21. 1. 2014, 20:42 | Vir: Playboy

Bear Grylls: Zapomnite si štiri črke; Z – za zaščito, R – za rešitev, V – za vodo, H – za hrano

Foto: John Wright

John Wright

Edward Grylls z vzdevkom Bear je zanimiv mož. Rodil se je leta 1974 na Severnem Irskem staršema z viteškima naslovoma, a je zavil na svojo pot, ki ga je pripeljala do tega, da je pred kamerami televizije Discovery jedel različne gnusne žuželke, pil svoj urin in sok iz kameljega govna.

Toda tudi na položaj najmlajšega vodje svetovne skavtske zveze, do črnega pasu v karateju, do vrha Everesta, do številnih oddaj, knjig, med njimi avtobiografije Mud, Sweat and Tears (Blato, znoj in solze) pri 38 letih. Pa do nastopa pri Oprah, Jayu Lenu, Davidu Lettermanu in številnih manj znanih. Še marsikdo drug bi žrl drek za to.

Bear [medved] ni vaše pravo ime. Ampak ali poznate koga, ki vas ne kliče tako?

Samo ena oseba na svetu, in sicer moja stara teta. Še posebno, ko ni zadovoljna z mojim vedenjem, kar se zgodi precej pogosto. Recimo, gleda oddajo Man vs Wild, prikimava in nato reče grajajoče: »Na kaj si pa mislil, ko si se tako neumno vedel, Edward ...«

In na kaj ste mislili, ko ste prvič v roke dobili Playboy? Se spomnite tega trenutka?

Ne. Domnevam pa, da se v tistem trenutku najbrž nisem odzval tako, da bi bil lahko na to ponosen. [smeh] Spomnim se, da smo imeli v študentskem domu velik kup Playboyev kot nekakšno skupno dobro. Visok kup, čez meter. Toda, poudarjam, to ni bila moja zbirka.

Ali vas kdaj skrbi, da bi tisti, ki bi vas poskušali posnemati, zabredli v resne težave?

Takšno tveganje seveda obstaja. Zato pa pokažem ljudem, kako se znajti v ekstremnih situacijah, ko pride do najhujšega možnega poteka dogodkov. Takrat je, recimo, pametno vedeti, da lahko z baterijo svojega mobilnega telefona prižgete ogenj. Ko smo snemali to epizodo, je eden od snemalcev odložil kamero in rekel: »Bear, tega ne moremo posneti. Staršem po vsem svetu se bo strgalo.« In se jim je res. Na Discovery smo prejeli ogromno e-pošte, ki je šla takole: »Za svoj novi iphone sem zapravil 400 funtov, zdaj pa leži polomljen na zažgani preprogi ...« Po drugi strani pa prejmejo naši uredniki tudi ogromno takšnih pisem, v katerih nam gledalci pravijo, da so naše nasvete dejansko uporabili. To je neverjetno! Ljudje se izgubljajo v divjini ...

Pa ne prav pogosto?

Ne bi verjeli. To se lahko zgodi komurkoli. Prav danes sem slišal zgodbo o nekem Britancu, ki se je izgubil v avstralskem grmičevju. Odpravil se je na kratek izlet, s katerega pa se nikoli ni vrnil. Včeraj je nekdo po naključju našel njegovo truplo. Opazil ga je iz helikopterja. Takšne reči se dogajajo vsak dan in zanje smo izvedeli, ko smo se pripravljali na snemanje nove oddaje z naslovom Bear Grylls: Pobeg iz pekla. Iskali smo resnične heroje, ki so šli skozi pekel, ko so se izgubili v divjini. Izkazalo se je, da jih je na stotine. Pogovarjali smo se z njimi o trenutkih, ko so spoznali, da se mogoče nikoli ne bodo vrnili domov, da bodo njihovi otroci postali sirote, in vse to zaradi neumne napake, ki bi se ji lahko izognili. Obnovili smo njihove zgodbe in pokazali te napake, in kaj je bilo tisto, kar jim je pomagalo preživeti. V neki epizodi smo rekonstruirali potovanje dveh Poljakov v Kolumbijo [Macieja Tarasina in Tomasza Jedrysa, ki sta se s kanujem odpravila na malo znano reko Yari v porečju Amazonke. Potovanje se je končalo z dramatičnim reševanjem.]

Slišal sem o tem. Na reko sta zaplula z napihljivim kanujem, se izgubljala po džungli, dokler nista izgubila čolna.

Še huje, izgubila sta tudi stik drug z drugim, ker se je eden od njiju pognal v divjo vodo, da bi ujel kanu. Še preden sta dojela, kako hudo je, sta bila ločena in brez večjega dela opreme. Vsak zase sta se znašla v resnih težavah, v težavah, ki so ju prignale do roba njunih moči in pred zelo težko odločitev – naj iščeta izgubljenega prijatelja ali poskušata rešiti svoje življenje?

Pa sta bila izkušena popotnika, zelo dobro pripravljena na to odpravo. Kaj je šlo narobe?

Misliš, da nadziraš položaj, potem pa izgubiš opremo ali si zlomiš nogo. Ni ga načrta, ki bi v vojni preživel prvi stik s sovražnikom. Na to moraš biti pripravljen. Vojake učijo, da morajo s seboj vedno nositi paket opreme za preživetje: nož, kresilo, zdravila, tablete za prečiščenje vode itd. Ampak najpomembneje je to, da ne pustijo nikogar za seboj, razen če je to vnaprej dogovorjeno. Enotnost je moč. Preprosto pravilo, ki vedno deluje.

Ko že govoriva o pravilih. Katero je po vašem mnenju tisto, po katerem bi se moral ravnati človek v nevarni situaciji?

Zapomnite si štiri črke. Z – za zaščito. R – za rešitev. V – za vodo. H – za hrano. Najprej poskrbite, da boste na varnem, prepričajte se, da vam ne grozi nobena neposredna nevarnost. Potem se odpravite po pomoč oziroma poskrbite, da vas bodo reševalci lahko opazili. Naslednji koraki so oskrba z vodo in hrano. Če sledite tem pravilom, boste v boju za preživetje napravili najmanj napak. Vedno v tem vrstnem redu – ZRVH. Povprečen človek lahko brez vode preživi tri dni, brez hrane tri tedne in brez kisika tri minute. To je dobro vedeti. Spoznal sem, da so ljudje mnogo močnejši, kot mislijo. Smo kot grozdna jagoda, šele ko jo stisneš, izveš, kakšna je.

Ali imajo ženske manj možnosti za preživetje v divjini?

Svarim vas pred podcenjevanjem deklet. V gorah sem bil že z izjemno močnimi ženskami. Na Mount Everestu jih večina moških ni mogla dohajati. Ženske so prve dosegle tabor in so se že pomenkovale nad čajem, ko je moški del ekipe šele prihajal. Ženske so lahko precej močnejše in bolj žilave kot moški.

Ali ni tako, da je v najtežjih trenutkih veliko odvisno tudi od sreče?

Drži. Mojega dobrega prijatelja je pred nekaj tedni pičila kača, pa je bil dobro pripravljen na to. Obute je imel visoke čevlje, ampak je zob kljub temu prodrl skozi luknjico na njih. Na žalost je izgubil del noge, ki jo zdaj zdravniki poskušajo nekako rekonstruirati. Se zgodi. Nekateri naredijo vse prav, pa imajo smolo in umrejo. Drugi delajo napake, eno za drugo, pa se izvlečejo iz godlje nedotaknjeni. Ampak, verjemite mi, ko pride do najhujšega, se raje ne zanašajte na svojega angela varuha. Kar šteje, so znanje, pripravljenost, veščina, pozitivno razmišljanje in sposobnost improvizacije.

Vas ni ničesar strah? Ob ogledu vaših oddaj dobi človek tak vtis.

Strah me je veliko reči. Strah pred višino je že ena od njih, pa sem kljub temu skakal iz letal in plezal v gorah. Mislim, da nam življenje ni bilo podarjeno, da bi podlegli strahovom. Lotiti se jih moramo z racionalnimi odločitvami. Vse nas je česa strah.

No, česa vas je najbolj strah?

Zelo nervozen postanem na teh zabavah s prigrizki. Zvenenje kozarcev in glasen pogovor – to me res prestraši. Vem, da zveni čudno. Shara [žena] se mi smeji in mi vedno znova govori, da je srečevanje z ljudmi del mojega posla. Prav. Pa si kljub temu ne morem pomagati. Neznansko plah postanem v velikih skupinah.

Mogoče bi morali posneti serijo Kako preživeti koktajl zabavo?

Dobra ideja. Se pa bojim, da je nihče ne bi hotel gledati. [smeh]

Vaš oče sir Michael Grylls je bil poslanec konservativcev v parlamentu. Boste stopili v njegove čevlje in se lotili politike?

Oh, ne! Bog reši deželo pred menoj. V tej vlogi bi bil brezupen. Popolnoma napačen človek. Z delom pri Discoveryju lahko vplivam na mlade ljudi. Domnevam, da mi zaupajo bolj, kot bi zaupali kakšnemu ministru, pa so najstniki, kot vemo, zelo težavni. Zato pa izrabljam priljubljenost, da bi jih navdušil nad taborništvom. Prepričan sem, da stik z naravo pomaga krmariti skozi najhujše življenjske tegobe. Pred kratkim smo v naši Preživitveni akademiji uvedli družinske tečaje preživetja v skrajnih situacijah. Povezujemo starše z otroki v dvočlanske ekipe, v ekipe očetov in sinov, denimo. Oče in sin tako skupaj zakurita ogenj, si zgradita zavetišče, poiščeta vodo in hrano. Kar so ljudje skupaj s svojimi otroki počeli tisočletja. Civilizacija nam je odvzela to preprosto izkušnjo. Izkušnjo, ki res poveže družino. Zato pa današnji otroci odrastejo odtujeni od staršev. Štiriindvajseturno skupno delo v gozdu zadostuje za odnos z otrokom, ki ga ne morete kupiti za noben denar. Ne bi verjeli, kaj vse se da doseči tako. Pred našimi očmi nastaja čarovnija ...

Dober politični govor. Oče bi bil ponosen.

[smeh] Hvala. Ampak kljub temu ne grem v politiko, preveč zabav s koktajli. Postavljate mi vprašanja, ki me spravljajo v zadrego ...

Katero je bilo najbolj čudaško doslej?

Neka novinarka iz ZDA me je vprašala, katera je moja najgrša razvada. Odgovoril sem ji, da pobiram svoje nohte, ko si jih strižem, in jih pojem. Verjela mi je. Morali bi videti njen obraz, ko sem ji to govoril – neprecenljivo.

Kaj pa odvisnosti? Imate tudi vi kakšno?

Skoraj vsak dan igram klavir in sinovom prepevam pesmi. Ne vem, zakaj si me ljudje pogosto predstavljajo popolnoma napačno. Pričakujejo, da bom kot kakšen James Bond visel po cele dneve v barih, se nacejal z viskijem in metal okrog skrivnostne poglede. Sem tak tip mačo moškega ...

Pomirite se. Vaša podoba ne bo trpela, če nam boste zaupali kaj o vaši zadnji poškodbi. Dekleta imajo rade brazgotine.

[smeh] Okej, naj bo. [Odpne si gumbe na srajci in pokaže desno ramo. Okoli vratu in ključnice lahko vidim precej dolgo brazgotino.] Staknil sem jo pred dvema dnevoma pri jadranju s padalom. Uporabljal sem motorno padalo z motorjem na hrbtu, spredaj sem pripel sina in sva letela skozi oblake. Ne vem, ali bi sploh smel govoriti o tem. Najbrž je to početje prepovedano ... Dobro, prišla sva ven in lahko napišete, da je sin užival.

Imate tri sinove. Gredo po vaših stopinjah?

Moj oče je vedno govoril: »Pazi na prijatelje in sledi svojim sanjam.« Tega se držim in to misel ponavljam svojim sinovom. Naprej se bodo morali pa sami znajti. Srednji, na primer, bi rad bil knjižničar. Super. Najstarejši govori, da bi bil rad pilot majhnega letala v Afriki, in me nenehno sprašuje, zakaj se mora učiti latinščino ali matematiko, če bi pa rad postal pilot, ne pa matematik. Če sem lahko odkrit, je zelo težko najti dober odgovor.

Jesse je najstarejši?

Drži. Včeraj je padel z drevesa in se porezal. Žena me je vsa panična poklicala: »Poslušaj, grozno je. Popraskan je po vsem telesu.« Rekel sem ji, naj mi ga da na telefon. »Kako si?« sem ga vprašal. In je odgovoril: »Odlično. Kakšna škoda, da nisi mogel videti. Kri je špricala, da sem si jo moral ožeti iz majice.« Potem sem vedel, da si lahko oddahnem. [smeh]

Druga dva se imenujeta Marmaduke in Huckleberry. Tako je ime tudi glavnima pasjima junakoma dveh zelo znanih filmov za otroke. Ali imate zelo radi pse?

Zelo. [smeh] Jaz sem Bear [medved] in moja žena je Shara. Oba nosiva čudni imeni. Ne bi se spodobilo, da bi bili najini sinovi Colin, Alan in Terry. Grozno bi bilo. Jesseja sva poimenovala po biblijskem očetu kralja Davida – bil je skuliran mož. Marmaduke je dobil ime po pilotu, ki je v drugi svetovni vojni sestrelil največ sovražnih letal. [Največ za Britance. Marmaduke 'Pat' Pattle je glede na različne vire sestrelil od 40 do 51 sovražnih letal.] Huckleberry se lahko zahvali za ime Marku Twainu ... Rad bi imel še več otrok. In seveda deklico. Lepo bi bilo, ko bi bile v hiši še kakšne drugačne igrače kot samo orožje, naboji in avtomobili.

TEKST Arkadiusz Bartosiak

Prevod Tadej Golob

FOTO John Wright

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