Alenka Resinovič – Reza: Pravzaprav živim kot igralci - nov film, nova glavna vloga. To sem jaz.

6. 6. 2016, 13:00 | Scena | Vir: Liza

                            Alenka Resinovič – Reza: Pravzaprav živim kot igralci - nov film, nova glavna vloga. To sem jaz. (foto: Goran Antley) Goran Antley

Pri Alenki Resinovič – Rezi se vse dogaja zelo hitro, po navadi je pet korakov pred drugimi, kar je za okolico naporno. Ravno z dolgim korakom, kot temu reče, je prispela do svojega največjega dosežka: treh odraslih otrok, katerim da kapo dol, pa tudi od mikrofona do motike in kuhalnice, ki jo spretno vihti v Rezini kuhni, kjer pripravlja iz doma pridelane zelenjave smutije, juhe, solate ...

Se vam zdi, da ste življenje večkrat začenjali od začetka?

Alenka: Kje pa, gre za dinamično zgodbo. Če bi svoje življenje opisovala s številkami, je to čista 10. Pravzaprav živim kot igralci – nov film, nova glavna vloga. To sem jaz. Vedno si naredim takšne predpogoje, da se v svoji koži počutim dobro in imam vpliv na svoje življenje. Skratka ne pustim, da me pelje življenje, ampak ga sama usmerjam.

Kako ste prišli od mikrofona do kuhalnice?

Alenka: To je najbolj logična posledica. Sprva, ko se človek razvija, si mlad in misliš, da so mediji vau, kakor tudi prepoznavnost ter lažna slava. Takrat mi je to povsem ugajalo. Stalno sem govorila, da imam sanjsko službo. Potem pa, ko sem prišla v določena leta, sem ugotovila, da so pomembne povsem druge stvari. Ampak to je normalno, temu rečem rast, tako da zdaj ne poslušam več toliko razuma, temveč srce. Prej sem razmišljala bolj razumsko, v smeri, kaj bi bilo dobro narediti, da preživim s tremi otroki.

Ste bili kot vojak, v službi discipline, glede na to, da ste ostali sami s tremi otroki?

Alenka: Disciplina je bila huda, čeprav moram povedati, da mi brez pomoči staršev nikakor ne bi uspelo. Je pa to največji dosežek v mojem življenju: trije takšni otroci, ki jim dam kapo dol. To mi velikokrat povedo tudi drugi: da so lepo vzgojeni, pametni, luštni, pridni.

Je pridnost bila tudi vaše 'orožje' v vaših različnih življenjskih vlogah?

Alenka: Menim, da je to velika zasluga mojih staršev in starih staršev. Od malega smo bili vpeti v neko delo. Ogromno časa sem preživela z nonom na njivi, z nono v kuhinji, z drugo babico, ki je bila modistka v Celju, pa v njeni trgovini. Tako da nekakšno prefinjenost, galantnost, čeprav jo dobro skrivam, vseeno imam. Z drugim dedkom pa sem veliko preživela v delavnici, ker je delal v Libeli v Celju in bil tehnični tip. Vse skupaj sem nekako povezala v pentljo.

Od tu pri vas veselje do dela na njivi?

Alenka: Ne. Verjamem, da so stvari že vnaprej določene, ampak kljub vsemu ne moreš čakati in reči, da je vse že vnaprej določeno, determinirano in čakaš, da se zgodi, kar se mora. Ni res! Svojo usodo sooblikuješ s svojo energijo in ljubeznijo do dela.

Kaj vas drži trdno na tleh ob dinamiki, ki jo živite?

Alenka: Družina. Vedno govorim, tudi staršem sem povedala, da so mi dali močne korenine in široka krila. Nikoli me niso omejevali, obenem sem vedno vedela, kje sem doma, kam spadam. Zato tudi nisem zdržala v Ameriki. Že pred poroko s Thomasom Oldroydom sem povedala, da v Ameriko ne bom šla. Potem je prišla takšna situacija in sem se prilagodila, saj je zakon tudi sklepanje kompromisov. Thomas se je zelo hudo poškodoval na maratonu Franja, imel hudo operacijo rame in celo malo zapadel v depresijo, ugotovil je, da pogreša dom in bi rad šel v Ameriko. Rekla sem, da bi šla le za štiri leta, potem pa bi se vrnila v Slovenijo. Kje pa, po dveh mesecih sem bila že nazaj.

Sta s Thomasom še v stikih?

