Martin Scorsese: Pomembno je živeti zavestno in odgovorno

Novembra bo dopolnil 75 let. Za seboj ima 57 filmov, s svojim priljubljenim igralcem De Nirom pa pravkar snema novega, 58. Je režiser številnih nepozabnih, kultnih filmov: Taksist (1976), New York, New York (1977), Razjarjeni bik (1980), Barva denarja (1986), Zadnja Kristusova skušnjava (1988), Dobri fantje (1990), Rt strahu (1991), Čas nedolžnosti (1993), Kazino (1995) ... In nato v tem tisočletju Tolpe New Yorka (2002), Letalec (2004), Dvojna igra (2006), Volk z Wall Streeta (2013) ter zadnji Tišina (2016).

Zanimiva je njegova zgodba na poti do oskarja: preden ga je leta 2006 za Dvojno igro končno prejel, je bil zanj nominiran celih šestkrat. In potem po končno prejetem prvem oskarju še dvakrat. Bilanca: en oskar v devetih poizkusih, s čimer je neslavni rekorder med filmskimi režiserji. Pogovor smo vendarle začeli s Tišino ...

Gospod Scorsese, koliko ste do zdaj dobili grozilnih e-pisem togotnih kristjanov?

[smeh] Ne, za Tišino me ni še nihče razglasil za blasfemičnega ...

V nasprotju z vašim filmom Zadnja Kristusova skušnjava; zaradi njega bi se pred skoraj 30 leti razjarjeni katoliki skoraj podali na ubijalsko misijo.

No, tako strašno vendarle ni bilo. Nekateri ljudi so film pravzaprav povsem napačno razumeli. Niso mogli sprejeti, da je Jezus stopil s križa, da bi imel otroka z Marijo Magdaleno. No, s tem nisem želel prizadeti nikogaršnje vere.

Ali je res, da vam je neki newyorški duhovnik po predvajanju Zadnje Kristusove skušnjave priporočil roman Tišina, po katerem ste nedavno posneli film?

Da. Vidite, Božje poti so pogosto čudovite. Mene je ta knjiga, ki temelji na zgodovinskih dejstvih, takoj pritegnila. Govori o jezuitskih duhovnikih, ki v 17. stoletju odpotujeta na Japonsko, da bi tam našla svojega duhovnega učitelja, o katerem se govori, da se je v strašnih mukah odrekel svoje krščanske vere.

Torej gre spet za vero?

In za dvom, upanje, obupovanje, morda tudi za odrešitev. In s tem tudi za reproduciranje slike mojega verskega življenja. Morda sem bil zato 30 let obseden s to zgodbo.

Zakaj je prenos na filmsko platno trajal tako dolgo?

Vedno je nekaj prišlo vmes. Včasih ni bilo dovolj finančnih sredstev, ali je studio odstopil od snemanja, ali pa sem imel zasebne težave, ki so mi to preprečile. Iskreno, presenečen sem, da mi je tokrat uspelo.

Za glavno vlogo ste izbrali protagonista iz Spider Mana, Andrewa Garfielda. Ali vaš priljubljeni igralec Leonardo DiCaprio ni želel igrati v filmu?

Na žalost je v vsem tem času postal prestar, da bi igral v njem. Andrew Garfield je moj dobitek na loteriji. Resnično je spektakularen.

Zakaj film ni bil nominiran za oskarja v kategoriji najboljšega filma?

Zakaj to vprašate pitate? Absolutno nimam pojma, po kakšnih kriterijih se filmi nominirajo. Zelo sem srečen, ker sem pred desetimi leti za Dvojno igro končno dobil oskarja. Od takrat lahko grem brezskrbno v restavracijo, ne da bi me kdo vprašal, zakaj ga še nisem dobil. To je bila po Taksistu stalna praksa.

Ali drži, da ste najprej želeli postati duhovnik?

Da, v mladosti sem bil dober katolik, ki je šel vsako nedeljo v cerkev. Bil sem celo ministrant. Takrat mi je vera dajala veliko moči. No, niso me sprejeli v semenišče.

Zakaj?

Zato ker svojega klica, da postanem duhovnik, nisem dovolj močno čutil.

Sreča za nas ... Ali ste kdaj obžalovali, ker ste namesto tega postali režiser?

Ne, nikoli. Od svojega 20. leta snemam filme z vso svojo strastjo. Včasih se mi zazdi, da razlika med tema dvema poklicema niti ni tako velika.

Ali ste še verni?

Da. Filmi in vera – v mojem življenju ni obstajalo nič drugega.

Od kod prihaja ta vaša trdnost v veri?

To je povezano z mojo astmo, zaradi katere sem kot otrok zelo trpel. In z dejstvom, da sem odrasel v newyorški Mali Italiji.

Lahko poveste kaj več?

Moji starši niso bili ravno verni. Bili so pod vplivom svojih staršev, ki so imeli zelo slabe izkušnje s Cerkvijo na Siciliji. Meni pa je vera vedno dajala moč pri kosanju z boleznijo. Imel sem srečo, da sem v Mali Italiji spoznal duhovnika, ki me je kot mentor vzel pod svoje okrilje. Duhovnik Francis je bil hkrati veren in svobodnjak.

