Alex Kama Devetak: »Ne razmišljam o temah, o katerih pišem. To je naloga bralcev, jaz se ukvarjam z liki.«

Uršljan 2021

25. 10. 2021, 10:00 | Scena
Alex Kama Devetak: »Ne razmišljam o temah, o katerih pišem. To je naloga bralcev, jaz se ukvarjam z liki.« (foto: Matej Maček/JSKD) Matej Maček/JSKD

Na Festivalu mlade literature Urška v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ki je namenjen mladim, še neuveljavljenim piscem, je pred tednom dni slavil 29-letni Alex Kama Devetak. Državno selektorico, pesnico Natašo Kramberger, je prepričal s svojimi kratkimi zgodbami, ki govorijo o disfunkcionalnih odnosih in posledicah bolečih besed, ki jih ne moremo vzeti nazaj.

Kakor je poudaril novi uršljan, ki bo v okviru omenjenega natečaja naslednje leto izdal svoj kratkoprozni prvenec, njegove zgodbe spominjajo na uganke. Bralec vse do zadnje vrstice ne ve, kako se bo vse skupaj obrnilo, konec pa je skoraj vedno odprt – da si ga pač vsak lahko predstavlja tako, kot mu najbolj ustreza.

Alex, postali ste uršljan leta 2021. Kakšni so občutki in kaj vam pomeni ta nagrada? S čim mislite, da ste prepričali državno selektorico?

Nagrada mi zagotovo pomeni potrditev, da sem s svojim ustvarjanjem na pravi poti, da so moje zgodbe zanimive tudi za bralke, bralce oz. za objavo. Mislim, da sem prepričal državno selektorico, prej pa še regijsko, s štirimi zanimivimi zgodbami, v katerih se, včasih celo do zadnje povedi, ne ve, kam gre zgodba. To so zgodbe, uganke, ki te silijo, da jih večkrat prebereš – čeprav govorijo o zelo težkih temah, kot sta na primer samomor sina in demenca.

Nam lahko v nekaj stavkih opišete, kako ste sicer doživljali celoten festival? Kako ste se odločili za prijavo, ste bili kaj nervozni, koliko ste si od njega obetali na začetku?

Bolj kot sama zmaga, se mi na tem festivalu zdi ključno to, da vsi prijavljeni dobimo povratno informacijo, saj regijski selektorji komentirajo vsa besedila, ki jih dobijo. To je za pisce, ki smo na začetku ustvarjalne poti, odlična priložnost, s katero lahko dobimo povratno informacijo, kaj si ljudje mislijo o naših besedilih. Podobno se potem zgodi na državnem finalu, kjer državni selektor komentira prispela besedila, poleg tega pa imajo finalisti organizirane literarne matineje z dijakinjami in dijaki slovenjgraških srednjih šol, ki so pri pouku slovenščine analizirali in komentirali naša besedila. Pogovori z njimi so bili res enkratna izkušnja.

Nagrada, ki ste jo dobili kot najperspektivnejše mlado pero, je izid vašega knjižnega prvenca, ki bo zunaj naslednje leto, pripravili pa ga boste s pomočjo svoje mentorice Nataše Kramberger. Nam lahko zaupate, o čem bo govoril, in katere so tiste teme, ki vas pri pisanju najbolj vznemirjajo?

V tem trenutku zagotovo vem samo to, da bo prvenka zbirka kratkih zgodb. Imam nekaj idej, v katero smer bi lahko peljal zbirko, tudi nekaj zgodb je že napisanih, ampak bi predvsem rad, da zbirka, njeni liki in zgodbe v njej presenetijo tudi mene. Kaj več o sami zbirki bi v tem trenutku raje pustil pri strani, saj me čaka še kar nekaj mesecev dela. Kot avtor ne razmišljam o temah, o katerih pišem, to se mi zdi naloga bralcev. Sam razmišljam predvsem o likih, ki jih postavim v določeno situacijo in gledam, kako na to reagirajo. Seveda, pri tem se včasih tudi igram z besedilom, še raje pa z bralcem; zgodbo mu predstavim kot neko uganko, da ga mogoče prisilim, da besedilo dvakrat, trikrat prebere.

Zakaj ravno kratke zgodbe? Kakšno prihodnost jim napovedujete? Bodo – v času, ko ljudje vedno manj berejo – morda vedno bolj priljubljene?

S svojimi besedili sem večinoma perfekcionist, saj jih kar pikolovsko popravljam in urejam, izbiram primernejšo sopomenko, obračam stavke in povedi, da bodo res popolni. Zdi se mi, da kratka proza je forma, ki zahteva tak sistem dela. Če je zgodba kratka nekaj strani, ni prostora za napake, ki bi jih mogoče v romanu lahko skril ali »spregledal«.

Kratka proza je najbolj primerna za sodobni svet: preberemo eno, potem pa lahko zbirko odložimo in se posvetimo drugim opravilom. Seveda, če je bila zgodba dobra, bomo o njej razmišljali še kar dolgo časa, mogoče jo bomo v kratkem spet prebrali in odkrili v njej novo raven zgodbe, ki je ob prvem branju nismo opazili.

Kaj pa druge zvrsti? Vas zanimajo tudi romani, poezija?

Kot avtorja me zanimata predvsem kratka proza in dramatika — zdi se mi, da sta to tisti dve zvrsti, v katerih se najbolj najdem. Sicer pa sem mnenja, da vsaka zgodba, lik ali ideja zahteva svojo obliko: mogoče bom kdaj okoli kakega lika spletel tako zgodbo, da bo potreben roman, da jo v celoti ponudim bralki, bralcu. Mogoče pa bo iz tega nastala celo pravljica ali slikanica.

Kdo so vaši literarni vzorniki?

Vsaka avtorica in vsak avtor, ki napiše zanimivo zgodbo. Zdi se mi, da je treba nujno brati, brati in brati. Čim več različnih avtoric in avtorjev iz vseh koncev sveta in čim bolj različna besedila. Naša največja napaka je, da smo preveč usmerjeni zgolj in samo na evropsko, kvečjemu severnoameriško produkcijo.

Seveda kot slovenist ne morem mimo Cankarja, Podob iz sanj, Kralja na Betajnovi ali Pohujšanja, ampak je to na neki način z današnjega vidika vsekakor že malo stara književnost, ki pa je verjetno odlična osnova za naprej.

Kakšen je vaš proces pisanja? Ali verjamete v pisateljsko blokado in kako jo premagujete?

Moje zgodbe se ponavadi začnejo iz lika, sicer ne nujno glavnega, okoli katerega potem najprej spletem dogajanje. Šele nato zgodbo napišem. V tem trenutku ponavadi še nimam konca, saj ga vedno napišem tako, da preseneti še mene. Nato besedilo pustim nekaj časa pri strani, toliko, da nanj malo pozabim. Ko ga ponovno vzamem v roke, začnem piliti zgodbo in izbirati primernejše besede.

Blokada je nekaj, kar se res dogaja. Zaenkrat še nisem imel tako hude, da ne bi vedel, kako jo premagati.

Včasih pri kakšni zgodbi nisem vedel, kako naprej. Takrat ponavadi priskočijo na pomoč prijatelji ali znanci, ki lahko besedilo preberejo, povedo svoje mnenje in te tako usmerijo.

Kako in kdaj ste začeli svojo pisateljsko pot in kakšne so vaše literarne ambicije za prihodnost?

Pisati sem začel šele v zadnjih letih, bolj resno v zadnjih treh, štirih letih. Vsekakor pa sem v tem času nabral že kar nekaj pomembnih objav – Novi zvon, Rukopisi, Spirala, sedaj še revija Mentor. S samo književnostjo se ukvarjam že skoraj deset let, bil sem soorganizator študentskega literarnega natečaja Rdeča nit, organiziral sem razne literarne in filmske dogodke, trenutno sem tudi urednik revije Nebulæ, ki je do lani izhajala pod imenom Novi zvon. Kaj bo naprej, pa ne vem. Zaenkrat je cilj zbirka, ki bo izšla prihodnje leto.

Kaj bi glede na prehojeno pot, ki je za vami, svetovali nadobudnim mladim piscem?

Da si najdejo krog ljudi, v katerem bodo lahko pozno v noč debatirali o književnosti, o pisanju, o dobrih knjigah, filmih in serijah, predstavah in razstavah. In seveda naj berejo, gledajo, poslušajo. Čim več.

Napisala Mateja Arnež