Alenka: Kar se tiče družine, smo se neverjetno povezali. Ko sta se moja mami in njegova videli prvič, smo ugotovili, da sta si podobni kot jajce jajcu. Nekaj minut sta se držali objeti, sploh nismo mogli verjeti, da sta si tako podobni. Imata podobna karakterja, bili sta podobno oblečeni, enako sta videti. Našli sta se sestri dvojčici.

Ste morali drugo ločitev, kot ste že prej prvo, hitro predelati in iti naprej?

Alenka: Sicer sem po horoskopu tehtnica, za katere pravijo, da stalno nekaj tehtajo. Zase lahko rečem, da tehtam nepomembne stvari. Čevlje ali hlače kupim enkrat na tri leta, nimam nekakšne ljubezni do nakupovanja oblačil, ampak ko bom kupovala čevlje, bom zapravila tri ure, da se odločim, ali bom kupila rjave ali temno rjave. Ko pa gre za življenjske odločitve, se odločim v trenutku. Hitro pospravim, zavedam pa se tudi vse odgovornosti, ki jo z odločitvijo prevzamem.

Kaj pa 'naredite' s čustvi ob pomembnih življenjskih odločitvah?

Alenka: Včasih so mi čustva bila v veliko breme. Vlekla sem jih kot coklo, stalno so me obremenjevala. Zdaj pa ne vem, ali je to z leti, ali z izkušnjami, ali drugo z drugim, čustva nimajo več tako močne vloge.

Kaj ima zdaj vlogo v vašem življenju?

Alenka: Duša, da se počutim tako, kot mi je dobro. Sprva sem stvari reševala razumsko, nato čustveno in zdaj duhovno. K temu je veliko pripomogla joga. Z jogo se sicer ukvarjam več kot 30 let. Mnogo let sem doma imela joga studio Rezis.

Ste se z jogo začeli ukvarjati po prvi ločitvi?

Alenka: Po prvi ločitvi smo z mulci prepotovali ves svet. Ločitev je bila zelo težka. Takoj po ločitvi smo se za mesec dni odpravili na Bali. Človeka krepita delo in počitek. Če nisi spočit, si 'zaciklan', preveč obremenjen z utrujenostjo. Ogromno spim. Ko pridem domov, se oprham in grem spat. Nimam televizije, tudi knjige že predolgo nisem vzela v roke, ampak enostavno nimam časa.

Pravite, da ste z mediji zaključili, skrbite pa za odnose z mediji.

Alenka: Sodelujem z zdravniškim Združenjem za hipertenzijo. Ker sem imela krvni tlak 220/130, ko sem bila stara približno 35 let, zaradi prirojene napake, sem se povezala z njimi. Potem so me operirali. Zdaj sem v redu, vem, kaj pomeni vsa ta kalvarija, če je tlak previsok, in tudi problematiko hipertenzije kar dobro poznam, ker že 12 let vodim tudi njihove svetovne kongrese.

Ste pri vsem, kar ste počeli, izhajali iz sebe?

Alenka: Moraš izhajati iz sebe in vlagati vase. Tudi kar se tiče življenjskih investicij, investicij v otroke ... Treba je vlagati v izobraževanje, prijateljstvo. To so investicije, ki se ti povrnejo. Ne verjamem v nobene sklade, denar, v politiko, čeprav sem kandidirala za županjo Domžal in imam svojo politično stranko Lista Reza.

V zemljo verjamete?

Alenka: Verjamem, tudi v naravo in kljub vsemu še vedno v ljudi.

Pride to do izraza v vaši kuhinji?

Alenka: V kuhinji pa to res pride do izraza, smo kot družina.

Še pred kuhinjo ste se začeli ukvarjati z zemljo, kdaj?

Alenka: V Ameriki sem bila zelo nesrečna, stalno sem razmišljala, kaj bi počela in da moram domov. Spremenila sem si vozovnico za polet, povedali pa so mi, da če grem zdaj, ne morem več priti nazaj, ker sem bila ravno v postopku za pridobitev vizuma. Med razmišljanjem, kaj bi počela naprej, sem ugotovila, da bi rada gojila česen.

Zakaj ravno česen?

Alenka: Bil mi je tipično slovenski. V Ameriki sem na življenje začela gledati povsem drugače, iz druge perspektive. Ko sem prišla domov, sem se šla izobraževat na Ptuj v semenarno, na Kmetijski institut Maribor, se naučila vse in več ter pridobila vse papirje, nato še status kmeta, potem pa je vse šlo le še navzgor.

Zemljo ste že imeli?

Alenka: Ne, bila sem general brez vojske. Za zemljo sem kandidirala na razpisih sklada kmetijskih zemljišč, ampak štiri leta me niso jemali dovolj resno. Potem pa, ko so videli, da sem pridelala 600 kilogramov česna kar takole in smo vsega tudi takoj prodali, smo dobili njive. Česen pridelujem iz zdravega avtohtonega slovenskega semena, povsem naravno, upoštevam kolobarjenje, setveni koledar, vse naravne zakonitosti.

Ko smo dobili njive, smo se povezali s prijateljico Martino, mojo družino, predvsem z obema fantoma. Ko je setev ali žetev, ni milosti, vsi delamo, tudi prijatelji se nam pridružijo. Po navadi imamo tudi zabavo, peče se odojek, domač kruh in to pojemo kar na njivi, tako kot je bilo včasih, v otroštvu, na katero ima lepe spomine.

Imate na kaj slabe spomine?

Alenka: Nisem zamerljiv človek, imam pa tudi kakšne slabe spomine, tudi vedno težje jih predelam, sploh če si mi zgodi kakšna krivica, zdi se mi, da nimam še dovolj trde kože. To me še vedno malo nese, ampak potem prespim, se pogovorim z mami. Oče in mami živita v Izoli, tako sva več na telefonu, slišiva se vsak dan in debatirava o kašči, ki jo zdaj zidamo v Domžalah, o kuhanju, počitnicah, financah, vsem.

Je po prvi ločitvi bilo vse na vas?

Alenka: Bila sem prva med enakimi, jaz in trije otroci. Nismo imeli piramidalne hierarhije, bolj horizontalno. Malo sem vlekla in porivala ter šla vzporedno z otroki. Zdaj pa imam tri odrasle otroke in dva čudovita vnučka. Lepo nam je.

Koliko ste za to, da vam je lepo, prispevali sami?

Alenka: Življenje ni praznik, je delovni dan in tudi v mojem življenju ni povsem nič drugače. Imela sem hude trenutke, tudi prečudovite. Gaussova krivulja je normalen potek. Sicer zase lahko rečem, da sem precej gori in če se slabo počutim ali kaj ni v redu, se kar brcnem v rit in rečem, da ni časa za jamranje. Tako sem se naučila, nekaj tudi od Američanov. Pri njih velja, večkrat padeš in vstaneš, boljši si. Žal nas je glede tega pri nas sram.

Če se vrneva na česen, je pridelava česna za vas bil novi posel?

Alenka: Iz 2,5 kilograma česna ga je nastalo 600 kilogramov, lani pa smo prvič pridelali 50 kilogramov prvovrstnega fižola.

Kaj ste ob česnu še začeli pridelovati?

Alenka: Fižol, čebulo, krompir, korenje in grah. Povezala sem se tudi s kmeti iz vse Slovenije in imam prve slovenske jagode, ki jih dobim od Dareta Šketlja iz Šentjerneja. Iz Primorske dobim olivno olje, iz Prekmurja bučno. Ugotovila sem, da se je treba povezovati in sodelovati. V tem Slovenci nismo ravno močni, vsak zase imamo odličen izdelek, ampak sam vsega ne zmoreš: delati na izdelku, ga predstavljati in prodajati, to je skoraj nemogoče. Če pa se združimo, in to kooperativo, zadrugo nekdo prevzame, se sile povežejo in smo močnejši.

Pridelano prodate?

Alenka: Vse, česar ne prodamo, skuhamo v kuhinji.

Kdaj ste začeli kuhati za druge?

Alenka: To je bilo neverjetno, naenkrat smo imeli takšno letino in razmišljala sem, kaj naj z vso to robo: ali grem na tržnico ali začnem kuhati. Začela sem kuhati za novinarske kolege in jim skuhano nosila na Planet TV. Potem sem se spoznala z Robertom v Magnet designu, kjer se ukvarjajo z arhitekturnim projektiranjem. Zdaj hrano pripravljam v sklopu pohištvenega salona, ki je v Ljubljani, in se čudovito počutim.

Kaj ponujate v Rezini kuhni?

Alenka: Za kuhanje uporabljam zelenjavo, ki jo pridelamo sami, česar pa sami ne pridelamo, dobim pri okoliških kmetih. Sistem, ki smo ga vpeljali v Rezini kuhni, se mi zdi zmagovita kombinacija. Uporabljam domače moke za kruh brez kvasa z vinskim kamnom in radensko, pečem tudi brezglutenski kruh iz mešanice različnih mok.

Se s ponudbo prilagajte potrebam posameznikov?

Alenka: Natančno vem, katera stranka česa ne mara in kaj ima raje. Strankam je všeč tudi priprava zelenjave z rezalnikom, ki zelenjavo nareže malo drugače, kar je videti atraktivno.

Smo ljudje radi pocrkljani?

Alenka: Pri hrani je enkratna priložnost, da to storimo. V vsakem primeru si za pripravo moraš vzeti čas, zakaj to ne bi nadgradil? Lepo je za oko in dobro za okus. Skuham tudi različne juhe, vsak dan kaj drugega, tudi sladico pripravim. Zjutraj pripravljam smutije, nekateri imajo radi mlečne, drugi zelenjavne, mešam vse živo, zelo se prilagodim željam strank. Pri nas je solata sestavljena iz desetih različnih sestavin: treh vrst pernate solate, korenčka, zelene, kumaric, avokada, sira, paradižnika, paprike, semen in rdeče pese. Največje odkritje mi je surova rdeča pesa, ljudje jo obožujejo.

Ni da ni! Lahko rečemo, da ste podjetni?

Alenka: Dandanes moraš biti podjeten, govorim zase. Če ne bi bila podjetna, sploh ne vem, kako bi živela, tega si sploh ne znam predstavljati. Nikoli nisem hodila v službo. Sem pa vedno nekaj delala, imela sem svoje podjetje in prek njega delala. Tako mi ustreza, vse skupaj z dinamičnim potekom dneva. Komaj čakam jutro, da vstanem. Vse že imam v glavi: česa ne smem pozabiti in kaj moram vzeti s sabo, kdo me čaka, s kom sem zmenjena, koga moram poklicati, kaj urediti, kam iti.

Spada v del postrežbe tudi oseben stik s strankami?

Alenka: Vsekakor. Sicer je drugače z ljudmi, ki pridejo v kuhinjo kot stranke, drugo pa je odnos s sodelavci, za katere sem morda naporna. Glede tega nisem enostaven človek.

Kako to mislite?

Alenka: Pri meni se vse dogaja zelo hitro in otroci so mi velikokrat povedali, da sem naporna, ker ne vedo, kaj se v moji glavi dogaja, saj sem vedno pet korakov naprej. To je za okolico naporno. Sicer nisem konfliktna oseba, ta dinamika pa je res zahtevna. Le mami in brat imata tako hiter tempo, ki mu rečem dolgi korak. V hiši pa imam svoj kotiček, spalnico, kjer se počutim najbolje na tej zemlji.

Si tam polnite baterije?

Alenka: Tam se umirim, uležem, dam možgane na pašo, odprem dlani. Na njivi ni tega učinka, ker gre za fizično delo. Sicer pa imaš na njivi umazane roke od zemlje, posli pa so čisti.

Kaj še načrtujete?

Alenka: Kuhinjo imamo šele dobre štiri mesece, ugotovila pa sem, da potrebujem prostor za različna domača živila, pridelke in izdelke iz vse Slovenije. Zdaj zidamo Rezino kaščo v Domžalah. Tako da če mi kaj zmanjka, imam vse v dosegu rok.

Z Rezo pa ste že malo dolgočasni!

Alenka: Drugače ne gre, Reza je blagovna znamka.

Smuti za direktorjeve prijatelje:

"V Magnet designu je vedno veselo. Poslovni partnerji, stranke, ljubitelji lepega pohištva in okusne, zdrave hrane, si kar podajajo kljuko, kot bi rekla moja nonica. In če sodite v direktorjev krog ljudi, se vam dobro piše. Vsakomur pripravimo smuti pisan na kožo. Tokrat iz sestavin: jagode na mlečni osnovi, košček ananasa in vse skupaj oplemeniteno s polovico banane."

Rezin kruh:

"Vsak dan, ko pridem v kuhno, najprej spečem kruh brez kvasa, ki ga moje stranke naravnost obožujejo. Kako ga pripravim? Nič lažjega.

Moko kupujemo v mlinu Kolenko v Prekmurju, saj se je izkazala kot zelo primerna za naš okus. Recept za kruh pa je sila preprost: pol kilograma moke (pirina, polnovredna pšenična, ajdova, kamutova) presejem v posodo, dodam vinski kamen, dva ščepca soli, prelijem s pol litra radenske in dodam mešanico semen. Dobro premešam in stresem v namaščen pekač. Potresem z mešanico semen in jih z mokro roko pritisnem v testo. Pečem eno uro na 185 stopinj Celzija. Ko je kruh pečen, ga položim na rešetko, da se ohladi. Ostane mi le še, da vam zaželim dober tek!"

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.