30 vprašanj režiserju filmskih uspešnic Mitji Okornu

Potem je pač snemal videospote in take manjše reči, dokler ni dobil pri­ložnosti na Poljskem, jo izkoristil in se s filmom Pisma sv. Nikolaju zmagoslavno vrnil domov. Bo tukaj zdaj kaj drugače? Sam pravi, da ne.

1. Na premieri na Ljubljanskem filmskem festivalu so ljudje po koncu filma šest minut stoje ploskali. Ste si po tistem še kdaj ogledali film?

Šel sem na projekcijo v vsako večje mesto in na božične projekcije v ljubljanski Kolosej.

2. Potem veste, kaj se dogaja ob odjavni špici?

Ploskajo. Sem slišal, da vedno ploskajo. Kar je neverjetno. Sam še nikoli nisem doživel, razen na premierah in na projekcijah, kjer je navzoča ekipa, da bi ljudje po koncu filma ploskali.

3. Kako se počuti človek, ko to ­doseže?

Moram reči, da še nisem dojel, kaj sem dosegel, in bom to verjetno doumel šele čez nekaj časa. Vem samo, da sem bil pred vsemi premierami pod totalnim stresom, ker nisem vedel, kako bodo ljudje film sprejeli. Potem pa, ko je bil odziv publike vrhunski, se je moje telo sprostilo in od takrat se mi dogaja, da nonstop jokam. Jokam, ko se ljudje smejejo pri ogledu mojega filma, ko reagirajo na film in scene točno tako, kot sem si to zamislil, in predvsem ko se na koncu filma izpiše režiser Mitja Okorn. Pa ne zato, ker bi bil zaljubljen sam vase, ampak ker sem res vsakič znova ponosen na svoj film in hkrati vesel, da je ljud­em tako všeč. Potem jokam ob vsaki dobri kritiki, ki jo preberem, najhuje pa je bilo, ko sem prebral Marcelovo [Marcel Štefančič, Mladina] kritiko oziroma njegovo ljubezensko pismo mojemu filmu. Tako da imam zadnje čase ob vsem tem jokanju občutek, da se spreminjam v žensko. Ker mi moški pač ne jokamo. [smeh]

4. Slovenci sami zase mislimo, da smo nevoščljivci, ki nikomur ne privoščimo uspeha. Veselje nad ­vašim dosežkom rahlo načne to predstavo?

Verjetno je tako, da če narediš nekaj res zelo dobrega, navdušiš tudi Slovence. Tako dobrega, da se prebiješ čez to nevoščljivost, čez ljubosumje, zavist direktno v srce tudi najbolj zavistnega Slovenca, ki se končno premakne, zaploska in reče:
»No, dobr, dobr, to pa že je nekaj ...«

5. Do tega filma ste prišli zaradi dveh sezon snemanja televizijske serije, čeprav ste imeli pred tem za seboj en sam film, Tu pa tam. Kako to, da so vam zaupali celovečerni film?

Zaupali so mi zato, ker je bila televizijska serija zelo velika uspešnica. Najprej sem zrežiral prvih pet delov serije in jo s tem sformatiral. V Ameriki je tako, da režiser, ki zrežira prvo epizodo, pobira denar tudi od vseh nadaljnjih epizod. To pomeni, da je on tisti, ki je izbral glavne igralce, ­lokacije, režijski in montažni slog, glasbo ... V glavnem, postavil, sformatiral sem serijo in zrežiral prvih pet epizod, potem pa odšel v Slovenijo, kjer sem imel avdicije za film Član. Še vedno sem namreč naivno mislil, da bom v Sloveniji dobil denar zanj. V tem času pa je na Poljskem neki drug režiser nadaljeval moje delo. Pri tem je imel seveda res minimalen manevrski prostor, saj je moral nadaljevati v mojem stilu, v stilu, s katerim sem zrežiral prvih pet epizod. Ni mu ravno uspelo, zato so me prosili, naj se vrnem in zrežiram še vso drugo sezono. Serija je imela vsak torek od štiri milijone in pol pa do šest milijonov gledalcev. Gre za 45-minutno serijo, kot je recimo Kaliforniciranje, s 13 nadaljevanji v eni sezoni.

6. Mimogrede, ali se je kakšna slovenska televizija zanimala za odkup te serije?

Mogoče bo zdaj, po uspehu filma, serijo, ki sliši na ime 39 in pol, vsaj pogledala in ugotovila, da gre za povsem univerzalno zgodbo o 39-letniku v krizi srednjih let, ki hoče do svojega 40. rojstnega dne svoje življenje spraviti v red, se vrniti k ženi in navezati stik s svojim sinom. Seveda se mu že na začetku vse ponesreči, zato se odloči, da po 20 letih reaktivira svoj stari pank bend. Stari pankerji so že v osnovi patetični in smešni, še bolj pa so smešni skozi oči sina, ki posluša povsem drugo zvrst glasbe, kar pripelje do zabavnega medgeneracijskega konflikta. Prepričan sem, da bi bila tudi v Sloveniji ta serija totalen hit, predvsem zato, ker bi lahko rekli, da je posneta po resnični zgodbi starih slovenskih pankerjev, ki so se odločili znova biti mladi in so na novo reaktivirali skupino Ljubljanski psi. Če se vrnem k prejšnjemu vprašanju ... Bolj zanimivo kot to, zakaj so mi dali delati film, je, zakaj so mi sploh ponudili režijo televizijske serije.

7. Zakaj, torej?

Nenehno sem hodil po canskih, berlinskih festivalih in kot sam svoj agent tam delil vizitke in predstavitvene devedeje. Na njih se je našlo vse od trailerjev za film Tu pa tam, videospotov in pa making of – se pravi posnetkov s snemanja, na katerih so ljudje lahko videli, kakšen sem, ko ustvarjam. Neki dan sem tako spoznal poljsko producentko Justino Pawlak, ji dal svoj material in čez leto dni me je poklicala in mi ponudila režijo serije. Ko zdaj gledam na to, tudi sam ne vem, kaj so oni, tudi njen šef, videli na meni. Producentka mi je poz­neje rekla, da ji je bil Tu pa tam tako zelo všeč, da ji ob gledanju 90-minutnega filma ni bilo dolgčas, se pravi, da mi dolga forma ni tuja. Všeč so ji bili videospoti, pri katerih je videla, da sem vizualno napredoval, še najbolj so ji bili pa všeč posnetki making of, kjer je lahko videla, kako ustvarjam, kako skačem, krilim. Začutila je lahko pač mojo ustvarjalno energijo. To sem hotel tudi sam dopovedati vsem tem našim pri Filmskem skladu, naj ne gledajo samo Tu pa tam, naj si pogledajo moj celoten opus in začutijo to ustvarjalno energijo in potencial. Toda pri nas te stvari itak niso pomembne oziroma so ljudje, ki tam odločajo, itak emocionalni debili in ne začutijo nič. Poljska producentka je ta potencial na srečo začutila, videla ter tvegala ... Kar ni kar tako. Morate vedeti, da ne gre za kabelsko, plačljivo televizijo, kar pomeni, da jo lahko gledajo vsi in da zaradi tega na njihovem programu pred polnočjo ne boste zasledili vsebine v stilu sex, drugs & rock'n'roll. Nekaj, kar je bilo do takrat prisotno v vseh mojih izdelkih.

8. Vas je bilo kaj strah tega izziva? Navsezadnje zahteva izdelava televizijske serije tudi veliko obrtnega znanja.

Ko si v Sloveniji glavni na vasi, misliš, da si glavni tudi v mestu. To se dogaja zaradi političnega pranja možganov, ki prinese zgrešeno percepcijo o tem, kaj je vas in kaj je mesto. Seveda so za nas velemesta v Angliji in Ameriki, do katerih imamo neizmerno spoštovanje. Poljska pa je za nas že vas. In zato mislimo, da smo lahko tudi tam glavni na vasi. To se vidi v tem, da takoj, ko Slovencu omeniš Poljsko, vsi v en glas odgovorimo: »Fak, tam imajo elektriko sigurno samo ob torkih, jejo krompir in pijejo vodko in naokoli še vedno hodi dedek Mraz.« No, in s takim odnosom sem prišel v Varšavo, pogledal scenarij in rekel, da ga je treba popolnoma spremeniti, dodati glasbo ... Bil sem tako samozavesten, da so sklepali, da najbrž zato, ker sem tak obrtnik. No, ko sem končno dojel, da sem pravzaprav prišel v velemesto, me je skoraj kap. Tako da je včasih dobro biti malce Slovenca in si misliti, da smo največje face na svetu, ker če bi na Poljsko prišel s sklonjeno glavo, nikoli ne bi dobil posla.

9. In so potem rekli: Serija je bila ­dobra, gremo delat film?

Hja, ni bilo tako preprosto ... Po uspešni televizijski seriji 39 in pol so mi nenehno ponujali scenarije, bolj ali manj za serije, ki niso bile originalne, ampak so bile zasnovane po ameriški predlogi. Nenehno so mi ponujali, da bi kakšno tak­šno ameriško serijo sformatiral za poljsko občinstvo, pa sem jim rekel, da ne znam, da nočem, ker ne vem, kaj naj rečem igralcu. Poglej ameriški original pa igraj tako kot oni? Neoriginalne stvari me pač niso zanimale. Tako da so mi potem začeli ponujati originalne stvari, med njimi tudi scenarije za filme. Problem z originali je pa vedno v tem, da niso ravno kvalitetni. Vse, kar sem namreč dobil v roke, je bilo tako zanič, da sem tudi to moral zavrniti. Še dobro, da sem zavrnil, ker so enega od teh filmov potem posneli in je bil seveda totalen flop. Če bi ta projekt sprejel, bi to pomenilo konec moje filmske kariere. No, in kot da bi bil to spet ­samo še eden od testov, ki ga je imela ­zame pripravljenega usoda, sem to past preskočil in končno priletel na projekt, ki je veliko obetal: v roke sem dobil scenarij za film Pisma sv. Nikolaju.

10. In ta prav tako ni bil dober, če sem prav razumel.

V tem scenariju je pet zgodb in ena zgodba, tista, ki govori o deklici iz sirotišnice, mi je bila izjemno všeč. Med branjem sem potočil solzico in si rekel, da če mi bo uspelo to isto emocijo spraviti še v druge štiri zgodbe, potem si želim ta film režirati. Kar pa je pomenilo, da bi morali spremeniti okoli 60 odstotkov scenarija.

11. V osnovi je bil scenarij domače, poljsko delo?

Ja, in ko sem producentki omenil, kakšne spremembe bi vnesel, se je v celoti strinjala. Super, sem rekel in predlagal, da bi bil naslednji logični korak, da me zapre za tri mesece skupaj z originalnima avtorjema scenarija in bomo scenarij predelali po moji viziji. Vse lepo in prav, dokler se ni zataknilo, kot se vedno, že na prvem srečanju. Avtorja scenarija sta bila starejša moški in ženska, par, ki me od prvega trenutka ni spoštoval. V glavi sta imela čisto drugačnega režiserja, ki bo režiral po njunem mnenju najboljši scenarij na svetu. Ne pa en skejtar s kapico, ki je v življenju naredil samo eno serijo. Spet nekdo, ki ni preveril, kaj vse sem v življenju ustvaril. Ker če bi preverila, bi ugotovila, da sem ustvaril veliko več od njiju. No, ni pomembno, lotili smo se dela. Njun najboljši scenarij na svetu se začne s sceno, v kateri pokvarjeni Božiček stoji na balkonu, kadi cigareto in strmi v daljavo. »Poslušajte,« sem rekel, »ta scena mora takoj ven. To je pa tako, kot bi gledal slovenski film. Scena o ničemer.« Nekdo kadi in strmi nekam v daljavo. »Dajmo, začnimo z akcijo ... s tem istim Božič­kom, ki seksa, mož ženske, s katero seksa, pa zunaj vse to opazuje! Vrhunska scena, ki ne bo samo zabavna, to bo scena, ki bo zgodbo v filmu poganjala in bo film naredila zanimiv in ne dolgočasen.« Ne, ne, ne. Šest ur smo se prepirali, da je to, da nekdo stoji na balkonu, kadi in strmi v daljavo, pomembno za razvoj karakterja. Šest ur smo se kregali okoli dveh stavkov, jaz sem pa hotel spremeniti 60 odstotkov celotnega scenarija. KA-TA-STRO-FA.

12. In ste ju odpustili?

Odšel sem do producentke in ji razložil, kako je z rečjo, in dodal, da po mojem ne bo šlo. Rekla je, naj poskusim še enkrat in naj jima pač povem, kaj vse bi rad spremenil. In ker je pri tem vztrajala, sem šel in povedal in resnično smo skoraj morali klicati rešilca. Začela sta vpiti, da so to čisto preveč hollywoodske rešitve. Hvala za kompliment, sem rekel, in da si je romantično komedijo itak izmislil Hollywood. To je zelo predvidljiv žanr s točno določenimi značilnostmi in v tem žanru moramo svoj avtorski izraz iskati znotraj teh značilnosti, in ne zunaj in na silo samo zato, da bi bili drugačni. To bomo počeli, ko bomo delali art filme. Producentka je kmalu dojela, da tako res ne bo šlo, in ju je odpustila ter najela mojega prijatelja, ameriškega scenarista Sama Akino, s katerim sva potem v treh mesecih na novo napisala scenarij, ki je za moje pojme popoln in za katerim sem kot režiser stoodstotno stal. Problem pa je bil, da so jima na televiziji ob odkupu scenarija obljubili, da bodo posneli njuno verzijo, in je imela producentka zaradi tega nenehno slabo vest. Zato sta, čeprav sovražita film in čeprav nista prišla na premiero, še vedno označena kot glavna scenarista, Sam pa je dopisan kot script doctor. Me pa zanima, kaj bo na podelitvi poljskih oskarjev, kjer bo film, to sem prepričan, nominiran prav za originalni scenarij. In če bi to nagrado naš film tudi dobil, ali bosta prišla na oder, pobrala nagrado in povedala po pravici, kako mislita, da sem jima uničil scenarij in kako pravzaprav sovražita film, ki si ga je samo na Poljskem do zdaj ogledalo že več kot 2,2 milijona ljudi in ki so ga kritiki vsi po vrsti prehvalili ter ga označili za poljski film desetletja. To zna biti prav zabavno. [smeh]

13. Dobili ste torej scenarij, ga pre­uredili in začeli snemati.

Uf, ne, potem se je šele začelo. Šef oddelka za film in TV-serije, ki je tudi šef moje producentke oziroma studio boss, kot bi mu rekli v Hollywoodu, ni bil prav nič navdušen nad spremembo scenarija. Rekel je, da smo iz komedije naredili melodramo in da melodrama ni komercialen žanr, ki bi v kino lahko pripeljal več kot pol milijona gledalcev.

14. Kar je premalo, da bi se film ­poplačal?

Seveda. Toda jaz sem bil itak prepričan, da se moti in da bo film po moji verziji scenarija totalen hit. Res je, da sem, ko sem iz originalnega scenarija pometal ven vse butaste šale, film naredil bolj melodramatičen. In drži, da se ljudje v kinu radi smejejo in da jih smeh zabava, toda to ni nekaj, kar bi z njimi ostalo dlje časa. Melodrama lahko iz ljudi izvabi čisto druge emocije, predvsem jok. To pa je nekaj, kar ostane veliko dlje časa. Želel sem si, da bi moj film ljudi najprej nasmejal, potem pa, ko bodo popolnoma sproščeni, jih udarim z uro vrhunske melodrame in emocij in jih tako pripravim do joka. Na jok pa ne pozabiš kar tako, jok te pripelje spet v kino, zaradi njega si želiš film še enkrat ogledati, želiš si govoriti o njem še s prijatelji in z družino. Zaradi tega pride do tako imenovanega učinka Titanika, ko se ljudje vračajo v kino. Poleg tega pa mislim, da ni dobre komedije brez tragedije, žalosti, samotnosti, odtujenosti ... Ni dobrega smeha brez žalosti. V scenarij sem bil tako prepričan, da sem jim rekel, naj mi plačajo pol manjši honorar, kot sem sicer mislil, da mi pripada, tisto drugo polovico pa, če bo v kino prišlo več kot milijon in pol gledalcev. Se pravi, hotel sem zaslužiti svoj denar na edini pravi način – z uspehom. Pristali so, film si je ogledalo več kot milijon in pol gledalcev in dobil sem svoj honorar. Ampak kljub temu smo se do zadnjega dneva, ampak res do zadnjega prerekali okoli scenarija.

