37 vaj za uspešen prehod iz življenja v smrt in nazaj v življenje

Dejstvo je, da so o smrti od nekdaj razmišljali in govorili mnogi. Nekateri izmed njih so celo podajali svoje ideje o tem, kaj se, ko umremo, dogaja s človeško dušo, procese prehoda povezovali z različnimi božanstvi, se spraševali o fenomenu usode in bali morebitnega večnega niča.

Ne glede na vse, kar so v teh nekaj tisočletjih rekli ali celo zapisali, pa dejstvo ostaja, da nihče v resnici o tem nič ne ve zagotovo.

»Kritika, ki se nanaša na vse odgovore o naravi smrti in mogočih izkušnjah po njej, je, da se po smrti nihče ni vrnil. Celo obsmrtne izkušnje (torej po klinični smrti) skeptikom in tudi popolnoma racionalnim umom niso dovolj. Na nek način imajo prav: če se je kdo vrnil, ni umrl. Tisti, ki so umrli, se niso vrnili, in mi NE VEMO, kaj se jim je zgodilo. Tako je vsak živ človek, ki piše o smrti, izpostavljen kritiki in upravičenemu sumu. Morda bi bilo bolj zanesljivo, če bi o smrti govoril mrtev človek? Tudi to obstaja, čeprav je seveda nemogoče znanstveno dokazati. Obstajajo ljudje, ki vzpostavljajo stik z umrlimi in naj bi domnevno prenašali njihova sporočila. Ti včasih vedo samo tisto, kar so vedeli pokojniki, dokler so bili še živi. To dejstvo daje večjo verodostojnost duhovnim vprašanjem, o katerih zdaj, ko so umrli, govorijo po svojih posredniki.«

Kaj pa reinkarnacija?

Nadvse plodovit hrvaški avtor Adrian Predrag Kezele, ki se lahko pohvali z več kot petdeset izdanimi knjigami, od katerih so številne prevedene tudi v srbščino, slovenščino, madžarščino, ukrajinščino in angleščino, piše takole: »Nekatere precej resne raziskave so pokazale, da se nekateri spomini preprosto ne morejo pripisati psihologiji ali zavestni oziroma podzavestni prevari. Morda bi tisti, ki se spominjajo svojih prejšnjih utelešenj, lahko govorili tudi o izkušnjah v procesu umiranja in same smrti.«

In čeravno takšna ideja avtorju nove knjige z naslovom Življenje – smrt – življenje ni tuja, a je kot zaprisežen duhovni iskalec ne postavlja v ospredje neposrednih virov tovrstnih spoznanj. Še več. Med slednje nujno ne uvršča niti vseh religioznih, filozofski in duhovnih tekstov različnih šol učenja, saj so si te že v preteklosti pogosto nasprotovale v svojih stališčih do smrti in tudi lastnih razlag procesa umiranja.

»Včasih se ti opisi in tolmačenja ujemajo, včasih ne. Ena največjih avtoritet na tem področju pa je vsekakor Tibetanska knjiga mrtvih. Gre za spis, katerega korenine so zelo globoke in se pripisujejo budistični tradiciji.«

Čeprav je Tibetanska knjiga mrtvih danes vsem zlahka dostopna, je Kezele svoj navdih za vsebino in obliko knjige iskal v nekem drugem, prav tako zelo starem, morda celo starejšem zapisu o srečanju s smrtjo.

Gre za pripovedko v Katha Upanišadi o srečanju Načikete in gospodarja smrti, boga Jame.

O smrti in duši in novem življenju

Kezele se z novo knjigo dotakne pravega pomena umiranja in smrti tako, da podrobno opiše poti, po katerih gremo po smrti. Poleg opisov doživetij po smrti knjiga vsebuje tudi 37 vaj, da se lahko pripravimo na uspešen prehod. Knjiga nas osvobodi občutkov strahu, bolečine in izgube. To je priročnik, ki podrobno opisuje poti, po katerih gremo po svoji smrti. Prinaša znanje, s katerim lahko spoznamo in celo načrtujemo svoje življenje in napredovanje prek meja smrti telesa in osebnosti.

»Vsak pogovor o umiranju in smrti je treba začeti pri strahu. Če se česa bojimo, je to strah pred koncem življenja. Večina ljudi gleda na smrt kot na konec življenja. Prav imajo edino glede konca: smrt je konec. Vendar ni konec življenja, amapk konec enega njegovega dela. Smrt je bolj podobna koncu šole ali celo enega šolskega leta. Tudi če je nismo uspešno končali, to ne pomeni, da je konec našega izobraževanja.«

Že sam naslov knjige – z besedo »smrt« med besedama »življenje« - nam govori, da smrti ne bi smeli ločevati od življenja. Ko proučimo njeno vsebino, ugotovimo, da smo odkrili novo dimenzijo svoje resničnosti in da ob pomisli na smrt ne občutimo več strahu in nelagodja. V srce se naselili čudenje, mir in celo radostno pričakovanje.

»Če gledamo samo s stališča materije, se kroženje in izmenjava nikoli ne prenehata. Celo smrt vesolja, pravijo fiziki, ne bo nujno tudi konec ustvarjanja. Tako kot je nastalo iz začetnega, zelo zgoščenega ’kozmičnega jajca’, iz singularnosti na začetku časa, se bo v to singularnost vrnilo. Potem bo iz nje, verjetno z novim ’velikim pokom’, nastalo novo vesolje. Energija je neuničljiva, spreminja le obliko, v kakršni se kaže. Zato lahko rečemo, da v naravi nič ne umre, le spreminja se! A vendar: vse, kar je nastalo nekoč umre.«

Kezelova knjiga o (življenju in) smrti je povsem drugačna od knjig, v katerih ste brali o obsmrtnih doživetjih ali knjigah z religijsko vsebino. Drugačna je že v tem, da bralca opozori na razpotja in odločitve, ki jih mora narediti, ter njihove posledice.

»Cilj je še vedno odkrivanje in utrjevanje notranjega prepričanja o smrti kot delu življenja, a tudi o dejstvu, da naša duša preživlja smrt ter da se odene v novo telo in novo osebnost.«

Poleg teoretičnih razlag in opisov doživetij po smrti telesa knjiga vsebuje tudi sedemintrideset praktičnih vaj, da se lahko pripravimo na uspešen prehod in napredovanje skozi področje smrti.

»To je knjiga, ki bi jo moral vsak, po možnosti že v mladosti, ne samo prebrati, temveč tudi dobro proučiti. Če vas čaka še dolgo življenje, vam bo knjiga pomagala, da ga izpolnite s samozaupanjem in gotovostjo. In če ste se že približali času odhoda, boste v njej našli neizčrpen vir modrosti, ki vam bo vrnila upanje, srečo in mir,« pa ob izidu knjige še sporočajo nje založniki.

O avtorju

Adrian Predrag Kezele

Knjige Adriana Predraga Kezele so rezultat življenja, posvečenega raziskovanju in predajanju znanja v duhovnosti.

Je ustanovitelj Duhovne akademije, v okviru katere skupaj s sodelavci poučuje Integralno meditacijo, vodi triletni študij indijske astrologije – Džjotiš (Jyotish) ter vodi številne druge seminarje in delavnice s posebnim poudarkom na ustvarjanju osvobajajočih izkušenj (opisane predvsem v knjigah Preboj, Življenje – Smrt – Življenje, Skrivna sporočila, NeoDance, Vastu in druge.)

Adrian je ustanovitelj globalne mreže intuitivne komunikacije Synchrozone in Združenja Umetnost darovanja, ki se ukvarja s promocijo kulture darovanja. Je tudi eden od ustanoviteljev in častni predsednik Združenja Delfinov sen  ter pobudnik zanimivega projekta Nebeški labirinti.