Alenka Godec: "Dokler sem živa ..."

Za pevko Alenko Godec bi lahko že na prvi pogled rekli, da se v svoji koži počuti zelo dobro, zanjo velja tudi tisto, da začneš še bolj živeti šele po 50. letu, kajti ravno ob okrogli obletnici je dobila priložnost, da svoje sanje udejanji in zablesti v muzikalu Mamma Mia! Zanjo prav tako velja, da poleg tega, da stoji na odru in ljudem da tisto, kar od nje pričakujejo, svoje ime rada uporabi ali 'izkoristi' za kaj dobrega, sicer pa stavi na človeške odlike, kot so toplina, srčnost in prijaznost.

Kaj štejete za svoj uspeh?

Alenka: Če se ozrem nazaj na svoje življenje – glede na to, da se mi je nabralo kar nekaj let –, lahko rečem, da sem srečna in vesela zaradi stvari, ki so se mi dogajale. Niti ne bi kaj dosti spreminjala. Kaj že, kakšne malenkosti, ampak če pogledam na splošno, se mi zdi, da so se stvari lepo postavile na svoje mesto, in s svojim življenjem sem zadovoljna.

Si za to štejete zasluge?

Alenka: Menim, da ima vsak človek zasluge, ko lahko reče, da ima lepo življenje.

Lahko govorimo o vaših letih?

Alenka: Vsekakor, stara sem 52 let, sem letnik '64. Leta so leta, številka. Seveda pa se z vsakim letom ne počutiš bolje, tudi z vsakim nimaš manj gub, postava se začne preoblikovati, še splohče nisi res aktiven ali na primer ne živiš v stilu Madonninih zmožnosti. Moraš pa biti tudi tip za to. Osebno uživam, ko grem na sprehod s kužkom. Zelo dobro se počutim v svoji koži, čeprav nisem idealna. Zavedam se, da bi nekaj kilogramov lahko tudi izgubila, ampak bog pomagaj, ali je v tem smisel?

Kaj bi imeli od tega?

Alenka: Ne dosti. Če bi bilo vse idealno, bi bilo dolgočasno. Sem pa zato zadovoljna s pevsko potjo. Vedno sicer ostane kakšen cilj, ne glede na to, da si zadovoljen. Lepo je, da ima človek še nekaj, kar mora doseči, nekaj žmohtnega. Nekaj, kar ti požene mravljinčke po telesu.

Živite žmohtno življenje?

Alenka: Zdi se mi, da ja, ker sem tudi po naravi živahna. Dokler sem živa, hočem tudi živeti tako, kot da sem živa, ne pa metati puške v koruzo in padati v depresijo. Čeprav, komu pa je postlano le z rožicami? Nikomur, ampak greš z optimizmom in zagonom naprej. Je pa tudi moja karakterna lastnost, da sem takšna. Nisem pa vedno dobre volje. Veliko ljudi me sprašuje: "Si vedno nasmejana?" Mar je moja naloga, da hodim po svetu in grdo gledam? Ne! Ko nisem v dobri koži, se grem malo pogovorit sama s sabo, seveda v mislih.

Kakšni so to dialogi?

Alenka: Tihi, ker jih drugi ne slišijo, ampak moram povedati, da preveč razmišljanja prav tako ni dobro. Včasih se moraš samo prepustiti toku, čeprav ljudje s svojim razpoloženjem prikličemo določene stvari. Če si dobrovoljen, lažje nase vlečeš lepe stvari. Če si črnogled z ustnicami navzdol, lažje pripelješ še kakšno negativnost.

Kaj so vam prinesla leta?

Alenka: Z leti zagotovo ugotoviš, da se ti ni treba več za vsako ceno družiti z ljudmi, ki ti pijejo kri in ti niso pisani na dušo. Nisem pa o tem razmišljala, nič nisem načrtovala, le zgodilo se je. Po naravni poti.

Gre za proces?

Alenka: Vsekakor. Vem, da so mi v tistem času, ko sem dopolnjevala 50 let, poleg čestitk še govorili: "Boš videla, šele po 50. začneš živeti," čemur takrat nisem povsem verjela in sem to sprejemala kot nekakšno tolažbo. Ampak navsezadnje se je zgodil muzikal Mamma Mia! Prišel je po mojem 50. rojstnem dnevu. Pravzaprav smo vse tri punce, še Simona Vodopivec Franko in Damjana Golavšek, takrat oktobra in novembra dopolnile 50 let in obenem že vedele, da se bo zgodila Mamma Mia!, saj so pogovori že potekali, decembra pa smo začeli tudi prve pevske vaje. Vse tri smo hudo hvaležne za Mamma Mio! Poleg tega se poznamo že vrsto let in mirno lahko rečem, da smo tiste prave, neuničljive prijateljice. Zelo se imamo rade. To pa šteje največ!

Verjetno ni hec, da pri petdesetih dobiš ponudbo v tako velikem muzikalu?

Alenka: O tem sem sanjala, in to približno deset let pred tem. Pred kratkim sem našla ta članek na spletni strani Dnevnika. Dokazni material sem seveda objavila tudi na svojem FB. Vprašali so me, kakšni še so moji izzivi oziroma želje, in rekla sem, da če bi se delal muzikal Mamma Mia! v Sloveniji – takrat je bil že na sporedu na West Endu in Broadwayu – bi bila z veseljem zraven. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba. O tem sanjaš in potem se ti to pri petdesetih zgodi.

Ste dobili darilo?

Alenka: Ja, pravzaprav je to nekakšno darilo. In tako mislimo vse tri Dinamitke, tako se namreč imenujemo v muzikalu.

Ste v glasbi šli povsem po svoji poti?

Alenka: Povsem po svoji. Niti nisem delala kompromisov. Kot rečeno, v življenju ne bi kaj dosti spreminjala. Tudi kakšnih stvari, za katere mi je mogoče bilo kdaj žal, saj je tudi to del osebnostne rasti, učenja. Vse ne more biti idealno, ker tudi življenje ni idealno. Sicer pa je življenje pevke v Sloveniji dosti običajna reč, nič preveč zvezdniška, kar meni ustreza. Nismo tarče paparacev, nadlegovalcev, lahko živimo normalno in predvsem svobodno življenje.

Ste želeli postati zvezdnica?

Alenka: Kje pa, in se tudi ne nosim kot zvezdnica, ker tudi ne živim kot zvezdnica. Res pa je tudi, da v Sloveniji tega ne maramo preveč, kar najbrž izhaja iz naše majhnosti. Ali pa imamo raje tiste tuje, domači 'zvezdniki' gredo radi prenekateremu Slovencu v nos. Mislim pa, da vse izhaja iz ene človeške vrline, ki jo vedno bolj pogrešam, in to je spoštovanje!

Vas na zasebnih zabavah pocukajo za rokav in prosijo, da jim zapojete?

Alenka: Zasebne zabave so navadno zabave z mojimi prijatelji. Ti pa me nikoli ne prosijo, da bi jim zapela. Sicer pa najraje zapojem sama od sebe.

Se vam zdi, da ljudje ob imenu Alenka Godec dobro vedo, kaj bodo dobili?

Alenka: Približno vedo, kaj bodo dobili. Zelo rada pojem, ampak to ni le moj hobi. Ker čutim zelo veliko odgovornost, se tega lotevam zelo profesionalno, navsezadnje od tega tudi živim. To je moja služba, ki pa jo opravljam z največjim veseljem.

Se zavedate, da bo kmalu minilo 30 let od vašega začetka petja?

Alenka: Prihodnje leto. Ne glede na to, da se je moja pot začela pozno. Pozno glede na to, kdaj mladi začnejo prepevati v današnjih časih. Jaz sem jih imela 23, in če pogledam nazaj, se mi to zdi kar pravšnja starost.

Kaj pa videz na odru, je tudi zanj potrebna pravšnja mera?

Alenka: Kar se oblačenja tiče, že zelo dolgo sodelujem z Majo Štamol Droljc in sem zelo zadovoljna. Maja je krasna, je pa tudi dober človek, kar je pomembno. Poleg tega, da mi dela krasne obleke, sva tudi na isti valovni dolžini. Vedno ji rečem: "Majči, vem, da imaš ogromno idej, ampak tiste najhujše boš izživela na manekenkah, midve pa ostajava pri tistem, kar mi pristaja." Ljudje ji velikokrat rečejo, pa dela za veliko ljudi, da sem vedno lepo urejena. To tudi meni, ne samo njej, veliko pomeni, ker se rada uredim za ljudi in seveda tudi zase. Ne bi se dobro počutila na odru, če ne bi naredila maksimuma. Tudi to, da sem videti elegantno, so moje poslanstvo, moja odgovornost in spoštovanje do občinstva. Ne morem priti na oder kot 'capelj', z umazanimi in mastnimi lasmi. Na Majo pa se lahko zanesem kot na oblikovalko in osebo.

Je pomembno, da so tudi v poslovnem svetu okrog nas prave osebe?

Alenka: Težko bi na odru stala z nekom, ki mi ne bi bil po človeški plati blizu. V prvi vrsti mora biti 'fajn' človek.

Kaj za vas pomeni 'fajn' človek?

Alenka: Mislim, da je najpomembnejše to, da si prijazen in topel človek. Predvsem me navdušujejo človeške odlike, ki jih malo pogrešam. Se pravi toplina, ki jo najprej začutiš. Tudi če nekdo kdaj zafrkne ali malo zamudi, če mi reče: "Alenka, zaspal sem, nisem mogel." Pa kaj, se zgodi. Pomembni sta mi srčnost in toplina. To opazim tudi pri pevcih. Ko pojejo v živo, vidiš njihovo komunikacijo na odru. Nekaj je, če samo poješ in vmes rečeš le hvala, nekaj povsem drugega pa je, če še nekaj dodaš. Moraš dodati malo sebe. Ugotovila sem, da je na koncertih tisto, kar poveš vmes, kar deliš z ljudmi, zelo pomembno. Mož mi je včasih, ko je šel z mano na nastope, predvsem ob izidu plošče So najlepše pesmi že napisane, vedno prigovarjal, da vmes preveč govorim. In sem se strinjala, da se mi to na kakšnih koncertih zgodi, ker rada klepetam. Ampak potem je bil na več koncertih in mi rekel: "Veš kaj, Alenka, vzamem nazaj." Opazil je, da ljudem veliko pomeni, če se obrnem nanje s kakšno besedo več, da v tem uživajo. Tudi sicer je precej realen, njegova pohvala kot tudi kritika pa sta pravzaprav vedno na mestu.

Potrebujete realno oceno?

Alenka: Natančno to. Publika ti daje eno oceno, drugo pa ti mora dati nekdo, ki to gleda še z drugega zornega kota. Dobronamerna, predvsem pa argumentirana kritika je vedno dobrodošla.

Dobite povratne informacije tudi od hišne ljubljenke, kuže Chilly?

Alenka: Vsekakor. Prvega kužka sem dobila za konec osemletke, kot 'darilo'. Tudi mož je rešil nekega dobermana, ko sva že živela skupaj, še prej pa je imel pudljico, potem pa nekaj časa, ko je Luka bil še majhen, nismo imeli nič. Nato smo začeli pogrešati pasjo družbo. Ko je Luka začel hoditi v prvi razred, smo dobili prvo mejno škotsko ovčarko, ki je po treh letih in pol žal odšla, potem smo dobili še drugo, Ello, ki je bila z nami 12 let, marca pa smo se tudi od nje poslovili. Nameravali smo imeti malo predaha, da v miru predelamo bolečino. A ni šlo. Oba z možem veliko spremljava pasje portale, zavetišča. Na spletni strani Zavetišča Turk sem našla lepo psičko Chiwi, mešanko. Klicala sem na lastno pest in vprašala za Chiwi. Gospa je rekla, da jo pridejo pogledat, ampak če je ne bodo vzeli, jo lahko mi. Še isti dan zvečer me je klicala gospa, da je psička na voljo. Jaz pravim, da nam je bila usojena. Vsi trije smo se peljali v Zavetišče Turk, jo pripeljali domov in Chiwi je postala Chilly. Tako ima zdaj naša bivša zapuščenka ljubezni na pretek. Priznam pa, da smo potrebovali nekaj časa, da nam je povsem zlezla pod kožo, da je postala 200-odstotno naša. Je pridna, sproščena kužika, rada ima kužke, ljudi, le še v šolo bova šli, da ji bom lahko zaupala, kadar bova zunaj pasjega igrišča.

Kje ste se vi največ učili?

Alenka: Kar veliko sem se naučila v glasbi, v glasbenih krogih. Glasba je področje, ki zajema toliko različnih ljudi. In ko srečuješ toliko različnih ljudi, sta strpnost in sprejemanje drugačnosti v vseh pogledih zelo dobrodošla. Še več strpnosti pa v sebi pravzaprav nosi moj sin, ki je dodal še eno stopničko k mojemu pragu tolerance.

Ja?

Alenka: Navduševal me je že kot otrok, ko si je pred vstopom v osnovno šolo najbolj želel to, da bi imel za sošolca enega kitajskega in enega temnopoltega otroka. Še kot majhen je šel rad povsod z mano. Tudi v CUDV Draga (Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi), kjer dela dobra prijateljica iz otroških let, je na vsak način želel z mano, da vidi otroke. Pa je šel z mano in rekel: "Kako te imajo radi, kako te objemajo."

Omenili ste CUDV Draga, z njimi velikokrat sodelujete?

Alenka: Ja, sem kot zunanja sodelavka. Bila sem na vseh rojstnih dnevih njihove Druge violine. Tudi v CUDV Dobrna sem navezala lepe stike, tam sem bila letos drugič. Rada pridem med dobre ljudi ... Na eni strani strokovni delavci, ki se predajajo svojemu delu in varovancem, na drugi strani pa varovanci. Še zlasti jih je veselje opazovati, ko nastopajo, ker to res radi počnejo. Spoznavamo takšne in drugačne ljudi in se od njih lahko tudi učimo.

Kaj pa ste se naučili od medijev?

Alenka: Mediji so zdaj drugačni. Z bombastičnim naslovom lahko sprovociraš, da ti zasvinjajo forume in FB. S forumov, kjer se ljudje niso predstavljali s svojimi imeni, je to zdaj preraslo na uradne FB-strani spletnih časopisov, kjer novice lansirajo tako, da včasih ne izpadeš javna oseba, ampak javni sekret. Tega ne odobravam, saj kliče po tem, da se dogajajo slabe stvari. Pa ne gledam življenja skozi rožnata očala. Pri vseh pravicah, ki si jih prisvajamo, pozabljamo na dolžnosti, odgovornost in ne nazadnje na kulturno in spoštljivo obnašanje. Nikakor nisem za novice, ki so namenoma oblikovane tako, da iz ljudi še bolj izvabljajo vse grdo.

Zato ne maram rumenih spletnih medijev. In ne maram resničnostnih šovov, ker to ne prinaša popolnoma nič dobrega. Bojim se, do kod to lahko še gre. Naučila pa sem se, da zelo pazim, kaj objavljam na svojem uradnem FB-profilu. Ker je uraden, je pač javen in vsem dostopen in mediji lahko povzamejo vse. Kako bodo to lansirali na svojem portalu, pa je v njihovih rokah. Presneto dobro pa vedo, kako oblikovati novice, da bo požela karseda veliko ogorčenja, negativnih in žaljivih odzivov. Čeprav se vsi hvalijo v svojih pravilnikih, kako ni dovoljen sovražen govor, kvazimoderatorji ne opravljajo svojega dela. Sprašujem se, zakaj. Zaradi klikov?

Če se vrnemo na bolj prijetno temo, nam poveste še kaj o muzikalu Mamma Mia?

Alenka: Z veseljem. Odigrali smo že več kot 100 predstav, termini za naprej so že določeni vse do decembra. Po novem pa lahko gostujemo tudi na manjših odrih, za katere smo predstavo posebej prilagodili in je prav tako super!

Kako je biti del tega muzikal?

Alenka: Mamma Mia! me je dodobra izpolnila in me navdušuje znova in znova. Kar toplo mi postane pri srcu, ko pomislim, del česa sem. Kakšna krasna ekipa smo. Hvala našemu izjemnemu producentu Juriju Franku, ki je po letih dogovarjanja pridobil pravice in realiziral muzikal v Sloveniji.

Kako pa ste se spoprijateljili s plesom, ki je obvezni del muzikala?

Alenka: Že kot mlada sem zelo rada plesala in niti nisem bila slaba. Iz osnovne šole imam celo diplomo za osvojeno prvo mesto. Tudi na RTV sem morala odplesati kako koreografijo. V muzikalu imamo sicer krasne plesalce Mojce Horvat. Ples Dinamitk, treh gospa srednjih let, pa ne zajema kakih akrobatskih gibov – z izjemo naše Damjane! Mojca je zelo zahtevna, na začetku vaj se mi je na trenutke zdelo, da si ne bom zmogla vsega zapomniti, da je preveč zame, a tako izkušena koreografinja hitro prepozna, kaj kdo lahko in česa ne. Na vajah sem ji dostikrat pojamrala, pa me je zavrnila, rekoč: "Pusti meni, da o tem odločam, ker te poznam in vem, zakaj." In imela je še kako prav! Dobro nas je 'pogruntala'.

Kaj pa lahko še rečete o svojem življenju pevke?

Alenka: Je vse to, kar vidite. Kar pa se nastopov izven muzikala tiče, drži, da pogrešam nastope z bendom.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