Preprosto si ni mogel pomagati, da ne bi storil tega ...
Da se v Zadar mnogi zaljubijo na prvi pogled, ni skrivnost, a zgodba, ki te dni kroži po družbenih omrežjih, dokazuje, da nekatere vezi z mestom presegajo zgolj naključne počitniške utrinke. Turist z Nove Zelandije je svojo nostalgijo po dalmatinskih ulicah povzel v enem samem, a več kot zgovornem stavku: "Zadar sem tako močno pogrešal, da sem se vanj vrnil na isti datum kot lani!"
Vrnitev h koreninam navdiha
Njegov obisk ni bil plod naključja, temveč skrbno načrtovano romanje nazaj k razgledom, ki so se mu za vedno vtisnili v spomin. Letošnji osrednji cilj? Ponoven vzpon na zvonik zadarske katedrale oziroma stolnica sv. Anastazije.
Ta arhitekturni dragulj in eden najbolj prepoznavnih simbolov tega mesta v Dalmaciji ne ponuja le panorame, temveč obenem vizualno poezijo: preplet terakotnih streh starega mestnega jedra, neskončno modrino Jadrana in silhuete otokov, ki se zibljejo v daljavi. Kot je poudaril sam, je prav ta hipnotični pogled vreden vsake stopnice in tisočev preletenih kilometrov.
Med klasiko in novimi odkritji
Njegovo potovanje pa ni bilo le lovljenje starih spominov. Medtem ko so s sopotniki znova prisluhnili hipnotični melodiji Morskih orgel in opazovali svetlobno igro Pozdrava soncu, so si tokrat vzeli čas tudi za neodkrite kotičke. Zadar namreč v svojih labirintih kamnitih ulic vedno skriva še kakšno neodprto zgodbo, ki ob prvem obisku morda ostane prezrta.
Mesto, ki ti nikdar ne pusti zares oditi
Zgodba novozelandskega popotnika je zgovoren dokaz, da mesto, ki smo ga nekoč v Sloveniji imenovali kar Zader, ni zgolj še ena kljukica na turističnem zemljevidu, temveč destinacija s karakterjem, ki se človeka globoko dotakne. Morda je to vonj po soli, ki se meša z zgodovino, ali pa tista specifična zadarska energija, ki te, ko se enkrat zasidra v srcu, vedno znova vabi nazaj na svoje obale ...
