Elvira Hasanagić: Ali si pevec ali nisi, ta poklic toliko zahteva, da se mu moraš ves posvetiti

15. 1. 2018, 14:01 | Scena | Vir: Liza
Elvira Hasanagić: Ali si pevec ali nisi, ta poklic toliko zahteva,  da se mu moraš ves posvetiti (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Sopranistka Elvira Hasanagić je mlada operna pevka z bosanskimi koreninami, rojena v Idriji, ki živi na relaciji München – Ljubljana.

Stalni angažma ima v Dresdnu, gostuje pa na številnih evropskih odrih, tudi čez lužo. Slovenskemu občinstvu se bo predstavila v najboljši možni luči, in sicer na dan zaljubljenih, ko bo skupaj z mehiškim tenoristom Ramónom Vargasom zapela na odru secesijske Unionske dvorane v Grand hotelu Union na zaključnem večeru Zimskega festivala Ljubljana.

Lahko za vas rečemo, da ste Evropejka v pravem smislu besede?

Elvira Hasanagić: Vsekakor. Dom je tam, kjer si, kjer se človek tudi v srcu počuti doma. Ko si glasbenik, ne moreš biti zapečkarski, to tako ne deluje. Potovanja v različne dežele in mesta pridejo s poklicem. Če si glasbenik, moraš vedeti, da boš potoval, čeprav bi bilo super, da bi se vse skupaj dogajalo samo v Sloveniji. Ampak Slovenija je, kakorkoli mi je ljuba, premajhna.

Premajhna za to, kar bi radi dosegli?

Elvira Hasanagić: Prav to, ljudje smo si različni. Nisem vedela, da bom nekega dne operna pevka, saj sem šele z 18 leti začela brati note, ker sem v glasbeno šolo začela hoditi šele proti koncu gimnazije.

Študirala pa sem v Nemčiji in tam videla različne operne hiše, iz Nemčije sem šla v Ameriko in ponovno bila fascinirana nad drugačnimi pristopi. Človek mora biti pripravljen, odprt za novo, da bo tega novega ogromno in se ga nikoli ni konec. Je pa lepo priti domov in biti doma. V Ljubljani je takšen mir, toplina, tu se čas malo ustavi, ker še ni tako, kot je v Nemčiji, kjer ljudje le brzijo. Da ne govorim o Ameriki, tam je še huje.

Kako to, da ste se petja začeli učiti šele v gimnaziji?

Elvira Hasanagić: Bila sem v pevskih zborih in se učila peti po posluhu, ampak svojega glasu, kakršen je bil, nikoli nisem pokazala. Sram me je bilo mojega vibrata, ker je to povsem drugačen glas od zborovskega glasu. Spomnim se trenutka, ko me je 'zadelo' in sem začutila, da je tukaj nekaj. Poslušala sem namreč Mario Callas peti Traviato po radiu. Doma nismo poslušali takšne glasbe, niti nihče v ožji in širši družini ni glasbenik. Ko sem slišala Traviato, sem začela kar ponavljati, kar mi je ostalo v ušesu. Ubogi sosedje, lahko se jim zahvalim, da so me tolerirali. V Idrijo je prišla učiteljica solo petja, ki ga do takrat še ni bilo, prišla je tudi na gimnazijo in nas učila glasbeni pouk ter prevzela pevski zbor. Začutila je in me opozorila, da je v mojem petju in glasu nekaj zanimivega, ter me povabila na ure solo petja. Šele takrat sem si upala pokazati svoj pravi glas. V treh mesecih me je pripravila za regijsko tekmovanje po posluhu, saj še nisem znala brati not. Na tem tekmovanju sem zmagala in potem šla še na državno, kjer sem prav tako zmagala.

Ste bili čudežna mladenka?

Elvira Hasanagić: To je bil talent, potem pa se je začelo delo. Imela sem strašno srečo, da sem iz Idrije v Ljubljani takoj prišla k zelo dobri profesorici Doroteji Cestnik Spasić, ki je postala tudi del naše družine. Moram omeniti tudi profesorico iz Idrije, Tonjo Lapanja Brenčič, ki me je odkrila.
Kako so pa starši gledali na vse to?

Elvira Hasanagić: Ah, moji starši, zlati so. Sprva je bilo ‘vauuu,’ potem pa so me začeli spremljati, spodbujati in podpirati. Nismo imeli velikih finančnih možnosti, živeli smo bolj skromno, ampak moralne podpore, ki so mi jo nudili, ne more poplačati noben denar. Dandanes sem staršem zelo hvaležna za vse to. Za starše je bilo sicer hudo, ko sem šla na študij v Nemčijo, saj niso bili povsem pripravljeni na to.

So stvari potem, ko so odkrili vaš talent, hitro napredovale?

Elvira Hasanagić: Ko sem prišla k Doroteji, sem srednjo glasbeno šolo končala v dveh letih, vzporedno pa tudi študij komunikologije. Še pred diplomo pa sem se vpisala v Mannheim na solo petje. Res pa je tudi, da so mi na komunikologiji dali status umetnice in mi ni bilo treba hoditi na vse vaje. Podpirali so me, ker se je nekako vedelo, da bom zaključila ta študij in šla v drugo smer.

Kako ste se počutili, ko ste se začeli poglabljati v glasbo?

Elvira Hasanagić: Imela sem občutek svobode, naenkrat se je vse sprostilo in postala sem tudi samozavestna, ker sem na vsem lepem imela nekaj, kjer sem se lahko razvijala, to pokazala in še bila uspešna.

Mar ni šlo vse nekam hitro?

Elvira Hasanagić: Zelo je šlo hitro, ampak potem se je ustavilo, ker sem se morala res naučiti, prišel je študij, kjer sem vse to nadgradila in je do izraza prišla marljivost, sicer pa moraš stalno vaditi in iskati nova znanja. Če imam teden dni prosto, bom zagotovo vmes vadila. To se nikoli ne konča, ker le tako lahko uspešno opravljam poklic operne pevke.

Kje so bila ves ta čas čustva?

Elvira Hasanagić: To je naslednja stopnička, saj ko pridejo vloge, jih z določenimi življenjskimi izkušnjami poješ drugače kot brez njih. Zgodbo že moraš razumeti, ampak ko imaš osebno izkušnjo, jo lahko daš v petje. Ravno zdaj se ogromno ukvarjam s temi stvarmi in se poglabljam v vloge. Saj sem se tudi prej poglabljala, ampak vseeno, več izkušenj ima človek v življenju, bolj razume nekatere stvari, ki so skrite v besedilu ali v notah, med vrsticami.

Je ukvarjanje z opernim petjem prišlo nepričakovano?

Elvira Hasanagić: Zagotovo, prišlo je na hitro, Nemci bi rekli, da me je sezulo iz čevljev. To me je tudi motiviralo in dalo energijo za naprej, ker ni vse lahko, ne gre samo od sebe. Poklic operne pevke je zelo težek. Poleg tega, da stalno pakiram kovčke, imam dneve v hotelu, ko sem predstavo super odpela in sem na adrenalinu, potem pa grem v hotel, kjer se moram spustiti na zemljo in iti spat. V tem poklicu je zelo tenka linija med tem, da si na odru poln tudi osebnih čustev. Seveda se človek prelevi v vlogo in iz sebe poskuša izvleči tista čustva, ki jih je ta lik verjetno doživljal, čutil, po drugi strani pa se potem, ko človek zapusti teater, mora kar hitro prestaviti v realno življenje, kar je včasih kar težko.

Imate teh prestavljanj precej, glede na to, da živite v Münchnu in precej potujete ter nastopate po Evropi ter čez lužo in tudi v Sloveniji?

Elvira Hasanagić: Zelo sem vesela, da lahko nastopam tudi doma. Razen potovanj v različna kulturna okolja in kraje tudi same vloge zahtevajo, da se vživim v različne kulturna okolja. Spomnim se, ko smo v Münchnu prvič pripravljali Tri sestre, ki smo jo potem skupaj z radijskim orkestrom posneli za radio. V tem obdobju sem bila strašno žalostna, nisem se mogla tako zlahka prestaviti iz te vloge v realno življenje. Tudi od režije je bilo zaželeno, da opero končamo v solzah, in to smo vse tri pevke, ki smo pele Tri sestre, tako močno čutile, da smo domov šle vse potrte. Tudi ko sem pela Traviato, sem potrebovala dve uri po predstavi, da sem prišla k sebi. Gre za psihična stanja, ki jih na odru doživljam, po koncu pa se moram vrniti v svoje življenje.

Ste svoje življenje 100-odstotno posvetili petju?

Elvira Hasanagić: To drži, ker ne gre drugače. Si pevec ali nisi, ta poklic toliko zahteva, da se mu moraš ves posvetiti. Na odru moramo paziti na dirigenta, na orkester, preostale pevce … Vsak operni pevec mora biti tudi igralsko toliko sposoben, da je prepričljiv. V resnici mi je tehnično popolna izvedba manj pomembna od prepričljivosti, ki seže do poslušalcev.

Kaj loči velike operne zvezde od množice dobrih opernih pevcev?

