Ajda Valcl: "Želim si, da šovinizem Molierove Šole za žene ne bi bil brezčasen"

Vaš režiserski podpis najdemo pod predstavami večine slovenskih gledališč, kako to, da se ne ustalite v eni od hiš?

Vsi gledališki režiserji v Sloveniji, razen nekaj tistih, ki so še iz prejšnjega sistema, smo samozaposleni. Kar pomeni, da nobeden od nas ni stalno angažiran v kaki gledališki hiši, ampak nas vsakič znova najemajo za posamezne projekte oziroma predstave, ki jih potem realiziramo pri njih kot gostujoči sodelavci. Tja pridemo, ko je projekt dovolj pripravljen, da lahko začnemo predstavo postavljati z igralci, ostanemo ves čas vaj, to je približno dva meseca, in gremo po premieri spet drugam.

Torej nimamo več hišnih režiserjev?

Včasih je bila praksa res drugačna in so bili režiserji, tako kot igralci, v hišah zaposleni. To je pomenilo, da so recimo 30 let v enem gledališču delali samo trije hišni režiserji. Izkazalo se je, da je sistem, pri katerem režiserji po gledališčih krožimo in se izmenjujemo, mnogo boljši. Vsak od nas namreč z igralci dela drugače, vsak od nas ima svojo estetiko in v gledališču nas zanimajo različne stvari. Na tak način se igralski ansambli po hišah srečajo z veliko različnimi pristopi in tipi gledališča, publika lahko vidi raznovrstne predstave v svojih domačih gledališčih in mi se lahko oplajamo z vedno drugimi soustvarjalci. Mislim, da je tak sistem najboljši tako za ustvarjalce kot za publiko. Res pa je, da nam zaradi takšnega načina dela in statusa samozaposlenega, pri čemer druge alternative za režiserje sploh ni, veliko socialnih in ekonomskih pravic, ki jih imajo naši zaposleni igralski kolegi, umanjka. Čeprav so naše delovne obveznosti enako intenzivne, odgovornosti pa velikokrat še večje.

Zadnjo v nizu predstav ste ustvarili v SNG Maribor, in sicer Molierovo Šolo za žene, v kateri se spoprimete z zapletenimi odnosi med spoloma, seveda z žensko v podrejeni vlogi. Kakšen izziv je režirati skoraj 400 let staro besedilo z nedvomno univerzalnim in brezčasnim sporočilom?

Mene je ravno to, da gre res za »brezčasno«, torej skozi zgodovino ves čas potrjevano temo o ženski manjvrednosti, pognalo, da je treba to komedijo danes še enkrat uprizoriti. Dodano vrednost in provokativnost za današnjo publiko sem videla ravno v tem, da prav 400 let star Molière spregovori stavke, ki jih ženske o sebi lahko slišimo še danes, da nas zmrazi, kako malo se je spremenilo v nekaterih glavah. Ne glede na to, da danes živimo v čisto drugem času, v drugem svetu, v svobodni in demokratični družbi, kjer imamo ženske enake pravice. Po vseh pravilih se ženske »ne bi smele« identificirati z mlado junakinjo v naši predstavi, ko ji bodoči mož povsem brez dlake na jeziku pere možgane z idejami, da je njen spol nesposoben in po naravi manjvreden in da se mu mora zato v vsem podrediti in biti na razpolago.

Pa vendarle se …

Želela bi si namreč, da se tej komediji ne bi več smejala, da se ne bi več mogla identificirati z Molierovo Agnes in da šovinizem Šole za žene ne bi bil več brezčasen, ampak da bi ta tekst lahko postal zaprašen in nezanimiv za nas, da bi lahko mirno utonil v pozabo kot nekaj, s čimer sta čas in družba opravila.

Ženska tematika in igre z žensko v glavni vlogi so vam tudi sicer ljube. Ker ste ženska?

Ne vem. Zase sicer ne bi rekla, da sem posebej »ženska« avtorica, me pa vedno ustvarjalno privlači nekaj, kar mi je blizu, kar se me dotakne. Ženska senzibilnost v umetnosti me lahko hitro nagovori, zdi se mi privlačna, razumem jo. Ampak v principu ne maram ločevanja in etiketiranja, tako tudi ne pristajam na »moško« ali »žensko« umetnost. Zame obstaja samo umetnost, ki pride do mene, ali tista, ki me pusti hladno. Enako je z vsemi ostalimi stvarmi v življenju – ali so ali pa niso – ne glede na to, od koga, od kod, kdaj in zakaj.

Vam plavanje, ki ste ga trenirali v mladosti, kaj pomaga pri disciplini, ki jo gotovo potrebujete pri svojem delu?

Plavanje je precej garaški šport. Človek vsak dan ure in ure prebije v bazenu za to, da po več mesecih izboljša rezultat za sekundo ali včasih še manj. Treba je zjutraj pred šolo ob petih vstajati in skočiti v mrzlo vodo, treba je spustiti druženja in zabave, treba je plavati vsak dan, tudi ko se ti ne ljubi, ko si preutrujen, ko si žalosten, ko imaš naslednji dan tri teste, ko te vse mišice bolijo (kar je skoraj ves čas), ko bi raje bil kje drugje ... Tako da človek postane precej ponižen.

Ustvarjalno delo pa se mi zdi razdeljeno na dva velika, med sabo različna, vendar zelo povezana sklopa. Če eden deluje dobro, deluje dobro tudi drugi in obratno. Prvi del je kreativnost, ki nima toliko opraviti s samo pridnostjo, ker kreativnost oziroma prave ideje niso stvar, ki bi jo lahko priklicala z disciplino ali jo prisilila, da se dogaja takrat, ko bi to hotela. Drugi del mojega poklica pa zahteva logistično in strateško menedžiranje, se pravi, dogovarjati se je treba za projekte, jih izpeljati, organizirati vse sodelavce, z njimi pripraviti projekt, urediti svoje urnike tako, da so vse ideje realizirane ob pravem času, poskrbeti za naslednje sezone, brati nove tekste itd. In tu mi zelo pridejo prav vse veščine, ki sem se jih naučila pri športu.

Ste lahko bolj natančni?

Plavanje pa me je naučilo tudi potrpežljivosti. Ko ne gre vse tako, kot sem si zastavila, ali kot bi si želela, ne obupam in se ne ustavim, ker imam iz časa plavanja izkušnjo, da je bil pomemben vsak kilometer in vsak odplavan trening, četudi se tisti trenutek ni zdelo tako. Rezultat se je vedno pokazal kasneje. In to, da znam počakati nase, da znam v miru »sedeti« ob sebi, da cenim vsak majhen premik in ne zganjam drame, če ni takoj pravih rezultatov, da znam strateško načrtovati in slediti svojim notranjim zavezam, to so stvari, ki me jih je naučil vrhunski šport.

Sta si trdo delo v športu in umetniško ustvarjanje v čem podobna?

Za oboje je dobro, če ne celo ključno, da ima človek veliko notranjega ognja in veselja do tega, kar počne.

Ste se kdaj preizkusili kot televizijska ali filmska režiserka?

Ne, to pa ne. Sicer se mi zdi zanimivo razmišljati o tem, kaj za režiserja pomeni prevajati vsebino v filmski jezik, ampak to so bolj fantazije, načelna vprašanja. Film in gledališče sta si po eni strani podobna, po drugi pa povsem različna umetniška medija. Imata tudi povsem različen študijski program, sprejemne izpite na Akademiji in način dela. Igralci lažje prehajajo iz enega področja na drugega, režiserji pa težje in tudi bolj redko. Več je pri nas primerov, ko filmski režiserji začnejo delati v teatru kot obratno. Mogoče tudi zato, ker je tako malo priložnosti za delo na filmu, da pri nas filmski režiserji čakajo leta, da lahko realizirajo kak svoj projekt. Sicer pa se nikoli nisem tako od blizu spoznala s filmom, da bi me lahko »potegnil«. Morda pri tem igra svojo vlogo tudi dejstvo, da sem popolna analfabetka, kar se tiče tehnike in tehnologije, tako da me mogoče ta medij tudi zato ne pritegne – sem analogen tip človeka.

Delate in ustvarjate po vsej Sloveniji, kako vam uspeva usklajevanje z zasebnim življenjem?

Velika prednost pri mojem premikanju sem in tja je dejstvo, da nimam otrok, ki bi jih morala ali premikati s sabo ali puščati doma ali se voziti k njim vsak dan nazaj v Ljubljano. Zato lahko grem precej prosto režirat za mesec ali dva na kak drug konec Slovenije, ne da bi kdo zaradi tega občutil kakšne neprijetne posledice. Kar je veliko olajšanje. Sicer pa mi spremembe ustrezajo; rada grem v druga mesta, med druge ljudi, v druge ulice in kotičke. Ko se tako selim, se za tisti čas preselim tudi v glavi in Ljubljano redko pogrešam. Da sem jo, običajno ugotovim šele, ko pridem nazaj domov.

Je to, da ste ženska režiserka, plus ali minus?

Ne eno ne drugo in oboje.

Se vam zdi, da je za režiserke pri nas dovolj dela?

Za zdaj ga je bilo dovolj. Upam, da bo v tej krizi, ki se nam obeta, kulturni sektor enkrat za spremembo strnil svoje vrste, od vrha navzdol, ker sicer bomo samozaposleni počasi izginili.

V času študija ste kot igralka sodelovali v kratkem filmu C'est la vie. Vas je kdaj resno zamikal svet igranja, ali je bila to zgolj študijska epizoda?

Uh, jaz sem na to že čisto pozabila! Res je, da sem nastopila v tem filmu, ampak to ni bila kakšna igralska vloga ali kaj podobnega, sošolcu sem samo naredila uslugo in statirala za dve sekundi v enem kadru. Sicer pa sem raje v dvorani kot na odru. Zame je biti v ozadju, v drugem planu, bolj naravno in zato tudi dosti bolj prijetno.

Kaj vam pomeni režija, možnost, da zgodbe, ki jih je napisal nekdo drug, predstavite na svoj način?

Ko berem drame, mi je takoj jasno, ali je katera od njih »moja«, in to precej dobesedno. Če je, potem pripoveduje o neki izkušnji življenja, ki je tudi moja izkušnja – družinska, partnerska, družbena, politična ... –, in me zato premakne. Ko se to zgodi, me začne tekst zanimati, mi ne da miru, ker se želi nekaj, kar sem močno doživela, kar nosim s sabo, v sebi, izraziti. Predvsem izbiram tiste stvari iz sebe in tekstov, za katere mislim, da so univerzalne in vredne, da jih delim z ljudmi. Vedno se sprašujem, kaj je tisto uporabno ali vredno, kar bi neka predstava lahko dala drugim.

Koliko ustvarjalne svobode čutite ob tem?

Sem precej klasična režiserka, ki se bolj ali manj zvesto drži predloge. To pomeni, da verjamem, da je avtor besedila pred mano domislil idejo, zgodbo, vsebino in strukturo, ki naj bi funkcionirala na odru. Vendar pa je med črkami na papirju in predstavo na odru velika razlika – oživiti črke v dogajanje na odru je proces, v katerem je potrebno marsikaj domisliti, se odločiti, novega ustvariti, voditi veliko ljudi ... in v tem procesu je ogromno prostora za mojo interpretacijo, poudarke. Tako da, ja – po eni strani sem omejena, vendar tudi precej svobodna, da se s svojimi idejami odrinem od roba, kjer je dramatik končal, in zaključim pri predstavi, ki je moje ustvarjalno delo.

Igralce običajno sprašujemo, kaj jih je pritegnilo v svet igre, recimo, da so v otroštvu občudovali slavne igralce, oboževali filme ali gledališče … Kaj je pritegnilo vas, delo režiserja si laiki težje predstavljamo?

V bistvu je »kriv« Marko Mandić, ki je leto ali dve v Velenju vodil gledališke delavnice. Takrat sem prvič od blizu videla, kaj gledališče sploh je in kako se ga dela. In popolnoma me je prevzelo – občutek svobode, občutek, da si lahko karkoli, kakršenkoli in da je v gledališču vse mogoče. Trenutek, ko se pred tabo na odru zgodi nekaj magičnega, nekaj resničnega. Takoj sem vedela, da je to nekaj, kar bi rada v življenju obdržala. In ker ne maram pozornosti, ki so je igralci deležni vsak večer, sem se odločila, da grem poskusit delat sprejemne na režijo, ne da bi v resnici vedela, kaj natančno to sploh je. Rekla sem si: »Če bom sprejeta, mi bodo že povedali.«

Kako študirate delo, ki ga boste režirali?

Ko je besedilo izbrano, se najprej vprašam dvoje: kaj je pri njem najbolj fascinantno in kaj bi s predstavo rada povedala. Ko odgovorim na ti dve vprašanji, se lotim analize in iščem konkretne rešitve, kako bi izvedla svojo idejo – kako bi črke najbolj učinkovito prenesla na oder. Takrat navadno berem tudi druga dela izbranega avtorja, berem razno teorijo iz različnih področij, analiziram tekst, zbiram vizualni material, gledam filme, ki se mi zdijo povezani z idejo, s sodelavci delam koncepte – s scenografom se odločam, kaj naj bo na odru, s kostumografom o kostumih, z dramaturgom, kje so glavni poudarki, kako peljati predstavo, kaj izpostaviti, razmislim, kako bom vodila igralce, v kaj jih bom usmerjala na vajah in kaj od njih natančno želim. Postavim torej vsa glavna vsebinska in estetska izhodišča.

Ostaja kaj prostora za improvizacijo?

Seveda, v letih dela sem se naučila, da ne morem vsega vnaprej dokončno domisliti in da ustvarjalni proces sam pokaže, kaj na odru zares deluje in kaj ne, zato si ob konceptih vedno pustim tudi prostor za improvizacijo. Zaupam, da me bodo vaje sproti pripeljale do pravega rezultata. Tako da se moje delo začne že veliko prej, preden začnem delati z igralsko ekipo in konča šele na dan premiere. To pomeni nekaj mesecev dela za in z eno predstavo.

Še plavate?

Plavat grem zelo redko, preredko … Treniram pa tai chi in se učim vsega, kar spada zraven. Namreč, ta veščina, ki ima sicer poudarek na telesni vadbi, postavlja v svoje izhodišče celostno zdravje človeka. Zato »tai chi« čez čas postane način življenja, če se želi človek z njim zares ukvarjati. In meni je zelo blizu. Tako se poleg telesne vadbe, ki je obvezni del mojega vsakdana, posvečam tudi vadbi chi gonga, učenju kitajske tradicionalne medicine in astrologije, prebiranju taoističnih zapisov in podobnega. To je moj vzporedni svet, odmaknjen od gledališkega, čeprav se seveda neizogibno vedno bolj tudi prepletata.

Je kakšno delo, ki si ga posebej želite režirati?

Trenutno bi se z največjim veseljem lotila Sofoklejeve Antigone. Zanjo je vedno pravi čas, ta čas, v katerem smo se znašli zdaj, pa sploh.

Napisala: Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