50 biografij Slovenk, ki morajo postati in ostati Nepozabne

Knjiga, razstava in prodajna galerija

4. 10. 2020, 10:00 | Scena | Piše: N.Z.

                            50 biografij Slovenk, ki morajo postati in ostati Nepozabne (foto: profimedia) profimedia

»Ljuba se je sicer rodila leta 1906, v času, ko je bilo izstopanje iz okolice kaznovano vsaj s posmehom in zasmehovanjem – kar tudi danes ni redkost. A Ljuba je vztrajala pri svojem že od otroštva, ko je krilo nosila v kombinaciji s srajco in kravato ali metuljčkom, četudi to ni bilo lahko. O njeni uporniški drži – do raznolikih pričakovanj, do tega, kaj se spodobi in sme – priča tudi to, da si je sama spremenila krstno ime Amalija Marija, ki sta mu ga izbrala starša, v Ljubo.«

To je izsek iz le ene izmed 50 kratkih biografij Slovenk, ki so premikale meje našega sveta, zbranih v knjigo Nepozabne. Poleg slavne Ljube Prenner so mesto v njej med drugim našle tudi Franja Tavčar, Jula Molnar, Zofka Kveder, Ivana Kobilica in Lili Novy.

Ideja za knjigo je vznikala sočasno na različnih koncih. Potem ko je v zadnjih nekaj letih po svetu izšlo nekaj odmevnejših izdaj o pomembnih ženskah, je pri nas izpod tipkovnice Nike Kovač izšla tudi izvirna darilna knjižica Pogumne punce. Prav Nika Kovač je bila nato stik Veronike Tašner in Milice Antić Gaber z urednico pri Mladinski knjigi Alenko Veler, ki je za pomoč pri pripravi knjige Nepozabne angažirala še kolegico Ano Ugrinović, ta pa k sodelovanju povabila še Katjo Stergar, Zvonko Zupanič Slavec, Patricijo Maličev in Ano Duša. Ekipa tako zajetnega dela pa seveda še zdaleč ni bila kompletna. Poleg avtoric in soavtoric posamičnih zgodb, med katerimi so se med prvimi na izziv odzvale raziskovalke vprašanj položaja in pravic žensk Metka Mencin, Irena Selišnik, Špela Razpotnik, Jasna Podreka, Sara Rožman, Živa Kos, Maja Tašner Vatovec, že omenjena Nika Kovač, Nina Perger, Nika Šušterščič in Lea Vrečko, je nazadnje za knjigo pod taktirko likovnega urednika Pavleta Učakarja ustvarilo bogato in raznoliko galerijo portretov junakinj svojega časa še več deset likovnih umetnic, svoje privoljenje pa je že takoj na začetku dala tudi prof. Alenka Šelih, idejna vodja publikacije Pozabljene polovice, ki je bila predhodnica zbirke Nepozabne.

Ustvarjalke knjige so relativno hitro ugotovile, da jim ne bo uspelo predstaviti vseh portretirank iz Pozabljene polovice.

»Postaviti si je bilo treba realne cilje. Nekaj, kar bo mogoče opraviti ob že tako polnih urnikih. Najprej smo se odločile, da v knjigo vključimo samo tiste posameznice, ki jih ni več med nami, in da jih izberemo petdeset. Nato je postalo jasno, da moramo uravnoteženo pokriti različna področja njihovega delovanja. Pokazalo se je, da lahko hitro najdemo številne pesnice in pisateljice, več težav bo z naravoslovkami, dodale smo arhitektke, saj je delovanje kolegic s tega področja prineslo nova spoznanja. Vodila nas je želja, da bi mladostniki in mladostnice, ki smo jim knjigo namenile, bolje spoznali vsaj petdeset nepozabnih žensk iz našega neposrednega okolja. Žensk, ki so vsaka na svojem področju orale ledino, pustile neizbrisljiv pečat in na različnih poljih sooblikovale našo skupnost in naš prostor ter mnogim generacijam omogočile, da v življenju počno, kar je bilo pred tem prepovedano. Nekatere med njimi so nam že znane, druge so ostale izbrisane in pozabljene. Med prve večinoma sodijo tiste, ki so se ukvarjale s katero od umetniških dejavnosti in so smele biti javne osebnosti, med druge pa tiste, ki jim je bilo javno udejstvovanje onemogočeno in oteženo,« v predgovoru o knjigi piše ena od ustvarjalk Veronika Tašner.

Luč sveta je skratka ugledala knjiga, ki ’iz krempljev pozabe trga življenje in delo ter vpliv in zasluge žensk, ki jih je naša družba do zdaj praviloma spregledala’.

»Če že nimamo več ulic in spomenikov, ob katerih bi lahko pripovedovale zgodbe o naših znanstvenicah, arhitektkah, učiteljicah, glasbenicah itn., poskuša ta knjiga vsaj malo popraviti spregled, ki je na delu v nacionalnem spominu, in opozoriti na nepozabne ženske ter s tem prispevati k večji prepoznavnosti in družbeni moči žensk.«

Vsem tem ženskam je bilo skupno, da so neustrašno spreminjale uveljavljene družbene norme, prispevale k drugačnemu družbenemu in spolnemu redu, opozarjale na krivice, ki se dogajajo ženskam, odkrivale nove načine bivanja in delovanja posameznic in skupnosti. To so bile ženske, ki so na lastnem primeru dokazovale, kaj vse zmorejo ženske, ko odpadejo vse etikete, predsodki, stereotipi in diskriminacije.

Knjiga Nepozabne je svojevrsten poklon vsem tem ženskam in hkrati opravičilo, ker so bile po krivici izrinjene iz naše zavesti. »Znamo našteti pet pomembnih slovenskih pisateljev in pesnikov, ne vemo pa, kdo je Fanny Haussmann. Poznamo našega najslavnejšega arhitekta, ne poznamo pa pionirk arhitekture na Slovenskem, denimo Dušane Šantel Kanoni. Morda vemo, čigave hčerke, žene ali ljubice so bile, ne pa tudi, kaj so dosegle in, predvsem, da so bile samostojne in samosvoje osebe.«

Nepozabne zato toplo priporočamo v branje ne le mladostnikom in mladostnicam, ki jim je v prvi vrsti namenjena, temveč tudi odraslim ostalim.

»Skrajni čas je že, da pozabljene postanejo nepozabljene in tako tudi nepozabne. Morda bodo prav zgodbe teh pogumnih žensk navdih za vznik nove nepozabne osebe našega prostora.«

Virtualna in ulična razstava
Na oglasnih panojih po Ljubljani so že na ogled podobe iz Nepozabnih, v sodelovanju z Vodnikovo domačijo so vzpostavili tudi virtualno razstavo.
Nepozabne - v knjigi

Veste, kdo je bila prva slovenska pilotka? Policistka, podjetnica, zdravnica, kiparka, arhitektka, filozofinja, pisateljica?

Ta knjiga prinaša zanimive zgodbe petdesetih izjemnih Slovenk, ki so vsaka na svojem področju pogumno utirale nove poti in sooblikovale našo skupnost.

Mnogim generacijam žensk so ženske, ki jih spoznamo v knjigi Nepozabne, omogočile, da v življenju počno, kar je bilo pred tem dovoljeno le moškim. Nekatere od teh junakinj zagotovo poznate, večine verjetno ne. Zdaj lahko s to edinstveno knjigo popotujete v času in spoznate ženske, ki so dokazale, da zmorejo, in so za nas vzpostavile nove prostore svobode.

»Družina je bila sicer izredno patriarhalno urejena, zadnjo besedo je imel vselej njen mož. Evgenija se mu je uprla zgolj enkrat, ko je ’nastopila štrajk’, kot je dejala sam, in zahtevala polne pravice pri upravljanju podjetij, saj je mož že močno bolehal. Stavkala je tako, da prvič v življenju ni hotela spati ob možu, z njo pa so potegnili tudi otroci. Evgenija si je v naslednjih dneh pravice tudi uspešno izborila.« - izsek iz zgodbe o Evgeniji Šumi – piornirki slovenskega podjetništva