Pregled zadnjih 10 let tuje glasbene scene

Leto 2001, rojstno leto slovenskega Playboya, je bilo v svetu glasbe leto zvezd in strmenja v prihodnost – v začetku novega tisočletja je bil pop pisan, vibranten, poln upanja. Michael Jackson je izdal album Invincible, Madonna se je po osmih letih koncertnega premora podala na novo turnejo, Christina Aguilera je v sodelovanju z Lil' Kim, Myo in Pink klatila vrhove lestvic s singlom Lady Marmalade, Shakira je zavzela plesišča z albumom Laundry Service in s singlom Whenever, Wherever.

In tega leta je bil Napster na vrhuncu obratovanja, rodil se je ipod, Bruce Springsteen, Tom Petty, Celine Dion, Alicia Keys, Mariah Carey in še nekateri drugi vrhunski glasbeniki pa so le deset dni po tragediji 11. septembra v New Yorku nastopili na velikanskem koncertu v poklon žrtvam terorističnega napada.

Leta 2001 je rokovski zagon premagal politično omejenost in Manic Street Preachers so kot prvi zahodnjaški bend koncertirali na tleh do tedaj zaprte Kube. V občinstvu je sedel tudi Fidel Castro. V zraku je bilo čutiti, da bo to zelo zanimivo desetletje.

Komercialni vrhunec hiphopa

Preteklo deset­letje je bilo vsaj do nedavnega v znamenju hiphopa. Raperji in zvezdniki R&B-ja so kraljevali na vseh lestvicah: 50 Cent, OutKast, Kanye West, The Game, Ludacris, T. I., Nelly in Eminem, skupaj z morda nekoliko bolj popastim Justinom Timberlakom, so bila imena, ki so vladala sceni skoraj vso preteklo desetletje, dokler jih ni preplavil (in nekatere celo prekrstil) cunami elektronske glasbe.

Revolucija na sceni – prevlada elektronske glasbe

Leta 2005 je David Guetta nastopil v znanem celjskem klubu. Prišli so predvsem poznavalci in zagreti ljubitelji house glasbe, pretiranega pompa ni bilo. Čez pet let se je David Guetta vrnil v Slovenijo in napolnil Stožice. Izjemni preskok je odraz nenadne žanrske tranzicije v mainstreamovski glasbi, in sicer je elektronika v zadnjih nekaj letih konzumirala osrednjo sceno. Black Eyed Peas so izdali popolnoma elektronski album, princeski popa Britney Spears in Christina Aguilera sta se vestno uklonili trendu. Rihanna se je prepustila Davidu Guetti, Busta Rhymes se je prepustil Tiestu, Sophie Ellis-Bextor se je prepustila Arminu van Buurenu. Še celo Snoop Dogg, težkokategorični raper, je prav letos izšel plesno razpoložen v remiksu Davida Guette.

Pojavila se je Lady Gaga

Tisti, ki še nismo bili dovolj razsodni v letih, ko je Madonna šokirala globalno javnost z diskurzi na temo spolnosti in ženske emancipacije, smo prav v tem desetletju dobili povsem svojo šok terapijo. Lady Gaga je idealiziran konstrukt moderne popularne kulture – je groteskna, mejna, modna, glamurozna in pop. Lahko jo ljubite, ker si drzne, lahko jo sovražite, ker v njej vidite kapitalistično slabokrvnost. Nihče ne ostane ravnodušen, to pa je, kot nas uči oglaševalski forum, tudi največ, kar lahko dosežeš.

Popestritev rok scene

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je bilo preteklo desetletje vedno v znamenju le enega ali drugega žanra, ki je izpostavljeno prevzemal zanimanje večinske množice, se dobri stari rokerji kljub temu niso umaknili s svojega zapriseženega mesta. Oživljanje postpankerske tradicije in razvijanje postgrandžerske generacije je celo uvedlo izjemno pestrost med izvajalce trših žanrov. The Strokes in The White Stripes so redefinirali kvazialternativno sceno in sprostili val razvoja ameriškega rokerskega gibanja. Medtem niso spali niti metalci, ki so se z vrhunskimi produkcijami (denimo finski Nightwish) pretihotapili tudi v prime-time MTV-programa. Slovenija, ki je metalsko kulturo gojila že od nekdaj, je izkoristila ta nenadni preporod in dobili smo mogočni festival Metalcamp, ki je ljubezen do žan­ra za vso evropsko soseščino centraliziral prav v našem podgorju.

Emo

Najprej so bili Jimmy Eat World. Potem so prišli Dashboard Confessional. In epidemija se je začela. Tokio Hotel, My Chemical Romance, Panic at the Disco – konfetki najstniške evforije, ki je epidemično postala obsežna subkultura temačnega sloga, prepoznavnih pričesk, androgenosti in posebne estetike. Če bi danes Kalimero še imel tisto lupino na glavi, bi mu vsi rekli, da je nekoliko emo.

Večžanrska Slovenija

Čeprav majhni, smo vsestranski. Siddharta je s simfoniki leta 2003 napolnila stadion z okoli 30 tisoč spektakla željnimi domačini in vsi smo mislili, da smo blazno rokerski narod. Nato so nas leto pozneje Atomik Harmonik popeljali v obdobje turbofolka in slovenska glasbena scena je dobila čisto novo podobo. Danes imamo vse: Omarja Naberja za poprokerje, večnega Vlada Kreslina za folk glasbo, April za elektropop, Masho za kantripop in Damjana Murka za glasbeno zvezdništvo brez glasbe.

Umrl je kralj popa

Michael Jackson je dokazal, da so nekateri ljudje vendarle večni. Bil je nesporen velikan moderne glasbene zgodovine. Umrl je leta 2009 in takoj zatem spet postal najbolje prodajani glasbenik.
V 12 mesecih po Jacksonovi smrti so po svetu prodali 35 milijonov njegovih albumov.

Ameriški idol je več kot resničnostni šov

Simon Cowell je postal glavno ime glasbene industrije. Vzgojitelj novih glasbenih zvezdnikov, ki so se iz anonimnežev prek glorificirane igre Pokaži kaj znaš izklesali v sveže, medijsko atraktivne glasbenike. Kelly Clarkson, ki je zmagala v prvi sezoni, ima danes že dva gremija, Carrie Underwood, zmagovalka četrte sezone in večkrat omenjena kot najboljša izvajalka kantrija, pa jih ima že kar pet. A zmaga praviloma ni vstopnica do zvezdništva: vsestranska Jennifer Hudson, ki se je izkazala kot odlična pevka in igralka, je bila v tretji sezoni sedma, Chris Daughtry, čigar rokovske melodije so leta 2007 trikrat prepričale žirijo ameriških glasbenih nagrad, pa je bil v peti sezoni četrti.

Malce drugačen džez

Norah Jones je na sceni ravno toliko let kot slovenski Playboy. Podobno kot njeni žanrski kolegi, od Diane Krall in Ca­ssandre Wilson do Kurta Ellinga in Jamie Cu­llum, se je odločno zapisala mešanju tradici­onalnega džeza z elementi roka in popa, s tem pa sicer samosvoj žanr bolj približala tudi širšim množicam. Džez v tovrstni simbiozi s širše zastopanimi žanri ostaja pomemben del mainstreama, medtem ko v svoji čisti obliki ohranja zvesto občinstvo glasbenih sladokuscev. Le pri nas smo tako štorasti, da nam je uspelo zapreti še edini pravi džezovski klub.

Internet vendarle ni največji bavbav glasbene industrije

Napster je dodobra stresel temelje glasbenega marketinga in verjetno enkrat za vselej dokazal, da di­stribucijo glasbe ni smiselno omejevati. Inkvizicija Larsa Ulricha s podporo enako mislečih glasbenih zaslužkarjev je sicer spotaknila Napster kot aplikacijo, ne pa tudi ljudske volje. Kupovanje le tistih komadov, ki so ti resnično všeč, namesto celotnega albuma je danes že globalni standard, kot tudi piratske MP3-skladbe od Metallice do U2, ki jih na spletu enostavno najde še vaš devetletni nečak.

Glasba ni le za poslušanje

Glasbo tudi gledamo, kar je dokazal nenehni razvoj konfiguracije videospota in ga preoblikoval v pravi miniaturni film. Na drugi strani je množično navdušenje nad videoigro Guitar Hero, ki je v prvi različici izšla leta 2005, pokazalo, da glasbo lahko tudi igramo. Le kdo ne bi želel vsaj za trenutek stopiti v čevlje Aerosmithovega Joeja Perryja, se zdivjati v igračarski adiktivnosti, vse v varnem zavetju domače dnevne sobe? Kajti prav to je tisti pravi smisel glasbe, ne le zadnjih deset let, ampak že od nekdaj – dajati podlago našim naj­živahnejšim sanjam.

TEKST Darjo Hrib

FOTO Luka Kase, Marko Ocepek za Collegium Clubbing, Dallas Records, Menart Records, Nika Records, Master of metal, promocijska fotografija Metal camp

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord