Zimska legenda: veste, zakaj sploh okrašujemo božična drevesca?

V prazničnem času, ko iz marsikatere kuhinje zadiši po domačih piškotih, cimetu, pečenkah in raznovrstnih kuharskih dobrotah, se nam na obraz nariše nasmešek in prevzame nas pomirjujoč občutek posebne topline. Božič, ki je zdaj že tako zelo 'skomercializiran', ima posebno vlogo v zgodovini človeštva - kot takšen pa je tematsko obarval tudi marsikatero filmsko uspešnico. Da ima vsak med nami v glavi nek poseben spomin na tovrstno letno obdobje in da kljub starosti še vedno radi zagledamo 'gospoda Božička' s košato belo brado, je pravzaprav kar fascinantno in vsekakor govori o tem, da imamo ljudje v svojih srcih - kljub razmeram, v katerih se trenutno nahajamo - še vedno prostor in željo po toplini, dobroti in domačnosti. 

Marsikdo med nami je že v začetku novembra komaj čakal, da iz kleti, s podstrešja ali iz garaže privleče svojo smrečico in vse mogoče pripadajoče okraske, nekateri pa so zmogli zbrati toliko potrpljenja, da so se okraševanja drevesca - po tradiciji - lotili na današnji dan oziroma božični večer. Če ste med prvimi, vas popolnoma razumemo, ker tudi sami sodimo v skupino 'večnih otrok po duši', tistim iz druge skupine pa čestitamo predvsem na vaši potrpežljivosti. 

A od kod sploh prihaja tako dolga tradicija okraševanja prazničnih drevesc in zakaj se je pojavila? Če se tega še nikoli niste vprašali, nič hudega. Morda je v vaši hiši kakšen mali nadebudnež, ki vam je že kdaj zastavil vprašanje: ''Mami, oči ... Zakaj pa moramo vsako leto postaviti smrekico in jo okrasiti? Zakaj praznujemo božič? Zakaj morajo biti na smrekici lučke? ... '' in seveda še marsikaj podobnega, zdaj pa mu boste lahko postregli s posebno 'pravljico', ki opisuje, zakaj so ljudje v zimskem času začeli tradicionalno okraševati svoje domove. 

Pa pojdimo po vrsti ... 

Že dolgo pred vzponom krščanstva so ljudje v zimskem času obešali najrazličnejše zimzeleno rastlinje po svojih oknih in vratih, saj je takrat še obstajalo prepričanje, da so na svetu prisotne čarovnice, magi, zli duhovi in 'bolezni', ki lahko brez prave zaščite (zimzelenja) vdrejo v njihove domove. Šlo je za ritualno početje, ki je ljudem nudilo občutek varnosti in zaščite. Tovrstno početje je bilo še posebej pogosto na skrajnem severu našega planeta, kjer je v zimskem času le nekaj ur svetlobe, kasneje pa se območje zavije v temo. Takratni prebivalci severa so verjeli, da je svetloba pravzaprav bog in da zima nastopi vsako leto zato, ker je bog v tistem času bolehen in nemočen. Zato so slavili zimski solsticij, v upanju, da bo bog čimprej ozdravel, zimzeleno rastlinje pa je napovedovalo, da bo narava kmalu znova ozelenela. 

Da pod vplivom takšnega verovanja ni bil zgolj severni del našega planeta, priča dejstvo, da so Egipčani v času zimskega solsticija v svoje domove prinašali palme, ki so simbolizirale zmago nad smrtjo. Tako kot severnjaki, so namreč tudi Egipčani verjeli, da je v času zime njihov bog sonca Ra oslabljen. Podobno je bilo pri starih Rimljanih, ki so v času solsticija slavili Saturna, boga kmetijstva, v upanju, da bo naslednje leto dobra letina. Saturnu v čast so zato svoje domove pogosto okraševali z zimzelenim rastjem. 

Takšnih in drugačnih prepričanj ter ritualov je bilo v predkrščanskem obdobju izjemno veliko. Tradicija, ki jo poznamo danes, pa je svoje zametke dobila v 16. stoletju v Nemčiji, ko so krščani začeli v svoje domove nositi okrašena drevesca. Po nekaterih prepričanjih naj bi bil zato zaslužen oče protestantizma Martin Luther, ki naj bi prvi okrasil smreko - tako, da je nanjo postavil sveče. Ena od legend pripoveduje, da se je reformator nekega zimskega večera med sprehodom navdušil nad učinkom svetlobe, ki se je rahlo kazala med smrekami in ko je prispel domov, naj bi na domače drevesce postavil sveče. Navada okraševanja zimskih drevesc se je nato razširila praktično po vsem svetu - na naših tleh pa naj bi se v podobni obliki, kot jo poznamo danes, pojavila približno v sredini 19. stoletja.