Kako je to mogoče?

Pokazal mi je, da obstaja tudi drug svet poleg tistega malega, hermetično zaprtega in zelo strašljivega, v katerem sem odrastel. Poleg tega ni maral sentimentalnih in kičastih verskih filmov, kot je na primer Ogrinjalo. Pogosto je šel z nami ministranti v kino.

Ali ste ob njem odkrili svojo ljubezen do filma?

Pogosto sem šel tudi sam v kino. Kino in cerkev sta name delovala pomirjajoče, kar mi je dobro delo. Užival sem zelo močna zdravila za astmo, ki so me delala nervoznega.

Ste skozi bolezen že zelo zgodaj postali tih opazovalec?

Nič drugega mi ni preostalo. Nisem se smel ukvarjati s športnimi aktivnosti. Še več, niti teči nisem smel zunaj z drugimi otroki. Zdravnik mi je celo prepovedal močno smejanje.

Močno smejanje?

Da, menda zaradi nevarnosti zadušitve. Včasih sem bil – ob povsem navadnem napadu astme – v smrtnem strahu. Zato sem se pogosto umaknil v svojo polžjo hišico in bil pogosto sam.

Kako je to vplivalo na vašo psiho?

Razvil sem zelo tankočutne antene za tisto, kar se dogaja okoli mene. Za življenje, k so ga živeli odrasli. Za njihove skrbi in težave. Takrat je Mali Italiji še vladala mafija. Ona pa je vlekla niti ne samo v ozadju. Pogosto sem doživljal brutalno nasilje na ulici.

Ali so grozili tudi vam osebno?

Ne v pravem smislu. No, vsi smo hodili kot po jajcih. Morali smo paziti, da ne izrečemo niti ene same napačne besede. In da nismo bili v napačnem času na napačnem kraju. Moj oče nas je pri tem spretno usmerjal.

Ali od tod prihaja vaše nagnjenje k nasilju?

Kaj mislite s tem?

Kaj vam niso pogosto očitali, da ste v svojih filmih naklonjeni nasilju?

Gre za zelo velik nesporazum. Niti v enem od svojih filmov nisem tega pokazal. No, dejstvo je, da želim snemati realistične in avtentične filme. In kadar se dogajajo v mafijskem miljeju, je normalno, da je tu in tam tudi nekaj mrtvih. Vzel sem si svobodo te uboje prikazati čim bolj podrobno. Na primer, na snemanju filmov, kot sta Dobri fantje in Kazino, sem imel za
svetovalca nekdanjega plačanega morilca.

Tudi v filmu Tišina so eksplicitne scene nasilja. Ali je bilo to nujno?

Razpenjanje na križ, sekanje glave, utapljanje, mučenje – kako bi vi to drugače prikazali? Naj se dogaja misijonarjem na Japonskem ali sprtim bandam v New Yorku: nasilje je sestavni del življenja. Moji filmi prikazujejo človeka v krizi, v spopadu s samim seboj, Bogom in svetom, v moralnem dvomu.

Ali se iz vaših filmov da prebrati vaše trenutno duševno stanje?

Popolnoma. In tudi moje čustveno stanje. No, to ne preseneča. Od vedno snemam filme o stanju človeškega duha. In danes sem tako kot prej tudi sam najprej iskalec.

Ali pri tem kaj najdete?

Seveda. Bilo bi grozno, če ne bi ničesar našel. Tišina, na primer, mi je spet pojasnila, kako pomembno je živeti zavestno in odgovorno, kolikor je to le mogoče.

Ali ste se v teku svojega življenja zelo spremenili?

Čas nas vse spreminja. Nič ne oblikuje človeka tako zelo kot življenje. Dobra stran starosti je, da sem spoznal, da mnogočesa več ne potrebujem.

Čemu pa se vendarle ne bi nikoli želeli odreči?

Svoji ženi. Zadnjih dvajset let sem spet srečno poročen. Imava prekrasno hčer.

Ali imate kakšno svojo strategijo preživetja?

Rad se smejem. Vem, da me imajo ljudje pogosto za zelo zamišljenega in nerazpoloženega. Takšen tudi sem, a nisem samo takšen. Če ne bi imel svojega smisla za humor, bi me že zdavnaj pobralo.

Kar se tiče prijateljev: Robert De Niro si ne želi ničesar tako močno, kot posneti še en film z vami. Ali sta se že kaj dogovorila?

Da, res bova skupaj posnela še ne film. Imenuje se Irec.

Ali drži, da je papež Frančišek premierno gledal Tišino?

Da. In film mu je bil všeč.

Ste mu ob tej priložnosti podarili tudi DVD s filmom Zadnja Kristusova
skušnjava?

[smeh] Ne, ta priložnost ni bila prava za to.

Besedilo: Ulrich Lössll
Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec