'Mesto bolečine': za zidovi zapuščene psihiatrične bolnišnice, kjer so pacienti preživljali neslutene grozote

Impresivna neoklasična zgradba v italijanskem mestu Voghera, ki so jo na mestu, kjer je bil nekoč frančiškanski samostan, zgradili leta 1876, je bila od zunaj videti kot ogromen dvorec, obkrožen z zelenjem in vrtovi.

Toda videz je varal, kajti v notranjosti so se dogajale grozote. Ogromen kompleks je bil namreč sedež psihiatrične bolnišnice Voghera (Manicomio di Voghera), znane po nečloveškem ravnanju s pacienti: osebje je nad njimi izvajalo fizično in spolno nasilje ter na njih izvajalo eksperimente, ki so se pogosto končali s smrtjo.

Posebej grozljiva usoda je doletela 'problematične' paciente, ki so jih zaprli v del bolnišnice, imenovan Rotunda besnih: šlo je za dolg ukrivljen hodnik, ki je tvoril polkrožno krilo. Paciente so tam zaprli v sobe, podobne celicam: imele so le ozke reže, ki so prepuščale malo svetlobe, in posteljo.

Tako imenovani 'vznemirjeni bolniki', za katere so domnevali, da bi lahko predstavljali nevarnost sebi in drugim, so bili v teh celicah privezani na posteljo in zaprti tudi po 23 ur na dan.

V letih delovanja je Manicomio di Voghera sprejela približno tisoč bolnikov, tam pa je delalo okoli 400 zaposlenih. Bolniki, ki so bili sprejeti v psihiatrično bolnišnico, niso imeli možnosti, da bi se vrnili v družbo.

Danes je mogočna stavba povsem zapuščena, tako kot mnogo psihiatričnih bolnišnic po Italiji, in tistim, ki jih zanima morbidno, predstavlja zanimivo turistično destinacijo, saj je v tamkajšnjih prostorih, čeprav močno propadajo, še mogoče najti številne predmete, ki pričajo o tem, kakšno je bilo življenje za temi stenami: krvave blazine, poličke z zdravili, neudobne postelje, otroške igrače (tudi osiroteli otroci, s katerimi niso imeli kam, so se pogosto znašli v psihiatričnih bolnišnicah), pohištvo, dokumentacijo, imena pacientov na bolniških celicah in podobno.

Elektrošoki, lobotomije, stalen nadzor

Med delovanjem je psihiatrična bolnišnica Voghera nosila nadimek "mesto bolečine". Zgledovali so se po naukih kontroverznega psihiatra, evgenika in kriminologa Cesareja Lombrosa, ki je bil znan po zagovarjanju rigoroznih ukrepov pri ravnanju z zaporniki in posamezniki z duševnimi motnjami.

Pacienti v bolnišnicah, ki so upoštevale njegove nauke, so bili tako poskusni zajčki za nehumane eksperimente, na primer zdravljenje z elektrošoki, diabetično komo in lobotomijo.

Številni so zaradi teh postopkov umrli ali pa so bile zanje usodne druge zlorabe, ki so jih utrpeli za zidovi bolnišnice.

Po sprejemu v bolnišnico so pacientom vzeli vse njihovo imetje in jih za 28 dni poslali na opazovanje. Po tem času se je zdravnik glede na njihovo duševno motnjo odločil, med katere paciente bodo nameščeni – delili so jih na 'tihe', 'skoraj tihe', 'umazane in hrome', 'vznemirjene' ali 'bolne in šibke'.

@pimpmycamel Exploring Manicomio Di Voghera hospital in Italy that has been abandoned since 1998. This hospital has a truly horrifying past. #urbexitalia #abandonedhospital #urbex #abandonedplaces ♬ 13 Angels Standing Guard 'Round The Side Of Your Bed - Silver Mt. Zion

Zaradi invazivnih načinov zdravljenja so se njihovi simptomi sčasoma le slabšali, okrevanja so bila zelo redka. Tudi sicer je bilo bivanje v bolnišnici polno omejitev, pacienti so se sicer lahko družili v skupnih prostorih, a so jih ves čas nadzorovali – takoj ko je kdorkoli od osebja presodil, da predstavljajo potencialno nevarnost, so pristali v Rotundi besnih.

Podobni grozljivi scenariji so se sicer dogajali v psihiatričnih bolnišnicah povsod po svetu (samo spomnite se na film Let nad kukavičjim gnezdom) in Italija je bila v resnici prva v Evropi, katere oblasti so javno izrazile odpor do sistema, v katerem so duševne bolezni pomenile socialno izključenost in segregacijo.

Vpeljali so reformo psihiatričnega sistema, ki je imela za cilj deinstitucionalizacijo psihiatrije. Reforma se je začela v poznih sedemdesetih po sprejetju zakona, ki je narekoval zaprtje vseh psihiatričnih bolnišnic, in zaključila leta 1998, ko so zaprli tudi bolnišnico Voghera.

Ganljiva ljubezenska zgodba

Ena od legend, povezanih z bolnišnico, je prijetnejša od preostalih: pripoveduje namreč zgodbo dveh pacientov, ki sta za krutimi zidovi našla ljubezen.

V drugi polovici 20. stoletja pacienti bolnišnice namreč niso bili več ločeni po spolih, temveč so lahko bivali skupaj, zaradi česar so se začela med njimi spletati tudi romantična razmerja.

Na tak način sta se spoznala tudi Luigina in Mario, ki naj bi se celo poročila v bolnišnični kapelici, po poroki pa so jima dovolili, da skupaj bivata v sobi – napis Luigina & Mario je še danes mogoče videti na eni izmed sob.

Čas sta najraje preživljala skupaj in se z roko v roki sprehajala po bolnišničnem vrtu, ni pa podatkov o tem, da bi ju kdaj izpustili iz bolnišnice. Tako sta, čeprav skupaj, starost dočakala za zidovi Voghere.