejo, da bi ga ločevali od najbližjega sorodstva (torej mene). Potrdilo/priporočilo v tem smislu sem sam napisal v angleščini, podpisala pa ga je veterinarka Urška.

Bernarda mi je prigovarjala, naj ne trmoglavim: zakaj bi g. Boileauja spominjali na reč, ki je nanjo gotovo že pozabil? Kdo v kampingu bo prešteval naše pse?

In če jih bodo preštevali, kdo bo tako brez srca, da bi nas zaradi takega prekrška napodil domov?

Negotovosti nas je odrešil kar Manky sam. A za hudo ceno. Zgodilo se je enajstega septembra, torej dan pred jutranjim odhodom. Šel sem z njim in s Honzo na popoldanski sprehod. Parkiral sem pri balinarskem klubu Brdo (Cesta na Bokalce 28 A). Od tam se da sprehoditi skozi gozdič dol v zatišje Pasje doline. Sprehod je bil spokojen in, kar se mene in mojih misli tiče, vznesen. Doli na travniku pred vadiščem Kinološkega društva Ljubljana pa je, ko sem se za hip zatopil v misli, nekam odneslo Mankyja. Nisem se vznemirjal, saj se to dogaja dokaj redno, a se fant kmalu vrne.

Branko Gradišnik

Po nekaj minutah sem ga opazil pri zapornici, ki brani avtomobilom vožnjo naprej po dolini. Videlo se mu je že na daleč, da se ne počuti dobro. Ležal je, kot da bi se bil sesedel, in tiščal je glavo med prednji taci. Ko sem se približal, sem videl, da si oblizuje desno taco. Ko sem se je dotaknil, je zajavkal. Pomislil sem, da ga je pičila kača, čeprav – kače strupenjače v Pasji dolini, tako rekoč v mestu? (Po vrnitvi mi je Bine, šef Kinološkega društva Ljubljana, potrdil, da so pred leti ljudje poročali o kačah v tistem gozdu.)

Manky se zdaj sploh ni več mogel postaviti na noge. Odnesel sem ga k drogu zapornice, ga tam privezal, stekel s Honzo gor do balinišča, se pripeljal naokrog hotela Mons v dolino, odnesel Mankyja v avto, hitro odpeljal domov, kjer sta že čakali Ana in Bernarda – upal sem, da bosta, ker bolje vidita, opazila sled ugriza ali pika. Mankyju se je še slabšalo, in tako sva ga z Ano odpeljala na dežurno veterino na Cesti v Mestni log. Počutil sem se dokaj mizerno.

Najprej smo čakali 40 minut, da je eden od tistih vsepovsodnjih ukrajinskih beguncev z avti nad 60.000 evrov uredil problem s svojo perzijsko mačko.

Dežurala je ena sama brezvezna oseba, ki je Mankyju tačko stopnjema brila in brila vse više, dokler ni bilo več kaj briti, potem pa ugotovila sled nečesa, kar bi lahko "lahko bil morda kačji pik". Krvnega testa za triažno diagnozo oseba ni naredila, je pa zaračunala za striženje dlake 36 evrov. Zdravila ni dala, rekla je, da ga "za kačje pike itak ni". Niti prenapotila naju ni na sosednjo Veterinarsko kliniko, prav tako nisva dobila odpustnice ali napotnice, komaj da je na računalniku izbrskala pravo telefonsko številko.

Manky pa je postajal slabši in slabši, niti vode ni več hotel piti, tačka pa mu je še bolj otekla.

V Kliniki je bila druga pesem, vse prijazno in strokovno. Nad "morebitnim vbodom" so odkrili še drugo vbodno mesto. Lahko bi bil kačji ugriz, kajti kača ne iztisne vselej strupa, ali pa ga iztisne manjšo količino. Prve krvne preiskave resda niso kazale, da bi šlo za kačji strup, saj ni bilo značilnih množičnih tromboz. Če jih ne bo, se bo izvlekel. Če pa se bo še slabšalo, naju bodo poklicali k njemu (!). Zdravili so ga sicer lahko samo simptomatično, bil je na infuziji, prejemal je vse sorte blažil. Bilo je jasno, da ga moramo pustiti pri njih na zdravljenju. Najbrž do ponedeljka (500 evrov). Če je zelo žilav, lahko okreva tudi že do jutri (to bo torej 250 evrov), a na kako daljše potovanje vsekakor ne bo mogel, bi bilo življenjsko tvegano.

Sledilo je mrzlično iskanje koga, da bi ga prevzel. Uslišala nas je požrtvovalna Lavra, čeprav ima mucka. Zmenili smo se, da nas pokličejo, če se bo poslabšalo, ali pa jutri zjutraj. A prve preiskave krvi so nakazovale, da le ne gre za kačji strup, manjkal je nastop množičnih hematomov. Morda sršenje gnezdo v tleh, z dvema pikoma?

Ko sem se zvečer ob osmih še oglasil, prinesel sem Mankyju njegovo najljubšo igračko Opo (plišasto opico), ovratnico in povodec, pa za sijajno pomirljivo dr. Barbaro Verk izbor svojih povesti o Mankyju, je povedala, da je njegovo stanje že nekoliko izboljšano, jutri bo še javila, ampak oteklina zdaj že plahni, Manky je tudi že jedel in vse pojedel, zdaj pa ga bodo peljali celo na sprehodek.

To šele me je zares pomirilo, vse dotlej sem bil nenavadno vznemirjen, prav nič podoben tistemu sebi, ki v krizi ohrani jasne misli in mirno kri – najbolj me je znervirala pač "postajenačelnica", a do tega ne bi smelo priti. Bilo mi je, kakor da bom izgubil otroka.

Honza je zvečer odšel v varstvo k pravkar odseljenima Klemnu in Lali. Tudi tu smo se bali, kako se bosta razumela s Šapo, veliko psico, ki jo je po načelu sinhronosti istega dne prejela v varstvo Lala. Izkazalo se je, da se odlično skladata, jedla sta iz iste sklede in se igrala. Dober obet!