Elvira Hasanagić: Karizma. Dandanes operni zvezdniki prav nič ne zaostajajo za rok zvezdniki, kar je tudi prav. Tudi zato, da se opera malo bolj približa ljudem. Veseli smo, da se snemajo filmi in posnetki na YouTubu iz oper, po drugi strani pa ljudje več ne hodijo toliko v gledališče. Opero pa mora človek doživljati v živo, da doživi vsa čustva, ki jih operni pevci s petjem posredujejo občinstvu. Tako kot če greš na rok koncert in ti za vedno ostane tisti občutek, ko te je recimo skupina U2 prepričala. Čeprav imamo radio, televizijo, internet, ljudje radi doživijo opero, slišijo v živo, ker gre za doživetje. Apeliram na vse ljudi, ki želijo poslušati opero, da jo gredo poslušat v živo, ker je drugačen občutek. Tudi glas in zvok glasbil zelo delujejo na človeka, na naša čutila. V hamburgški v filharmoniji zelo eksperimentirajo tako, da vabijo slepe in tudi gluhi prihajajo.
Sicer pa je ogromno dobrih opernih pevcev, ampak tistih, ki imajo nekaj, kar jih loči od drugih, ni tako veliko. Mora biti neka energija, ki je ne morem kar producirati – je ali pa je ni.

Ste zadovoljni s svojo kariero?

Elvira Hasanagić: Seveda sem. Najboljše je, ko človek raste v družini, v kateri ni glasbenikov in niso s tem obremenjeni. Se pravi, da sem vsako stvar, ki sem jo dosegla, dosegla sama. Decembra sem recimo debitirala v Deutsche Oper Berlin, v katero ne pride vsak in spada med eno najboljših oper na svetu. V tej opera si želim nastopati, ker me fascinira, prav tako tudi orkester, dirigent in vloga.
Na začetku, ko še nisem znala brati not, sem poleti šla na mojstrski klas v Italijo. Takrat še nisem poznala ne opernih učiteljev ne strokovnjakov. Učil nas je en gospod iz Teatra Colón iz Buenos Airesa, zdaj pa bom po toliko letih debitirala v tem teatru. Čedalje bolj prihajam do tega, da so ti nekatere stvari v življenju res namenjene. Pa nisem religiozna, verna ali spiritualna ali karkoli.

Lahko rečemo, da ste maratonka?

Elvira Hasanagić: Ja, res je, moja kariera je tek na zelo dolgo progo. Človek se mora zelo zavedati, da je v mojem poklicu ključno potrpljenje. Tega včasih nimam in imama vsake toliko časa kakšno krizo. Potem se zjokam, prek telefona ali v živo partnerju, ki je moja ljubezen. Vse to posluša in potem reče: “Saj bo.” Na koncu koncev je, samo padce imam.

Kako je vaša potrpežljivost nagrajena?

Elvira Hasanagić: Lani sem bila proglašena za mlado umetnico leta 2017, saj mi je nemško društvo za podporo opernih pevcev dodelilo nagrado v Dresdnu. Zelo sem jo vesela, to je velika potrditev.
Se je treba boriti za svoje mesto na odru, glede na to, da v Nemčiji ni le pet opernih pevk?
Elvira Hasanagić: V Nemčiji je ves svet. Nemčija je edina država na svetu, ki ima več kot sto glasbenih teatrov, zdi se mi, da jih ima več kot 130, nisem pa povsem prepričana, in 80 stalnih ansamblov, kar pomeni, da je v Nemčiji celotna Rusija, Azija; od Kitajcev do Korejcev in Japoncev, tu so še Američani, predvsem zaradi stalnih angažmajev, ker je v Ameriki vse skupaj nestabilno.

Imate vi v Nemčiji stalni angažma?

Elvira Hasanagić: Trenutno sem stalno angažirana v Dresdnu, ampak veliko gostujem, saj so prijazni in mi to dovolijo.

Zakaj potrebujete še gostovanja, če imate stalni angažma?

Elvira Hasanagić: Da me potrdijo z več koncev in poznajo ter potem tudi vabijo. Meni niti ni toliko pomembna institucija, temveč delo z dobrimi glasbeniki. Prav tako sem, ko sem študirala, izbirala profesorico, s katero sem delala.

Kaj pravite na nastop, ki ga boste imeli v Sloveniji 14. februarja s tenoristom Ramónom Vargasom?
Elvira Hasanagić: Ramón Vargas je eden izmed najbolj iskanih tenorjev na svetu in priložnost, da bom nastopila z njim, je fenomenalna. Lahko se zahvalim Festivalu Ljubljana, da me je povabil, navsezadnje pa tudi on ne poje z vsakim.

Se vam kaj tresejo kolena?

