Utrdba je bila zgrajena v 16. stoletju, vanjo pa so zapirali politične zapornike, protestante, upornike in druge nezaželene osebnosti.
Predstavljajte si, da ste zaprti v mogočni kamniti trdnjavi na majhnem otoku sredi morja. Obdaja vas modrina, v daljavi je bežno vidna obala – a do nje ne morete.
To je snov marsikaterega filma, a ne govorimo o slavnem ameriškem zaporu Alcatraz, ki je bil verjetno največkrat upodobljen na filmskem platnu, temveč o zaporu, ki nam je precej bližje: Château d’If v Sredozemskem morju, nekaj kilometrov od pristanišča v Marseillu.
In če so legendarni status Alcatraza zacementirali filmi, kot so Ptičar iz Alcatraza, Pobeg iz Alcatraza, Naklepni umor in drugi, tudi Château d’If ni od muh: ta majhna trdnjava je namreč postala eno najbolj legendarnih prizorišč v svetovni literaturi: romana Grof Monte Cristo Alexandra Dumasa.
Zapor usodno zasuče tok usode mladega mornarja Edmonda Dantèsa, ki je zaradi ljubosumja sodelavcev in osebnih interesov kraljevega tožilca obtožen politične izdaje. Življenje se mu čez noč obrne na glavo, pristane med debelimi kamnitimi zidovi brez pojasnil, kaj je pravzaprav storil narobe.
Po letih zaprtja že skoraj obupa, a ko spozna sojetnika, italijanskega duhovnika Abbéja Fario, ki načrtuje pobeg, se mu vrne volja do življenja. Abbé ga poleg tega nauči tudi številnih veščin, ki mu bodo prišle prav po vrnitvi v civilizacijo, in mu pove, kje je skrit ogromen zaklad, s katerim si bo lahko po prihodu na svobodo privoščil vse, kar mu bo poželelo srce.
Dantès je vse bolj odločen, da mu bo pobeg uspel – in da bo ugotovil, kdo vse mu je naredil krivico ter tem ljudem počasi uničil življenje. Ko se v javnem življenju spet pojavi kot skrivnostni Grof Monte Cristo, se začnejo niti, ki jih vlečejo njegovi sovražniki, počasi zapletati. Gre za eno najbolj znanih in fascinantnih zgodb o maščevanju vseh časov.
Morda vas zanima tudi:
- Gradbinci po požaru začeli z obnovo in obnemeli: našli so okostje, ki je pomagalo razrešiti 300 let staro skrivnost
- Namesto Jadrana raje v Francijo: "Za ta denar na Hrvaškem ne bi dobila ničesar primerljivega"
Premišljena lega
Edmond Dantès je morda fiktiven lik, čeprav se je Dumas delno navdihoval pri nekem resničnem po krivici obsojenem pariškem čevljarju, vendar pa sloves zapora v knjigi ni pretiran.
Utrdbo Château d’If je v 16. stoletju zgradil francoski kralj Franc I. kot obrambno postojanko za zaščito marsejskega pristanišča. Toda zaradi svoje izolirane lege na skalnatem otoku je hitro dobila še drugo funkcijo: postala je zapor.
V stoletjih so tu zapirali protestante, upornike, politične zapornike, kar naj bi bil tudi Dantes, in druge nezaželene osebnosti. Razmere so bile ostre, pobeg pa skoraj nemogoč, okoli otoka je namreč globoko morje in močni tokovi. Prav ta dramatična lega je očitno navdihnila tudi Dumasa.
Danes je utrdba, podobno kot Alcatraz, turistična znamenitost. Do otoka vozi trajekt iz marsejskega starega pristanišča, pot pa traja približno dvajset minut.
Ko se mesto počasi oddalji, se pred obiskovalci pojavi majhen arhipelag Frioul, nad katerim se dviga kamnita silhueta trdnjave. V notranjosti vas pričakajo ozki hodniki, majhne celice in presenetljivo lep razgled na morje: svoboda, ki so jo imeli zaporniki nekoč tik pred nosom, a jim je bila nedosegljiva. V eni od celic obiskovalcem pokažejo tudi prostor, kjer naj bi v romanu bival Dantès, kot poklon zgodbi, ki je to majhno utrdbo spremenila v svetovno znamenitost.
Če se boste mudili v Marseillu, si le privoščite ta izlet. Ko stojite znotraj obdizja in gledate proti obali, je namreč skoraj nemogoče, da se ne bi spomnili Dumasovega junaka – in se vprašali, kako bi bilo, če bi bili na njegovem mestu vi sami.