15. Kako? Tudi potem, ko je producentka odpustila oba prvotna scenarista?

Ja, še en dan pred snemanjem so hoteli zamenjati mojo verzijo scenarija z originalno, kar bi pomenilo, da tega filma ne bi režiral. Ampak na srečo se je naš šef na koncu le pravilno odločil. Rekel je: »Bolje je imeti prepričanega, samozavestnega režiserja in scenarij, s katerim se ne strinjam, kot pa scenarij, s katerim se strinjam, in nesamozavestnega režiserja.« ­Tako je pač takrat mislil o scenariju. Zdaj, ko je ugotovil, da so Pisma sv. Nikolaju ­najboljši film, ki ga je ta televizijska postaja kadarkoli posnela, se seveda zaveda, da ni imel prav.

16.  Pa tudi potem menda ni bilo konec težav. Nekje sem prebral, da so stroški naraščali tudi zaradi tega, ker ste snemali božični film, snega pa ni bilo?

Ja, ni ga bilo oziroma zmeraj, ko smo snemali notri, je zunaj padalo, ko smo prišli ven, pa snega že ni bilo več. Ne samo da nas je to sneženje ogromno stalo, poleg tega smo z njim vsak dan izgubili po tri ure, ki bi jih lahko porabili za snemanje. Zaradi tega smo morali načrtovanih 36 snemalnih dni raztegniti na končnih 42. In če vemo, da stane en snemalni dan v povprečju 25 tisoč evrov, je to že v osnovi takoj 125 tisoč evrov dodatnih stroškov.

17. Ali niso stroški naraščali tudi zaradi vztrajnega ponavljanja nekaterih prizorov. Menda celo po 70-krat, kot ste sami rekli.

Ta 70-krat je prej metafora, mislim, da nobenega prizora nismo snemali tolikokrat. Sem pa seveda perfekcionist in dokler ne dobim tega, kar hočem, pač ponavljam in ponavljam in nekaterim, ki se ob tem začnejo dolgočasiti, se zdi to kompliciranje. Ampak jaz točno vem, kaj hočem, in dokler tega ne dobim, nisem zadovoljen. Težave sem imel z igralcem, ki v filmu igra Štefana, policijskega pogajalca, ki je pravi komplikator. Šestindvajsetkrat je odigral sceno po svoje in sem pač snemal toliko časa, da je znorel in sedemindvajsetič zaigral tako, kot sem hotel. V filmu je pristala moja verzija, on pa je v nekem intervjuju rekel, da je vse življenje hodil na snemanja s svojo fiksno idejo in so ga režiserji pustili pri miru, nič rekli in je vedno zaigral tako, kot si je on sam zamislil. Ta Mitja Okorn mu je pa toliko časa težil, da je na koncu napravil tako, kot je hotel, in mu prvič v življenju ni žal. Ampak največkrat smo ponavljali prizore s Tosio, punčko iz sirotišnice. Ona je igrala že v nešteto poljskih filmih, tam je totalna zvezda in je že tako razvajena, da ima v svoji pogodbi zapisano obvezno prikolico na snemanju. Vse to kaže na to, da je na dobri poti, da čez nekaj let postane poljska Lind­sey Lohan z drogami in seksualnimi škandali. Mala je tako prebrisana, da točno ve, kako se mora nasmejati in kako žalostno pogledati, da bo scena delovala, ampak noče. Še njena mama nam je sama predlagala, naj vpijemo nanjo, sicer ne bo poslušala. In ker smo vedeli, kakšna je, smo se ji hoteli pri tej produkciji izogniti. Naredili smo avdicijo, preizkusili punčke iz vse Poljske in na koncu na avdicijo povabili tudi njo. Rekli smo naj zapoje Tiho noč, in ko so med petjem crknile vse luči v zgradbi, smo se vsi skupaj spogledali, pogledali gor in si rekli: »Okej, Bog, razumemo!« To je bilo znamenje od zgoraj in smo se vdali v usodo.

18. Priznam, da sem v tem filmu užival tudi zaradi takih detajlov, kot je padec punce ob prvem srečanju s svojo bodočo ljubeznijo, ko se zvrne čez ograjo zaradi kepe v obraz, pa kako se zaustavi tovornjak, da ne povozi dečka, pa pri padcu s stolpnice na tovornjak z božičnimi drevesci ... V primerjavi s slovenskimi filmi je vse to tako zelo spektakularno, hitro in močno. Kje se človek tega nauči? Na AGRFT-ju očitno ne?

Na začetku svoje kariere sem posnel dva skejtarska filma z veliko akcije. Že tam sem dobil občutek za ritem, za padce, za zlome nog in rok. Naučil sem se, kam postaviti kamero in kako blizu lahko grem z njo. S profesionalnimi kaskaderji, profesi­onalnim direktorjem fotografije in celotno profesionalno ekipo je pa vse to še veliko laže. Direktor fotografije ti pove, kam točno postaviti kamero, da bo zgledalo, kot da se je tovornjak ustavil tik pred dečkom, pa čeprav se je v resnici ustavil kakšnih pet met­rov stran od njega, kaskaderji pa padce izvedejo brezhibno že v prvem poskusu. Je pa smešno to, da prva verzija scenarija ni vsebovala niti enega kaskaderskega elementa. Zaradi moje nore energije je v filmu vsaj deset prizorov, pri katerih smo potrebovali kaskaderje. Poglejva, kako je bila scena, ko naš glavni junak skoči iz osmega nadstropja, napisana v prvotnem scenariju: »Božični čas, ljudje kupujejo darila, božične jelke, vsi so veseli, vse je super, potem pa kamera opazi nekoga, ki stoji na vrhu stolpnice in hoče narediti samomor.« Ko sem to prebral v prvotnem scenariju, sem se totalno navdušil. V božični romantični komediji hoče nekdo narediti samomor. Perfect! No, potem pa v nadaljevanju tega prvotnega scenarija pride ta naš inšpektor Štefan na to stolpnico in pravi temu samomorilcu: »Ne skočite!« In on: »Saj jaz nočem skočiti. Tukaj popravljam anteno.« Šel sem do scenaristov in ju vprašal, kako naj posnamem sceno, ko nekdo stoji na vrhu bloka, pa da naj to zgleda, kot da hoče napraviti samomor, čeprav v bistvu samo popravlja anteno? A se je za tri ure primrznil na polico, pa gleda dol ves depresiven in razmišlja, kako bo zdaj popravil anteno? »Glejte,« sem jima rekel, »prvič je to butasto, in drugič, nekdo mora skočiti. Seveda bo skočil naš Štefan, ki je ves depresiven, ker ga žena vara in misli, da življenje nima več smisla.« In potem šef televizije: »Ne, ne, ne! To je romantična komedija, ne more nekdo skočiti z osmega nadstropja, a si na glavo padel!« »Saj bo preživel,« sem rekel, »padel bo na tovornjak z božičnimi drevesi.« In spet šef: »Ne, ne, to ni mogoče.« »Seveda je mogoče, božič je, čudež!« »Ne, to ni mogoče!« No, in da sem dokazal, da je mogoče, sem mu moral pripeljati prijatelja, ki je pijan padel z osmega nadstropja, se v četrtem odbil od satelitske antene in padel direktno na travo, kar je pri taki višini isto, kot če bi padel na beton. In mu ni bilo nič. Vretenca so se mu malo premaknila, 14 dni je bil v bolnišnici na opazovanju, ­potem so ga pa pustili domov. [smeh]

19. Šele potem so to sceno odobrili?

Ja, no ... Resnično se je bilo treba fajtati za vsako tako radikalno spremembo oziroma idejo. Včasih so zadeve prerasle tudi v celodnevne pogovore in argumentiranja. Ampak če se sprostimo in vklopimo srca, potem nam je takoj jasno, da je to edina prava logična rešitev za to sceno. Človek je obupal, ker ga žena vara in se mu je družina razsula, in v tej depresiji pač poskuša s samomorom. Ker pa je to božič in ker se na božič dogajajo čudeži, pade v tovornjak, poln božičnih dreves, in preživi. Bog oziroma usoda mu je dala še eno priložnost. Še eno šanso, da popravi zadevo, da gre domov in zrihta odnose v družini. Boriti se mora za svojo družino, there is no easy way out. Samomor je easy way out! Pejt domov pa zrihtaj to!

20. V filmu igrajo najboljši poljski igralci? S čim ste jih prepričali?

Hja, najboljši. Najboljši in najslavnejši in hkrati še največje celebrities. Naš Štefan je recimo dvakrat igral papeža pa še Chopina za povrh in je najbolje plačani poljski igralec. Z nekaterimi od igralcev v našem filmu sem že sodeloval pri seriji in ti so vsi rekli, da gredo z menoj snemat karkoli in mi toliko zaupajo, da jim sploh ni treba brati scenarija. Večina je bila pa novih in ti so se odločali na osnovi novega scenarija, ki jim je bil pa itak vsem všeč, tako da jih ni bilo težko prepričati. Najteže je bilo z igralcem, ki igra radijskega voditelja. Bil je zelo izbirčen in se odloča res samo za najboljše projekte. Vprašal me je recimo, zakaj bi rad posnel ta film. Kaj želim z njim doseči? Odgovoril sem mu, da želim, da od naslednjega božiča Kevin nikoli več ne bo Sam doma, če pa že bo, bo pa gotovo gledal Pis­ma sv. Nikolaju. Odgovor mu je bil tako všeč, da je ponudbo sprejel. Težave smo imeli še z igralko, ki naj bi igrala Doris, njegovo filmsko dekle. Za to vlogo sem si želel neznačilno igralko, saj ona po navadi igra prostitutko ali narkomanko v vseh mogočih hard core art filmih. Šef je seveda takoj rekel: »Ni šans, ona nima kaj iskati v romantični komediji!« Tudi moj argument, da nam bo to razširilo občinstvo in naredilo naš film verodostojnejši, ga ni prepričal. S producentko sva potem to radikalno idejo predstavila lastnikom televizije, ki so bili nad njo popolnoma navdušeni in so tako preglasovali šefa, ki nam tega nekako nikoli ni oprostil. Za kazen nam je vsilil dva najslabša poljska igralca, tega Vladija, lastnika agencije, in pa Betty, nosečnico. Na Poljskem sta sicer zelo priljubljena, ona, ker nenehno nastopa v resničnostnih šovih in v Zvezde plešejo, on pa, ker je preprosto lep. Ampak oba slovita po tem, da ne znata igrati.

21. A to napišem?

No, saj, point je v tem, da STA BILA znana po tem. Ko je naš film prišel v kina, so ljudje namreč ugotovili, da pravzaprav znata igrati in da verjetno le nista imela sreče s scenariji in z režiserji. Recimo, zelo hit­ro sem ugotovil, zakaj se igralca, ki igra Vladija, drži sloves slabega igralca. Rečem 'akcija', tip začne igrati in opazim, da za vsako besedo dela dolg, čisto preveč dramatičen premor. Nekako tako: »Tadej ... mislim, da ... bo ... tale ... intervju ... res ... super.« Kje je point? Kaj bi rad povedal s temi pavzami? In mi odgovori, da mi s tem dela montažerske pavze. »Kaj delaš?« »Montažerske pavze.« Seveda smo tam vsi umrli od smeha, ampak ko sem prišel v montažo, sem ugotovil, da to sploh ni tako noro, kot je bilo sprva slišati. Resnično ga je bilo mnogo laže zmontirati kot vse druge. Izbereš samo pavze, ki jih potrebuješ, vse druge pa z rezanjem pobrišeš. Problem je seveda v tem, če režiser ne dojame, da so te pavze težava oziroma njegova slabost in jih ne zbriše, potem njegov acting izgleda kot en velik overacting oziroma pretiravanje, kot da bi igral v teatru.

22. Ste razmišljali, kako bi deloval film s slovenskimi igralci? Številni so v preteklosti za sterilnost slovenskega filma obtoževali prav njih, češ da so vsi po vrsti gledališki igralci in da v filmu ne znajo biti pristni.

Film bi s slovenskimi igralci deloval popolnoma enako. Problem slovenskega filma namreč niso igralci, ampak dobre zgodbe, scenariji in mogoče tudi režiserji. Če igralec nima kaj igrati, če ne more slediti neki emocionalni liniji, potem ne moremo pričakovati, da bo njegova igra imela smisel. Slab igralec se lahko skrije za dobrim scenarijem, dober igralec pa za slabim zelo težko. Tako bi recimo Vladija, lastnika agencije, lahko odigral Sebastjan Cavazza, njegov foter Florian, aka Sherlock, bi bil Boris Cavazza. Policijski pogajalec Štefan bi bil Jernej Šugman, radijski voditelj Jurij Zrnec ... Ma, bolj ko razmiš­ljam, ne samo da bi se dalo, to bi bil vrhunski film!

23. Rekli ste, da vas je k filmu pritegnila zgodba s punčko. Poleg nje nastopata v filmu še dva otroka in ena najstnica. Kako že gre tista znana režiserska: ne delam z živalmi in z otroki?

Nekdo mi je nekoč rekel, da se šele, ko delaš s psi in z otroki, pokaže, ali si dober režiser ali ne. In ker je dobra igra otrok ena prvih stvari, ki jo ljudje pri izhodu iz kina pohvalijo, to najbrž pomeni, da sem dober režiser. [smeh] V bistvu je bilo pri našem filmu z otroki, razen z 'Lindsey Lohan', laže delati kot z odraslimi. Otroci so bili na neki način veliko bolj odrasli od odraslih. Veliko bolj potrpežljivi in navdušeni nad procesom snemanja, ki je bil zanje nekaj povsem novega. Je pa pri režiji otrok najpomembnejša izbira dobrega soigralca. Polovico režiserskega dela z otrokom nam­reč opravi soigralec. To se lahko opazi tudi po tem, da so najslabše scene z otroki vedno tiste, v katerih otroci igrajo sami oziroma govorijo v telefon in ob njih ni osebe,
s katero bi lahko komunicirali. Soigralcu sem rekel, naj malemu na začetku in na koncu vsakega prizora pove kakšno foro, ki ga bo nasmejala. Tako bo otrok z navdušenjem čakal na začetek prizora in pa na njegov konec, medtem pa se ne bo spraševal, kako mora igrati. Tekst zna itak na pamet. Pomembno je, da ne misli nanj, ko igra. Pri tem filmu je bilo smešno to, da se naš pobalin, ta, ki Božičku ukrade telefon, in Božiček res nista marala.

24. V resničnem življenju?

Ja. Mali ima teto, na katero je zelo navezan. Problem je v tem, da je ona versko blazna in da je bila vsak dan na snemanju, ker njegovi starši niso imeli časa. To, da je malce utrgana, smo vedeli vsi in tega pred malim seveda nismo omenjali. Glavni igralec pa prvi dan, prva stvar, ki jo je rekel malemu, ko sta se spoznala: »Ti, tvoja teta je pa res na glavo padla.« In konec. Mali se je zjokal in tako je svojega starejšega soigralca do zadnjega snemalnega dneva sovražil in ni hotel igrati z njim. V filmu se seveda to ne vidi. No, mogoče v njuni zadnji skup­ni sceni, ko ga je mali moral objeti in je nonstop jokal, ker ga je tako sovražil. Bil sem navdušen, ker je izgledalo, kot da joka, ker mu je žal, da se ločujeta.

25. Bi se v resničnem poljskem živ­ljenju božična večerja, na katero bi gej pripeljal svojega tipa, razpletla tako kot v filmu?

Poljska družba je takšna kot slovenska, mogoče celo manj homofobna oziroma je naprednejša. Poljakom se to, da geji nastopajo v serijah, filmih, ne zdi čisto nič spornega. Prej nasprotno. Njim so ti coming outi že malo odveč, kliše. Pa ne že spet gej, si rečejo. Ko smo se pogovarjali o tej zgodbi, tako nikoli nismo govorili o kontroverznosti te rešitve, ampak bolj o tem, ali se mogoče ne ponavljamo oziroma izrab­ljamo poceni fore, poceni rešitve, poceni twiste, da presenetimo ljudi. V filmu je najlaže narediti preobrat s tem, da je nekdo gej. Tako da so se vsi bali, da bo delovalo preveč nastopaško, v smislu: »Glejte nas, kakšne face smo, ker imamo geja v filmu.« Potem sem jim moral pa ponovno razlagati, da bom to naredil subtilno in tako, kot je v resničnem življenju, in da se nihče ne bo pritoževal, da smo hoteli istospolno ljubezen izkoristiti za bahanje oziroma poceni rešitev. Poleg tega je naš film film o ljubez­ni. Imamo pet različnih zgodb o ljubezni in ta zgodba je ena od teh. Čisto možna in čisto realna. Je pa to še ena rešitev, ki je v prvotnem scenariju ni bilo.

26. Kaj pa preklinjanje? V seriji 39 in pol ni bilo dovoljeno, v tem filmu pa ljudem uide kakšna kletvica.

Na javnih televizijah po vsem svetu velja v prime timu prepoved preklinjanja, ker televizijo takrat lahko gledajo tudi otroci. V kinu pa so ljudje opozorjeni, da je v filmu uporabljen tako imenovani sugestivni dialog oziroma žaljiv jezik in se potem sami odločijo, ali bodo kupili vstopnico. Ampak ne pretiravajmo. V tem filmu je resnično malo kletvic in te, ki so, so potrebne in so v filmu z razlogom. V nasprotju s 60 odstotki poljskih komedij, kjer preklinjajo samo zato, ker je preklinjanje kao kul in smešno, in predvsem zato, da bi s preklinjanjem in poceni šalami prikrili pomanjkanje vsebine. V Pismih sv. Nikolaju tako predvsem preklinja naš pokvarjeni Božiček. Ampak on mora preklinjati, da bi njegova sprememba na koncu bila bolj smiselna. Aroganten faker aka bad Santa, ki ne mara otrok in nonstop preklinja, se na koncu diametralno spremeni. Do opaznega preklinjanja pride še, ko se udarita naš policijski pogajalec in njegova žena, ki ga vara z omenjenim fakerjem – Božičkom. Tukaj gre pa za katarzo, očiščenje, ki je potrebno, da bi ta zveza sploh lahko obstala oziroma na novo zaživela. Ko gredo ljudje skozi katarzo, vedno padajo težke besede, kletvice, ki so včasih že absurdne. Vse te kletvice so v filmu ostale, čeprav je producent filma komercialna televizija, ki ustvarja družinski program. Moji šefi razumejo, da v življenju obstajajo trenutki, ko je treba preklinjati. No, eno kletvico, in sicer 'preobčutljiva pizda', ki pade med prepirom, so mi pa vseeno vrgli iz filma. Jo pa še vedno lahko najdemo v angleških oziroma slovenskih podnapisih. [smeh]

27. Poljakov je precej več kot Slovencev, okoli 38 milijonov. Ali se lahko zgodi, da bi ta film postal tudi mednarodni, ne samo poljski hit?

Poljaki so samozadostni in jih ne zanima tako zelo, ali se bo ta film prodajal v tujini. Najbolj jih zanima uspeh doma. Imajo pa seveda svoj oddelek za mednarodno prodajo, ki skrbi za prodajo vseh njihovih izdelkov na vse mogoče tuje trge. Predvsem prodajajo tujim televizijam, ampak če bi se malo potrudili, bi lahko ta film z lahkoto spravili tudi v tuje kinodvorane, recimo v Italijo ali Nemčijo, kjer filme sinhronizirajo. In ker film zgleda dokaj hollywoodsko, mislim, da tam ljudje ne bi imeli težav s tem, da bi ga vzeli za svojega. Sploh v Italiji, kjer so prav tako nori na božič in kjer je naš policijski pogajalec prava zvezda. Dvakrat je namreč v poljsko-italijanski koprodukciji upodobil papeža Janeza Pavla II. Tako da sem prepričan, da bi bil tam to velik hit. Ampak problem je v tem, da ima vsaka država morje nekih svojih lokalnih romantičnih komedij, in če dodamo še tono ameriških, kdo bo potem gledal še eno poljsko? Bomo videli ...

28. Ko ste posneli svoj prvi film Tu pa tam, ste bili stari 19 let. Kako to, da niste šli študirat na AGRFT, če ste želeli delati filme?

Enkrat sem šel tja, na tako imenovani dan odprtih vrat. Bilo je grozno, saj me je vse spominjalo na socialno dramo, ki jo običajno lahko vidimo v slovenskih filmih. Samo še Peter Musevski z litrco je manjkal, pa bi bila slika popolna. V digitalni dobi, v kateri trenutno živimo, tam vse zgleda staromodno. Poleg tega mi je tuja tudi socialistična logika AGRFT-ja, ko mladi režiserji od šole brez težav dobijo denar in tehniko za svoje filme. Rezultat tega je, da se veliko mladih filmarjev na AGRFT-ju obnaša do snemanja filmov kot do svoje domače naloge. Vsi pa vemo, kakšen je odnos mladih do domačih nalog – nihče jih ne mara. Potem pa slišiš takšne dialoge: »Joj, moram posneti film, pa se mi ne da oziroma nimam idej.« Nobenega spoštovanja ni do denarja, šole in navsezadnje do filma. Bližji mi je ameriški model, kjer mladi filmarji dobijo samo znanje, denar za svoje projekte pa morajo najti sami. Tako se naučijo iskati denar, in da ga sploh dobijo, morajo imeti hudo idejo in hud scenarij in predvsem ogromno željo, da bi tam film posneli. In če ta denar najdejo, ga porabijo tako, kot je treba – VARČNO. Posnamejo film, ki ga na koncu cenijo. Pravzaprav jih šola po­sredno nauči, kako se znajti v tem krutem svetu kapitalizma. Pri nas v Sloveniji pa ­diplomirani režiserji pričakujejo, da jim bo država po tej isti logiki socialističnega AGRFT-ja podelila sredstva za njihov prvi celovečerni film. Seveda se to ne zgodi in tako večina teh režiserjev pristane na RTV Slovenija, kjer do konca svojih dni režirajo TV-oddaje. Saj ni s tem nič narobe, toda veliko teh režiserjev si je drugače predstavljalo svojo profesionalno pot oziroma življenje.

29. V Sloveniji niste dobili priložnosti. Po Tu pa tam, ki ste ga tako ali tako posneli s svojim oziroma zbranim denarjem, ni bilo uspeha na razpisih. Odšli ste: jezni, zagrenjeni ... ­Kakšen je pravi izraz?

[premor] Vesel. Ker jo pač zapuščam. Prej sem bil tukaj resnično zagrenjen. Po uspehu filma Tu pa tam sem namreč zmot­no mislil, da bom zdaj pa zagotovo dobil sredstva za svoj naslednji projekt. Ne samo da nisem dobil niti evra, dali mi niso čisto nobenega priznanja za moje uspešne projekte, nobene nagrade, niso me povabili niti v eno resno oddajo ali na Viktorje, Gonge in podobne prireditve. Nikamor! Totalno so me ignorirali. No, in ko sem dokončno znorel in odšel na Poljsko, sem si rekel, da ko bom pa v Sloveniji dobil nagrado oziroma priznanje, sta pa samo dve mož­nosti. Ali sem mrtev pa mi dajejo nagrado za življenjsko delo – mrtev pač nisi več škodljiv in ti potem rade volje dajo nagrado. Ali pa je z mojo kariero nekaj resnično zelo narobe. Zato sem se tako prestrašil, ko so mi prejšnji mesec na Gongih podelili priznanje za posebne dosežke. Seveda sem bil hvaležen in vesel, toda takoj sem se po slovensko ustrašil, da ne bom več dobil priložnosti za ustvarjanje. Pomiril sem se šele, ko sem se spomnil, da ustvarjam na Poljskem in da mi je čisto vseeno, ali mi v Sloveniji vsi zavidajo in mi zaradi tega nikoli več ne dajo možnosti za ustvarjanje in mi na tak način pokažejo, kam sodim.

30. Ali ne pričakujete, da se bo po uspehu tega filma, tudi kar se ocene slovenskih kritikov tiče, odnos Filmskega sklada do vas spremenil?

Ne. Ker če bi bilo tako, potem bi recimo vsi ti ljudje z ministrstva za kulturo in Filmskega sklada oziroma po novem instituta prišli na eno od premier mojega filma. Tako pa razen Jelke Stergel, ki me itak podpira že od vsega začetka, tam ni bilo nikogar. Sramota. Pa če že niso prišli zaradi mene, bi skoraj morali zaradi enega največjih producentov na svetu, Duncana Kenworthyja, ki je samo zaradi mene in mojega filma prišel iz Anglije. Morali bi priti, mu stisniti roko in ga vprašati, ali bi hotel svoj naslednji 30-milijonski filmski projekt snemati v Sloveniji. Mu ponuditi 20-odstot­ne davčne olajšave pa naj pride sem, da bo imela slovenska filmska industrija kaj delati in da bodo zaradi tega posledično tudi slovenski filmi cenejši. Ampak ne, oni itak razpolagajo z davkoplačevalskim denarjem, ki si ga brez kakršnekoli odgovornosti delijo sami med seboj in jim je vse­eno za razne duncane, okorne in podobne luzerje. Tako da se vsaj v prihodnjih osmih letih ne bo nič spremenilo!

Tekst Tadej Golob, foto Urška Košir

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere