Aleš Šteger: "V teh časih je poezija tista, ki nas opominja, kaj pomeni biti človek!"

Na pesniški natečaj je prispelo kar 180 pesmi avtorjev in avtoric različnih generacij, nekaj med njimi tudi že uveljavljenih pesnikov in pesnic. Izmed prejetih del je strokovna žirija izbrala 10 finalistov in finalistk, izbor pesmi so objavili na Facebookovem profilu Dnevi poezije in vina, zmagovalca so nato z največ podeljenimi všečki - kar 798 – izbrali sledilci in sledilke. Zmagala je pesem Toma Vebra. Natečaj je zanimanje vzbudil ne samo med pesniki in pesnicami, temveč tudi med literarnim občinstvom in v širši javnosti, vseh 10 finalistov in finalistk je namreč skupno prejelo več kot 2200 všečkov. Drugo uvrščena pesem je Ameriški krofi Aljoše Rebrače in tretja Janje Vranjek Odraščanje.

Letos je prvič potekal natečaj Festivala Dnevi poezije in vina za najboljšo pesem, zakaj se vam je zdela pomembno, da ga organizirate?

Vsak natečaj je vzpodbuda pesnicam in pesnikom ter poskus ustvariti širši prostor za branje in razumevanje poezije. V Sloveniji obstaja kar nekaj podobnih natečajev, nekateri imajo bogato tradicijo. Vsi skupaj tvorimo skupen ekosistem poezije, ki je pri nas precej močan, četudi finančno kronično podhranjen. Del tega ekosistema so izdaje pesniških knjig Beletrine, naš bogati program pesniških dogodkov, predvsem pa tudi festival Dnevi poezije in vina, ki bo v letu 2021 praznoval 25. letnico obstoja.

Odziv na natečaj je bil več kot odličen, pravite. Kakšna je raven prejetih pesmi?

Odziv nas je pozitivno presenetil. Natečaj smo organizirali prvič, pa je pesmi poslalo sto osemdeset pesnic in pesnikov, kar je ogromno. Raven prispevkov zelo niha, a je bilo med njimi cela vrsta nadpovprečnih, pesniško oblikovanih in dovršenih besedil. Na splošno je opazen vsebinski premik. Če so se slovenski pesniki v preteklosti ukvarjali predvsem s poslednjimi rečmi duše in telesa in je to najpogosteje vodilo v bolj intimistične prostore, je opazen premik k razumevanju poezije kot družbene reakcije, celo revolta. Pesem za mnoge postaja tudi politično, socialno in emancipatorno orodje.

Strokovna žirija je izbrala med prijavljenimi pesmimi deset finalistov. Kaj prinaša izbor 10 najboljših pesmi?

Izbor desetih pesmi je presečišče pesmi, ki so nam žirantom bile vsem všeč, so nas nagovarjale in za katere je jasno, da nosijo sveže, jasno oblikovane pesniške svetove. Končni izbor smo prepustili občinstvu.

Zmagovalno pesem izmed tistih, ki jih je najprej izbrala strokovna žirija, so z všečki na Facebooku izbrali bralci in bralke. Precej interaktiven pristop, zakaj?

Na glasovanje se je odzvalo več tisoč ljudi. Če ne bi organizirali izbora na ta način, je zelo vprašljivo, ali jih bi toliko prebralo finaliste in se opredelilo do pesmi. To je znak, da ljudje berejo pesmi in da je poezija našla svoje trdno mesto tudi na spletu. In obenem je seveda povabilo, da vsi skupaj prebiramo, pišemo, predvsem pa delimo pesmi z ljudmi, ki so nam blizu.

Za najboljšo izbrana pesem, bi bila enaka tudi vaši izbiri zmagovalne pesmi?

Bila bi ena od favoritov. Kot žirant sicer med prispevki ne iščeš absolutnega favorita, ampak celo vrsto čim bolj raznovrstnih in dovršenih pesmi. Najboljša pesem je seveda svojevrstna iluzija, saj ima za vsakega bralca vrednost samo tista pesem, ki se ga dotakne in spremeni vsaj kanček njegovega pogleda, načina mišljenja in čustvovanja. In ta je lahko za vsakega bralca druga. Sem pa vesel, da je zmagovalna pesem res krasna.

Zakaj je poezija pomembna v teh zahtevnih epidemioloških časih?

Od vseh literarnih oblik prav poezija najbolj neposredno seže do srca, nagovarja brez zavor in pleteničenja, zavzeto, inteligentno, hitro. V teh časih, ko nas je večina osamljenih, izoliranih, ko se soočamo z izgubo ljubljenih ljudi in z izgubo sveta, kot smo ga poznali, je poezija tista, ki nas opominja, kaj pomeni biti človek.

Sami lahko v tem času bolje ali težje pišete?

Vsak čas je čas pesmi. Le da v vsakem času tega ni lahko prepoznati. Sam poskušam na naš sedanji čas gledati tudi kot na nesluteno možnost. Vprašanje, kdaj bomo vsi skupaj imeli spet toliko časa početi tiste reči, ki nam največ pomenijo in ki zahtevajo mir in zbranost. Obenem zavoljo izolacije ta čas ni le čas medicinskih, političnih in v končni fazi logističnih preizkušenj, to je čas spopada z našimi najbolj prikritimi strahovi. Kar nikakor ni slabo za ljudi, ki želijo iti dalje, se razvijati in ustvarjati.   

Za Metropolitan napisala Vanda Božič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord