Ali Slovenci sploh še kaj kuhamo? Intervju z Urško Fartelj

Kmalu sem ugotovila, zakaj je tako. Zeleni londonski parki so se okoli 13. ure do zadnjih kotičkov napolnili z ljudmi, ki so se odpravili na hitro kosilo. Na klopci ali travi. Ko klasičen delavnik traja od devetijh do šestih, druge opcije ni. Ko so se zvečer napolnile restavracije in pubi, sem dojela: oni sploh ne kuhajo več. Nimajo ne časa ne energije.

Spomnim se, kako grozno se mi je to zdelo. V Sloveniji smo bili takrat vajeni toplega, kuhanega, domačega kosila. A ni bilo dolgo, ko je dolg delavnik prišel tudi k nam. 

O tem, kakšno je trenutno stanje v Sloveniji, si Slovenci še kuhamo in kaj najraje jemo, sem se pogovarjala z Urško Fartelj, simpatično in zgovorno Prekmurko, mamo in avtorico enega najbolj branih kulinaričnih blogov pri nas, 220 stopinj poševno. Na svojem blogu, ki ga tudi sama mnogokrat obiščem, ima pregled nad tem, koliko Slovencev še išče recepte, katere jedi najbolj iščemo in kaj v zvezi s kuhinjo največkrat sprašujemo. 

Se vam zdi, da Slovenci danes kuhamo manj kot smo včasih? 

Se mi zdi, da smo še par let nazaj kuhali veliko manj, kot včasih. Da pa danes spet začenjamo več kuhati, ker se vedno bolj zavedamo, kaj pomeni doma pripravljena hrana za telo. Če ne prej, ko dobimo otroke. Vesela sem tega. To je tudi namen mojega pisanja bloga oz. receptov. Da navdušim ljudi nad kuharijo. Da jim pokažem, da so tudi preproste jedi, ki so zelo dobre in zanje ne potrebujemo veliko sestavin in časa. 

Se vam zdi, da se je način kuhanja v zadnjih letih spremenil?

Včasih je bilo veliko dolgega kuhanja. Dokler sestavine niso skoraj razpadle. Danes poskušam moje bralce v receptih podučiti tudi o novih smernicah načinov priprave hrane. Da jo pripravimo na način, da ostane več hranil v njej. Sploh pri starih receptih.

Nekaj je tudi nove tehnologije, ki je vse bolj dostopna tudi navadnemu gospodinjstvu. Se mi zdi, da če že kupimo neko drago sestavino, da jo potem pripravimo tudi tako, da bomo od nje imeli čim boljši izkoristek. Ker če vse iz nje razkuhamo, potem je res nesmiselno, da za bio, eko sestavino odštejemo štirikrat več. 

Zdaj, v dobi interneta in dolgih služb, vsi najbolj iščemo recepte za jedi, ki so preproste in hitro gotove. Pa predvsem, da nam za sestavine ni treba obiskati tri trgovine, da bi neko jed lahko skuhali. 

Kateri recepti imajo na vašem blogu največ obiska? 

Recept za najboljše testo za pico, enostavni biskvit s sadjem, bezgov sok, juhe in jedi na žlico, burek, domače testo za tortilje, sarma, borovničeva torta brez moke, pečena svinjska rebra po kmečko, jagodna marmelada, buhtlji, krofi, droži. V tem vrstnem redu. Lahko bi rekla "mešano kot ajvar". Veliko je sladic, ker so preverjene in še več je jedi za kosila. Takšnih preprostih za vsakdan. 

To je res raznoliko. Bi lahko sploh kje potegnili črto in enotno opisali današnjo slovensko kuhinjo? 

Opisala bi jo kot zelo dobro, okusno! In premalo promovirano, cenjeno. Definitivno. 

Danes neke velike razlike v okusih med pokrajinami ni. Še vedno pa se čutijo pridihi preteklosti določene pokrajine, ki jih vnašamo v svoje jedilnike.

Jaz sem bolj vezana na prekmursko kuhinjo. Rada imam vso slovensko kuhinjo, vendar nadgrajujem, kuham bolj prekmursko. Ker jo poznam. Poznam okuse. Seveda bi lahko pripravila tudi belokranjsko pogačo, idrijske žlikrofe, jih pa ne poustvarjam za na blog, ne razvijam naprej, ker mi ni poznan tisti prvotni tradicionalni okus. Sem mnenja, da lahko določene jedi nadragimo, jih približamo trendu samo, če jed ohrani njej značilen okus.

Ne upam se niti sfrizirati bograča, kaj šele katero drugo tradicionalno jed. Recimo da zato, ker jedi naših prednikov zelo spoštujem. 

Prekmurska kuhinja je Slovencem najbolj poznana po prekmurski gibanici, bograču in dodolah. Kaj je še značilno zanjo? Mladi še vedno kuhate klasične prekmurske jedi?

Pri nas, v Prekmurju, prevladujejo bolj močnate jedi, papricirane jedi, ki smo jih prinesli z Madžarske, saj smo še nedolgo nazaj bili pod železno zaveso. Mejimo pa tudi na Hrvaško in Avstrijo in se tudi njihovi okusi začutijo pri nas. 

Pri nas se vedno dobro in veliko je in velja, da je cenovno ugodno. Prekmurci smo še vedno zelo radodarni, na Goričkem vas še vedno, če potrkate na tuja vrata in poprosite za pomoč, postrežejo z narezkom in kupico vina.

"Ta mladi" pa imamo, kot drugje po Sloveniji, radi preproste recepte, recepte, ki so hitro gotovi, take malo manj mastne, z malo kalorijami. Čeprav na obisku pri babici te novodobne prehranske navade v sekundi pozabimo. 

 

Bi rekli, da smo Slovenci bolj sladkosnedi ali slanojedi?

Definitivno so sladice danes veliko bolj dosegljive, kot so bile pred časi. Veliko bolj dostopne. Še vedno so pa znotraj družin velike razlike. Če si nekdo komaj privošči sestavine za kosilo, sploh ne pomisli na sladkosnednost. Po drugi strani pa je opaziti, da otroci, ki imajo kosila v šoli, pojedo doma preveč prigrizkov. Sladkih ali slanih. Velikokrat slišim: pa saj ima kosilo v šoli, midva v službah, zakaj bi še doma potem kuhali? 

Mi kosilo skuhamo vsak dan, četudi imamo vsi malice in kosila v šolah/službah. Ker če se popoldne dobro naješ, potem ne misliš več na prigrizke, ki so prazne kalorije, prazna hrana.

Radi imamo tudi dobre sladice, ki jih zaradi same narave dela moram veliko pripravljati. Vendar boste med mojimi recepti opazili, da so pri teh največkrat mere za manjše pekače, par kozarcev. Menim, da sladice (sladke ali slane) lahko vplivajo pozitivno na telo, če le teh ni preveč. A je že kdo slišal, da bi se kdo po dobri sladici počutil slabo? (smeh)
Torej ne glede to ali smo sladko ali slanojedi, samo, da je količina po zdravi kmečki pameti. 

Katere recepte Slovenci najbolj iščemo?

Opažam, da imamo vsi po vrsti radi kuhinjo staršev, starih staršev. Radi se spominjamo okusov iz otroštva. Verjetno, ker so povezani s toplimi čustvi.

Ko nam pripravi jed nekdo, ki ga obožujemo, jed popolnoma drugače diši.

Zato velikokrat kljub istemu receptu jedi ne pridejo enako okusne. Sem spadajo jedi na žlico, pa tudi kakšne, ko bi v današnjem času rekli, da so nezdrave jedi. Jaz s tem pojmom sicer nimam problemov. Sem mnenja, da je lahko v naši prehrani tam nekje 15 odstotkov hrane za dušo. In to je lahko tudi v svinjski masti ocvrt piščanec ali burek. 

Takoj podpišem. Ste mamica dveh otrok. Katero vašo jed najbolj obožuje vaša družina in katero vi?

Rada imam cmoke, ribe, vse kar je narejeno z domačo zelenjavo. V bistvu nimam neke izbrane najljubše jedi. Ne vem, zakaj sem pomislila na cmoke. Sploh se ne bi spomnila nanje, če jih ne bi jedli predvčerajšnjim. 

Otroka sta tipična otroka: testenine, lazanja, pohan piščanec. Mož tipičen moški: steak, pečenka, pohano, meso, meso, meso. Recimo, da z govejo župo, kuhano govedino in hrenom pri nikomer ne falim. (smeh)

Oh, kaj bi jaz dala, da bi imela doma nekoga takšnega, ki bi vsak dan skuhal nekaj novega! 

Haha, ja, glede na mojo naravo dela, pri nas jemo skoraj vsak dan nekaj drugačnega.

Vsake toliko me potem otroka vprašata: "Mama lahko danes skuhaš nekaj navadnega, brez eksperimentiranja, prosim? Lahko navadno lazanjo? Brez bučk ali kaj podobnega?" (smeh) 

Kaj se zgodi s "ponesrečenimi" jedmi? 

Žal včasih kakšna jed, ki jo ustvarjam, ne uspe tako, kot sem si zamislila, pa jo je tudi potrebno pojesti. Ker že itak preveč hrane zmečemo stran. In potem otroka naslednji dan razveselim s kakšno "navadno" jedjo. Na primer s čevapčiči. (smeh)

 

Izdali ste tudi svojo kuharico. Kako so jo Slovenci sprejeli? 

Odlično. Nad vsemi pričakovanji. V bistvu sem bila že, ko so me klicali iz Mladinske knjige, če bi bila pripravljena napisati knjigo, presenečena. Da smo 2400 kosov razprodali v manj kot mesecu dni, pa mi je bilo nepojmljivo. Sledijo ponatisi, v pripravi je pa tudi že 2. knjiga. 

Se mi zdi, da so kuharske knjige velik del vsake kuhinje. Jaz točno vem, katere knjige je uporabljala moja mami. Nekaj mi jih je celo tudi že podarila. Kako ste se lotili ustvarjanja, da bi prav vaša knjiga našla pot na to častno mesto slovenskih domov? 

Tako je. Prva knjiga je zapuščina vsega dobrega mojima otrokoma, zato sem gledala, da bodo v knjigi recepti, za katere sem menila, da jih bosta v življenju potrebovala. Torej tisti najslajši, osnovni recepti, jedi mojega in njunega otroštva, spomini na babičino kuhinjo.

Kje črpate navdih za vse nove recepte? 

Večinoma zadnje čase ustvarjam na povpraševanje. Imam srečo, da mi podjetja s katerimi sodelujem, pustijo proste roke pri ustvarjanju in mi ne narekujejo kaj, kako. Tako si najbolj produktiven in kreativen. Navdih najdem v naravi, v hladilniku (se zasmeji in doda: "Ja, kar je na voljo."), na splošno pa na potovanjih.

Grobo rečeno, okusi so postali moja služba. Skoraj vsak dan pripravim kakšen recept. Pomeni, da jih je veliko. Včasih si želim samo kakšen kruh namočiti v bučno olje, včasih bi jedla samo testenine prelite z olivnim oljem, dovolj bi bil navaden zrezek.

Se mi zdi, da sploh več ne vem, kaj imam rada. Rada sem na morju, ker imam tam sveže ribe, morske sadeže. Rada imam letne čase, ker prinesejo nove okuse. Spomladi čemaž, šparglji, prvi jurčki, sledijo jagode, češnje, sadje, prva zelenajva z vrta, cvetača, mlad krompir, fige, spet jeseni sadje, kostanj, pozimi kislo zelje, repa, enolončnice ... 

Rada imam sveže okuse iz narave. Zato so tudi moji recepti vedno sezonski. Tako veliko prihranimo na sestavinah, takšna hrana je tudi bolj zdrava. 

Ko si že toliko časa v tem, ko poznaš določene zakonitosti peke, potem gre lažje, ker že veš, katere sestavine so s katerimi zamenljive. Tako hitro iz jagodne torte nastane malinova. 

Kje ste jedli najboljši obrok v svojem življenju?

Nimam pojma. Vsake toliko kaj skuham, ko si rečem: to pa definitivno spada med najboljše jedi. Tudi moja mama je odlično kuhala. Pa "baka" na morju me nauči veliko dobrega, "žmajnega".

Dalmatinska kuhinja mi je zelo blizu. Obožujem tudi libanonsko in iransko. Veselim pa se že maroške. Jo čutim, da mi bo všeč. Ker deluje pisano.

Zagotovo moram reči, da sem najpestrejše, v samih presežkih, jedla v restavraciji, ki je bila že parkrat izbrana kot najboljša na svetu. To je v Al Celler de can Roca, v Gironi. Tam si z vsako žlico čutil eksplozijo različnih okusov. Noro. Takšne umetnosti priprave krožnikov, ki temeljijo že skoraj  na znanstvenih preizkusih, nisem doživela še nikjer. Ampak to je popolnoma drugačna prehrana, ki je ne morem primerjati z domačo kuho. 

V resnici sem popolnoma zadovoljna in presrečna ob krožniku dobre enolončnice (moji doma bi se križali, ker oni bi "šnicl" ali lazanjo) ali ob sočni pečenki, pa da je dovolj omake za pomakanje kruha. Tudi to je lahko najboljši obrok. Ker me sprosti, ker je hrana za mojo dušo. 

Kaj mislite, da je ključnega pomena v vsaki kuhinji?

Da ustvarjamo, da kuhamo čim bolj raznovrstno, da preizkušamo nove jedi, okuse.
Da kuhamo skupaj z družinskimi člani, prijatelji, ker samo tako lahko kuha postane zabava in ne obveza in nočna mora. 

Urška me je pomirila. Slovenci imamo kuhinjo preveč radi, da bi jo kar tako zapustili. Morda zaradi bogate kulinarične zgodovine ali zaradi strasti, ki jo čutimo ob druženju z najbližjimi ob obroku, ki smo ga sami pripravili. Hrana za dušo, s ščepcem ljubezni. Tista prava, domača, najokusnejša. Kot na Urškinem blogu. Grem, pripravit nekaj z ljubeznijo. Do sebe, do svojih najbližjih in do čudovite slovenske kuhinje. Dober tek! 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere