Vid Legradić | 4. 12. 2021, 10:09

Miklavž ali Sveti Nikolaj (dobri decembrski mož, ki otrokom prinaša darila vrlin)

profimedia

Kdo ga ne bi imel rad? Miklavž, prvi dobri decembrski mož, ki otrokom prinese darila. Njegova darila niso velika in bogata. Mandarine, orehi, suho sadje, rožiči, tudi tople nogavice se pogosto znajdejo v peharju ali na krožniku. S takimi darovi želi dobri mož naučiti otroke skromnosti. In prav ta vrlina odseva njegovo pravo poreklo. Na večer pred 6. decembrom in nato 6. decembra mu rečemo Miklavž. To je njegova praznična in obdarovalna vloga. Vse ostale dni pa je svetnik, za časa življenja škof, ki nosi ime Sveti Nikolaj. Poznan je tudi kot Nikolaj iz Mire.

Sveti Nikolaj je bil resnična oseba. Rodil se je med letoma 270 in 280 v današnji Turčiji. Denar, ki so mu ga zapustili bogati starši, mu ni pomenil veliko, zato ga je razdal. Kot predan kristjan je pomagal revnim in bolnim. Služil je ko (t škof v Myri, današnjem turškem mestu Demre v bližini Antalye. Zaradi njega je mesto danes pogosto obiskana turistična atrakcija. Kot čudodelec in dobrotnik naj bi umrl 6. decembra 343. Z leti so se zgodbe o čudežih in njegovem delu za uboge razširile po Evropi. To ga je ustoličilo kot zaščitnika otrok in mornarjev ter ga povezalo z obdarovajem.

V svetu je Sveti Nikolaj najbolj popularen v Evropi. Čeprav je pri nas decembrski svetnik, to ne pomeni, da se ga v drugih državah slavi le v decembru.

Na Nizozemskem je njegov mesec november. Takrat številna nizozemska mesta in vasi prirejajo parade, ki označujejo prihod svetega Nikolaja. Največjo parado, ki nosi ime »Sinterklaasova parada prihoda«, gosti Amsterdam. Pomemben festival se svetemu Nikolaju v čast odvija tudi meseca maja v italijanskem mestu Bari. Bari je mesto, v katero so bili prineseni Nikolajevi ostanki iz Myre. Osrednje dogajanje festivala je edinstven sprevod s svetnikovimi relikvijami.

Tudi Francija ne bi bila brez Svetega Nikolaja to, kar je. V pokrajini Lorraine, v bližini nemške meje, stoji mesto z imenom St.-Nicolas-de-Port. Njegov zaščitnik je - kdo drug kot Sveti Nikolaj. Na prvi ponedeljek po binkoštni nedelji se prebivalci Svetega Nicolas-de-Port-a zberejo v istoimenski baziliki in se mu poklonijo s festivalom. Jedro festivala je procesija, ki slavi zgodbo iz 13. stoletja. Ta govori o vojvodi Rechicourtu. Vojvoda je bil križar, ki so ga ujeli Turki. Po legendi ga je 5. decembra 1240, ko je molil v svoji turški zaporniški celici, Sveti Nikolas rešil iz zapora in ga naslednji dan čudežno položil pred vhod bazilike v mestu Saint-Nicholas-de-Port. Ko se je Vojvoda pojavil, je bil še vedno vklenjen v verige. Festival se zmeraj zaključi z mašo, po kateri se verniki mazilijo z mano svetega Nikolaja, ki prihaja iz iz bazilike v nekoliko prej omenjenem Bariju v Italiji. Ta mana izhaja iz Nikolajevih kosti.

Sliši se nekoliko neverjetno, kajne? Naj se sliši še tako čudno, iz Miklavževih kosti v grobu naj bi se izcejala sladka tekočina, imenovana mana. Imela naj bi zdravilne moči. Čeprav je umrl že pred več kot 1600 leti, njegovi ostanki še naprej proizvajajo to posebno tekočino. Na Nikolajev festival v Bariju, duhovnik s to mano duhovnik blagoslavlja vernike.

Tudi Miklavževa povorka v Sloveniji ima svoje značilnosti. V njej Miklavža spremljajo angeli in peklenščki ali parkeljni. Angeli imajo s seboj lahko bele in črne knjige, v katere si zapisujejo imena pridnih in malo manj pridnih otrok. Če malo manj pridnega otroka vpis v črno knjigo ne gane, ga lahko prestrašijo in kaznujejo parkeljni. Vse z namenom, da bi bil v prihajajočem letu bolj priden.

Sveti Nikolaj ima v Sloveniji kar 118 cerkva. Ta visoka številka odseva njegovo popularnost, ki se prepleta z njegovim zavetništvom otrok, ministranitov, sodnikov, trgovcev, mornarjev, splavarjev in čolnarjev. Prav zaradi slednjih stoji veliko njegovih cerkva v bližini rek in ostalih vodnih teles.

Ni naključje, da je ena največjih in najpomembnejših verskih zgradb, ljubljanska stolnica, posvečena svetemu Nikolaju. Ljubljančani so jo postavili tja zato, da bi Nikolaj varoval ljudi, ki so pluli po reki Ljubljanici. Varoval pa je tudi ribiče. Ti so bili še posebej pomembni, saj so med turškim obleganjem Ljubljane bili le oni tisti, ki so mestu zagotavljali večino hrane.

Ni od muh, ta sveti Miklavž!

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.