Marijana Podhraški | 1. 9. 2023, 20:00
Obiskali smo slovenski kraj, zaradi katerega še danes stojijo Benetke (FOTO)
Njegovi prebivalci so zelo garali in se komaj preživljali s svojim delom, a so spisali zgodovino, ki nas navdaja s čistim ponosom.
Ko smo se zjutraj odpeljali iz Ljubljane proti Kropi, je bil dan videti kot nalašč za obisk Gorenjske. Pozno poletni sončni žarki so nežno drseli po zeleni pokrajini, oči s sopotniškega sedeža pa so med potjo počivale na veličastnih gorskih vrhovih, ki so se kazali pred nami.
Muzej na prostem
Že ob prihodu v Kropo je opaziti, da je ta kraj res nekaj posebnega. Nikogar ni bilo na vidiku, lep čas nismo bili niti prepričani, da tu zares kdo živi. Morda pa je vse en sam muzej, ustvarjen za odkrivanje in občudovanje tistih, ki jih pot zanese mimo, smo se se vprašujoče spogledali.
Odločili smo se, da nadaljujemo s hojo po glavni cesti. Že kaj hitro nas je s pločnika pozdravilo nekaj kovaških izdelkov. Z vsakim novim korakom jih je bilo vedno več: unikatne železne ograje, rebraste okenske prevleke iz kovanega železa, umetelne kljuke vrat, prelepe železne ulične svetilke, celo staro nakovalo, ki je ležalo kar zunaj ob cesti ... Kot bi se s časovnim strojem prestavili v srednjeveško dolino, šum potoka Kroparica, ki teče mimo vasi, pa je čar in hlad ozračja samo še bolj krepil.
Obdelovanje kovin obstaja v Kropi že od srednjega veka.
Ali slišite zvoke kladiv?
Ob vsem tem je bilo neverjetno pomisliti, da je bila ta tiha, majhna vasica nekoč dom na tisoče kovačev in njihovih družin, ki so skozi stoletja živeli in delali tukaj. Njihova težka kladiva so ves dan tolkla po trdem jeklu, od zore do mraka, pogosto tudi po 16 ur na dan, počivali so lahko le ob nedeljah.
Kropa je prvi razcvet doživel v 14. stoletju, lega mesta je bila odlična za kovaštvo, planota Jelovica je dajala obilo železove rude in goriva v obliki lesa, potok Kroparica pa energijo za delovanje kovačnic. V začetku 19. stoletja so imeli že skoraj 30 kovačnic in dve železarni.
V kroparskih kovaških delavnicah so kovali več kot sto različnih vrst žebljev, en sam kovač jih je moral izdelati 2000 dnevno. Z nekaj potezami so najprej oblikovali konico in nato še glavico žeblja, najmanjši žeblji so bili dolgi manj kot dva centimetra, tiste najdaljše, dolge 80 centimetrov, so kovali trije. Te so imenovali otante ali venecijane in jih prodajali v Italijo, med drugim v Benetke, kjer so jih uporabili za povezovanje pilotov ob gradnji hiš (s piloti je dosežena zadostna nosilnost objekta, op. a.).
Škatle z žeblji, ki jih danes kupimo v Merkurju ali Bauhasu za nekaj evrov, so nekoč izdelovali enega za drugim ročno (Fotografija iz Kovaškega muzeja Kropa).
Samo najboljši kovaški mojstri so znali narediti otante, po navadi so jim pomagali vajenci in se učili od njih. Tudi žeblje za težke zimske čevlje, ki so v tistih časi pomenili pravo bogastvo, so bili delo le najboljših kovačev.
Industriji se niso hoteli pokoriti
Kot rečeno, je bilo življenje kroparskih kovačev zelo težko. Delati so začeli že kot otroci, pri devetih ali desetih letih. Tudi ženske so morale poleg skrbi za družine delati v kovaških delavnicah - k delu v vročini, hrupu in prahu kovačnic so se pogosto morale vrniti že deset dni po porodu.
Kropa s svojo več kot 700 let staro tradicijo kovaštva spada med najstarejše industrijske kraje na Slovenskem.
Ko je železarski trg začela prevzemati industrijska proizvodnja, se pridni in nadarjeni kroparski kovači niso pokorili. Svojo obrt so spremenili v umetnost in vsa svoja prizadevanja usmerili v ustvarjanje okrasnih izdelkov iz kovanega železa. Ta so zahtevala tradicionalne veščine, ki jih s sodobnimi industrijskimi tehnikami ni bilo mogoče proizvesti. Strategija poudarjanja kakovosti pred kvantiteto se je izkazala za uspešno, saj je Kropa še danes sinonim za dekorativno litoželezno okovje.
Večstoletna kovaška tradicija Krop je pustila neverjeten pečat v življenju tega kraja.
Kropa je bila že pred 70 leti kot prvi kraj v Sloveniji razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.
Kroparski muzej
O bogati zapuščini ročnega kovanja žebljev in umetniškega kovanja danes priča Kovaški muzej Kropa, ki se nahaja ob glavni ulici - v stari kovačnici iz 18. stoletja, znani kot Klinarjeva hiša. Odprli so ga leta 1952, in sicer kot prvi tehnični muzej v Sloveniji. V njem je tudi majhna trgovina z darili z veliko izbiro lepih kovanih spominkov.
View this post on Instagram
V Kropi vsako leto praznujejo tudi tradicionalni praznik kroparskih kovačev - Kovaški šmaren, ki domačine in obiskovalce znova popelje nekaj stoletij v preteklost, ko so se na Jelovici in v krajih pod njo talila ruda, kuhalo oglje in kovali žeblji.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del
