Adam Kay se vrača z novo na moč smešno: ’Sveta noč, zgaran na moč’

Dnevnik mladega zdravnika

5. 11. 2020, 10:01 | Scena | Piše: N.Z.

                            Adam Kay se vrača z novo na moč smešno: ’Sveta noč, zgaran na moč’ (foto: profimedia) profimedia


»Za zdravstveno osebje po vsem svetu je božič pač dan kot vsak drug,« v uvodu svoje druge knjige piše tudi pri nas priljubljen britanski pisatelj, ki je bil nekoč zdravnik, Adam Kay. Od sedmih božičev, ki so se zvrstili med njegovo zdravniško kariero, pa jih je v službi preživel kar šest.

Adam Kay je nase opozoril že z izjemno uspešnim zdravniškim dnevnikom Tole bo bolelo, bralci iz celega sveta pa so poročali, da so jih ob branju prav zares boleli trebuhi, le da tokrat zato, ker jih je zapisano nasmejalo malodane do solz.

Njegova druga knjiga ’Sveta noč, zgaran na moč’ je seveda napisana v isti maniri. V božičnem dnevniku mladega zdravnika tako ne manjka sočnih in zabavnih, a tudi presunljivih zgodb.

»Božični prazniki, ki k sreči usekajo le enkrat na leto, v bolnišnicah ponavadi povzročijo pravo štalo. Pulmologi imajo polne roke dela zaradi prazničnih viroz in pljučnic, gastroentereologi pa se lahko veselijo takih in drugačnih eksplozivnih praznjenj prebavnega trakta ob norovirozah in zastrupitvah s hrano. Diabetologi za pete vlečejo bolnike iz diabetične kome, povzročene s ’samo še enim kosom potičke’, travmatološki oddelki pa so do zadnjega kotička natrpani s starostniki s polomljenimi kolki, ki so se ob bližnjih srečanjih z ledom zdrobili kot piškoti v vrečki.«

Ker je Adam Kay večino svoje zdravniške kariere delal kot ginekolog in porodničar, znano pa je, da se porodi zgodijo, ko se tako odloči narava, slednja pa se rado ’požvižga’ na praznike, ki smo si jih omislili ljudje.

In tako je na enega od svojih delovnih božičev bil Kay poklican k visoko noseči bolnici.

Pisalo se je leto 2006, Kay pa je bil na tisti ponedeljek, 25. decembra, poklican k bolnici NW, ki so jo v porodnišnico sprejeli v 38. tedni nosečnosti zaradi zmanjšanja plodove aktivnosti.

»CTG nam ni čisto všeč, plod pa je v medenični vstavi, kar pomeni carski rez. ’Ah, jebenti, no,’ izjavi gospa. Zagotovim ji, da bo z njo in otrokom vse v redu. ’Ne gre za to,’ zagodrnja. ’Že prvega sem rodila na božični dan. Vsi bodo mislili, da to počnem nalašč, ker skušam privarčevati pri darilih.’«

Praznični dnevi konec decembra se rado polnijo tudi urgence, ve povedati Kay. Tja se zgrinjajo bodisi zaradi ’očesnih podplutb, povzročenih z zablodelimi zamaški šampanjca, s pekači osmoljene kože domačih kuharskih mojstrov in potolčenih betic otročičev, ki so se po stopnicah ’sankali’ v škatlah večjih božičnih daril’.

»Da električnih udarov zaradi božičnih lučk, v sapnikih zataknjenih piščančjih kosti in razmesarjenih prstov zaradi neprevidnega ribanja hrena sploh ne omenjamo. Pijani vozniki pa drug za drugim letijo s ceste in neredko tudi drug v drugega.«

O tem, božični prazniki še zdaleč niso zgolj ’kičaste girlande’ in prijeten vonj po cimetu, pričajo nato še številne zgodbe, ki jih Kay po resničnih zgodbah, a s spremenjenimi imeni, zapisal v božični dnevnik.

Tu so namreč še posledice pokolov, ki izbruhnejo, ko dosežejo vrelišče zatajevane družinske napetosti, saj ljudje radi zvrnejo kakšno božično šilce ali tri preveč, kar iz njih nato izpusti ’demone strasti’, da noži, s katerih se še vedno cedijo kapljice masti, poletijo proti rasističnemu stricu na drugi strani iste mize.

Poleg porodnic, ki seveda nimajo možnosti, da bi med prazniki kak dan ali dva počakale, da se ’zadeva’ sama od sebe umiri, so tu še obiskovalke oddelka za ginekologijo, ki se pretežno ubada z bogatim naborom ’tujkov’, ki ’pod vplivom opojnih božičnih pijač zatavajo v telesne odprtine z drugačno osnovno namembnostjo in nato ne najdejo več poti na prostost’.

Če so vas slikovito hudomušni opisi gotovo pripravili najmanj k muzanju, pa je zdravnikovem dnevniku moč najti tudi kar nekaj zgodb, ki vas bodo globoko presunile.

»Dokaj priljubljen uvod v praznike je recimo igrica ’odkrižajmo se babice’ - ljudje ostarelega ali betežnega svojca zaradi kake nejasne, napol izmišljene zdravstvene težave odvržejo v bolnišnici, da se lahko nato nekaj dni brezskrbno posvečajo božičnemu rajanju, ne da bi jih pri tem ovirala skrb za starše.«

Da o tem, kako solzave božične reklame in pesmi, pa tudi prekipevajoča radost na Instagramu, vpliva na duševno ravnovesje že tako žalostnih in osamljenih, sploh ne govorimo.

Še več.

»Grozeči vsakoletni zlom zdravstvenega sistema vsako zimo teden za tednom upravičeno polni naslovnice, v božičnem času pa se mediji – da nam ja ne bi kvarili veselja do življenja – zanj preprosto ne menijo. Raje nas pitajo z osladnimi zgodbicami o kobacanju severnih medvedkov ali opevajo kakega kraljevskega pamža, ki v modnem, s krznom obrobljenem plaščku caplja v cerkev. Toda zatiskanje oči nikogar ne naredi nevidnega, ne tebe samega ne bolnikov; in tako tudi med prazniki pred vhodom na urgenco v koloni stojijo rešilci kot tovornjaki, ki v Calaisu čakajo na trajekt. Tam je seveda tudi osebje, ki svojemu poslanstvu vselej da prednost pred poležavanje. V zdravstvu ni rezervistov, ki bi jih lahko med prazniki vpoklicali, da bi se zaposleni malce spočili. Namesto tega si pač razdelijo praznične izmene ter nato garajo dneve in noči, da lahko vsi drugi v enem kosu dočakajo novo leto.«

Adam Kay je v sedmih letih svojega zdravniškega statusa na praznično izmeno ’nabasal’ kar šestkrat, zato mu zgodb, ki jih je z bralci tokrat delil v knjigi ’Sveta noč, zgaran na moč’, enostavno ni moglo zmanjkati.

Da je dnevniške zapise o božičih, ki jih je Kay preživel na bolniških oddelkih, v naslednjih tednih (in še pred božičem) v roke, pričajo naslednji odzivi na knjigo:

  • »Za umret.« - The Independent
  • »Za crknit.« - The Sun
  • »Kay je Jadran Krt tega desetletja.« - The Sunday Times