Vid Legradić | 28. 12. 2021, 09:37

Dedek Mraz (nekoč imenovan Deda Moroz) ni od muh

profimedia

Kar se tiče dobrotnikov so otroci v Sloveniji lahko kar zadovoljni. V decembru jih najprej obišče Miklavž, nato Božiček in za konec še Dedek Mraz. Otroke slednji obdaruje na zadnji dan leta, včasih tudi malo prej, odvisno v katero državo zaide s svojo kočijo, ki jo namesto Rudolfa in severnih jelenov vlečejo trije konji.

Dedek mraz je še vedno zelo popularen v Rusiji, drugod malo manj. To pa še ne opravičuje razloga, zakaj ne bi zapisali zanimivega članka o njem.

Različne politike, različni dobrotniki - pomembna je sreča.

Dedek mraz je nekoliko bolj družinski človek od Božička, saj živi s Starko zimo ali po rusko Snegurocsko. Od leta 1999 stoji njuno domovanje v severozahodnem ruskem mestu Veiky Ustyug. Ker sta prav ona dva tamkajšnja najslavnejša meščana, se mesto ponaša z nekaj muzeji v njuno oziroma več ali manj njegovo čast, saj je Dedek Mraz tisti, ki v večini obdaruje otroke. Šele v zadnjih letih se mu, v vsesplošnem trendu emancipacije, pri obdarovanju velikokrat pridruži tudi Starka Zima. V muzejih njunega mesta so v povezavi z njima razstavljene praznične drobnarije, kostumi in predmeti, v predmestju pa stoji zabaviščni park s pravljično potjo Dedka mraza.

Trditev, da si je Dedka mraza izmislil komunizem, je napačna. Dobrotnik je obstajal že prej, v nekoliko drugačni, nesovjetski obliki.

Deda Moroza je moč zaslediti v mitologijah mnogih slovanskih držav vzhodne Evrope. Obstajal je že pred prihodom krščanstva, vendar ne kot človek, ampak kot snežni demon. Demonski »Morozko« je bil neke vrste kovač, ki je s svojimi mrzlimi rokami koval vodo v led. Ni bil prav prijazen. Namesto da bi otroke obdaroval, jih je raje ugrabljal. Staršem jih je vrnil nazaj le pod pogojem, če so mu le-ti dali darilo.

Pod vplivom cerkve se je snežni demon počasi začel spreminjati in postajati dobrotnik.

S prihodom Boljševikov in ustanovitvijo Sovjetske zveze pa je nastopila njegova popolna preobrazba. Leta 1917 so ga najprej prepovedali, saj je veljal za nekakšnega otroškega boga, kar je mejilo na vero, ki jo je komunizem zavračal. Bil je tudi preveč meščanski in materialističen, kar se ni skladalo z novo filozofijo tistega prostora in časa. Do Leninove smrti je bil Dedek mraz brezposeln, nato pa ga je spet oživil Stalin, ki si je z njim želel zagotoviti višjo podporo med prebivalstvom. Stalinova vlada si je Deda Moroza zamislila kot prinašalca darilc, ki obišče otroke na silvestrovo. Zadnji decembrski dan je bil izbran zato, ker v Sovjetski zvezi in državah vzhodnega bloka praznovanje božiča ni bilo dovoljeno.

'Prerojenemu' Dedku mrazu so nadeli nova oblačila. Dobil je moder plašč, da se je, kolikor je bilo mogoče razlikoval od rdečega ameriškega prijatelja iz osvežilne pijače. Namesto kape s cofom je na glavi nosil kučmo, krzneno rusko pokrivalo, plašč in valenke. Valenke ali valenki so tradicionalno sibirsko in danes rusko zimsko obuvalo. Narejeni so iz volnenega filca in imajo obliko škornjev. Da je bil Dedek res kos zimskemu mrazu, pa se je v kateremu od žepov njegove uniforme lahko znašla tudi steklenička vodke. Za vsak primer. Te z otroki seveda ni delil, je pa lahko v sovjetskih časih z malčkom podal katero od modrosti, ki so bile povezanie s takratno ideologijo. Seveda je predal tudi darilo. Če je obdaroval ponoči, ga je zaradi množice blokov najraje pustil kar na kljuki vrat.

Vzpon Dedka Mraza se je v Jugoslaviji začel leta 1952, ko je takratna država božič izvzela iz seznama praznikov. Enako se je z božičnimi prazniki zgodilo tudi v drugih predelih Vzhodne Evrope. Namesto Božiča je zato v prav vsako državo prišel Dedek Mraz in prav vsaka si ga je prikrojila malenkost po svoje.

Dyado Koleda je obdaroval v Bolgariji, Dziadek Mroz na Poljskem, Mos Gerila v Romuniji. »Naš« Dedek mraz ni živel v Rusiji, ampak pod Triglavom. Kučmo je zamenjal s polhovko, obleko pa polepšal s slovenskimi vzorci. Njegove kočije niso vlekli kar eni konji, ampak lipicanci, vse dokler se ni božič v naše kraje leta 1989 uradno vrnil.

Z osamosvojitvijo ga je po popularnosti izrinil Božiček, toda Dedek se ne da. Še kar vztraja, se sem in tja pojavi v kakšnem oglasu in včasih tudi kaj malega obdaruje. Zakaj pa ne, saj je zaradi toka zgodovine tudi on del tega prostora.

profimedia

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.