Elvira Hasanagić: Ne, ker vem, kaj bova pela. Sicer imam rešpekt, tega imam vedno do vsakega, ne glede na to, ali gre za svetovno zvezdo ali kogarkoli, temveč zato, ker imam rešpekt do tega poklica in ga jemljem resno. Kolena se mi ne bodo tresla, ker bom pela s tako znanim pevcem, saj imam dovolj izkušenj in sem tudi že velikokrat delala z ljudmi svetovnega kova. To so ravno tako ljudje kot mi, tudi oni kuhajo samo z vodo. Tega nastopa sem zelo vesela, ker rada delam z ljudmi, ki so zelo dobri. Zato sem študirala, vadila in še vadim, da lahko delujem na tej ravni. Ni mi pomembno, da sem vsak dan v prestižni operi, ker tudi tam kakšna stvar ni tako dobra, pomembno pa mi je, da delam z ljudmi, ki so res glasbeniki in da se glasbena valovna dolžina dveh ljudi ujame. Za to pa ni nujna samo določena institucija, to se lahko zgodi tudi v cerkvi za vogalom.

Si pevci med sabo kdaj tudi svetujete, kako bi lahko bolje peli?

Elvira Hasanagić: Ne, obstaja nenapisano pravilo, da se v tehniko drugih izvajalcev ne mešaš, to ni zaželeno. Sugerirajo ti lahko dirigenti in ljudje, ki jim zaupaš, kolegi direktnemu sopevcu pa ne, ker je to občutljivo in poskušamo tudi na nekakšen način ohraniti distanco, kar je profesionalno. Tako skrbimo vsak zase, drugo pa je, da smo ljudje. Druga oseba bi to lahko dojela, da se imam za nekaj več. Če bi meni nekdo kaj rekel, bi to sprejela, sicer pa imamo vsi tudi svojega profesorja.

Še vedno obiskujete ure petja, ko pridete v Slovenijo?

Elvira Hasanagić: Vsekakor, zdaj sem sicer pri prof. Vlatki Oršanić, ker se je Doroteja upokojila. To je glasovna higiena, vedno se moraš imeti pod kontrolo, ker zaradi ogromno različnega repertoarja lahko človek zaide. Ogromno poješ, ogromno si na odru in vsak hoče nekaj svojega. Moraš imeti zelo trdno os in debelo kožo, ker ti lahko marsikdo karkoli reče. Če je kritika v redu, je v redu, če pa ni, premisliš, kaj od tega bi lahko bilo pravilno in kaj ne. In tistega, za kar vem, da zagotovo ni v redu, se hitro otresem, če ne, mi lahko škoduje. Moram priznati, da v življenju še nikoli nisem imela slabe javne kritike. Ne vem, kako bi jo prenesla. Verjetno, če bi vedela, da je kritika na mestu, bi jo, ampak če bi vedela, da kritik namenoma piše kakšne bedne stvari, se ne bi ozirala. Saj tudi, če ga polomimo, mi to vemo.

Kakšno je bilo za vas leto 2017?

Elvira Hasanagić: Veliko je bilo prelomnih dogodkov, dosti stvari se je zasadilo, iz katerih bo potem kmalu kaj zraslo, upam. Zavedam se, da vsak mali korak nekaj prispeva.

Kdaj ste zadovoljni?

Elvira Hasanagić: V poklicnem smislu takrat, ko si zadam, da bom vlogo tako in tako prikazala. Ko mi to uspe, je to zame zmaga. Zagotovo je, da se po nekaj letih delovanja in vlaganja pokažejo tudi rezultati, kot je povabilo v Deutsche Oper Berlin, Buenos Aires v Teatro Colón in tudi na ta koncert v Ljubljani. To so moje zmage, ker sem tudi delala v to smer. Moja profesorica pravi, da ni zvezde, ki se je rodila čez noč. Mogoče tako vidi javnost, ampak za to, da postaneš zvezda, moraš biti pripravljen, da ko pride ta trenutek, to tudi spelješ. Zaradi tega me, po vseh izkušnjah, ki jih imam, ni strah tega koncerta v Ljubljani, nasprotno, koncerta se strašno veselim, veselim se tudi spoznati takšno osebnost in z njo peti.

Kako se med vso množico opernih pevcev borite zase?

Elvira Hasanagić: Vedno gledam, da iz sebe spravim najboljše, kar zmorem. Lahko se trudim, da sem na tekočem, skrbim za higieno glasu, da se poglabljam v vloge, študiram, to je tisto, kar lahko dam od sebe. Imam pa tudi tim ljudi za sabo, ki me pošilja na avdicije in skrbi za angažmaje. Človek mora imeti tim, ki ti pomaga, to niso lahke stvari. Kljub temu je ogromno birokracije, ampak to je del tega, drugače ne gre. Tudi ko te pokličejo ljudje, moraš odgovoriti na te stvari, ko dobiš pošto od oboževalcev, moraš prav tako odgovoriti. Spletno in FB-stran moram sproti ažurirati, ker so ljudje odvisni od informacij, da lahko pridejo na koncerte. Naloga opernega pevca ni samo petje, je tudi nekaj birokracije. Upam, da se bom v naslednjih letih imela priložnost razvijati, mogoče tudi v novih smereh.

Foto: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri