Ana Soklič: "Moja vera se je okrepila, ko mi je bilo najhuje, to je bilo v zadnjih letih"

Intervju

10. 3. 2020, 12:28 | Scena | Piše: Katja Golob
Ana Soklič: "Moja vera se je okrepila, ko mi je bilo najhuje, to je bilo v zadnjih letih" (foto: Adrian Pregelj) Adrian Pregelj

Ana Soklič je tista pevka, ki bo letos Slovenijo zastopala na Eurosongu in ki je takoj po zmagi pritegnila pozornost z izjavo o Jezusu Kristusu, za katero trdno stoji, saj je vera ena središčnih točk njenega življenja. 

Ana se s petjem ukvarja že od mladosti, res pa je, da je Slovencem šele zdaj zares padla v oči, čeprav je v glasbenih vodah že uveljavljeno ime, kar med drugim potrjujejo tudi številni nastopi v tujini. Ujeli smo jo v vrtincu priprav na oddajo končne različice pesmi Voda, s katero bo v slovenščini nastopila na Evroviziji.

Ana, kako ste te dni?

Joooj (smeh)! Zdaj vse prihaja za mano, čutim ogromno odgovornosti, ki pride skupaj s toliko pozornosti. V teh dneh ravno dokončujemo pesem in ne morem verjeti, s kolikšno hitrostjo se vse odvija.

Boste peli v slovenščini ali v angleščini?

V slovenščini, tako smo se na koncu odločili skupaj, naredila pa bom tudi angleško verzijo, da bo pesem oziroma besedilo bolje razumljivo še drugim.

Kaj je sporočilo pesmi Voda, kaj je tisto, kar želite, da ljudje v njej začutijo?

Že zdaj mi je zelo všeč, da si vsak besedilo razlaga po svoje. Zelo me je presenetilo, ko mi je neka gospa povedala, da je razumela tekst, kot da ženska ne more zanositi (smeh), kar se mi zdi nenavadna interpretacija, ampak se mi dopade.

Sicer pa je veliko ljudi pesem vzelo za zelo pozitivno, v njej so prepoznali vodo kot element, kot neko čisto energijo, kot nekaj, brez česar ne moremo živeti, jaz pa sem imela v mislih vodo kot poplavo, ki prodre v vse pore.

Ne moreš ji tega preprečiti, zato je zame v tej pesmi voda tudi simbol za vse anomalije, ki jih spremljamo po svetu in o katerih veliko govorimo, naredimo pa bolj malo. Vendar pa vsa ta voda ne more prodreti v odnos z nekom, če je ta dovolj močen.

Adrian Pregelj

Kako obremenjeni ste s pritiskom, kako se bo pesem uvrstila?

Rada bi dala vse od sebe, da speljem najbolje, kot zmorem, da si ne bom mogla ničesar očitati. Včasih še vedno ne dojamem in se čez dan vprašam, če je res, da je moja pesem zmagala (smeh), tako da čutim odogovornost do vseh, ki so navijali zame. Več, kot da dam vse od sebe, se ne da.

Na Emi smo v zadnjih treh sekundah opazili, da mikfrofon stoji en meter preveč v desno, vmes sem še z nosom trčila vanj, čez blago sem padla, ampak sem se sestavila, ker sem vedela, da gre zares. Tako da upam, da bom na tako velikem odru odpela najbolje, kar lahko.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo, ste imeli doma podporo?

V stari mami Anici po očetovi strani zagotovo, midve sva skupaj prepevali že od malih nog, spodbujala me je k recitaciji, ki sem jo imela zelo rada, ker sem lahko interpretirala besedilo, seveda (smeh). Resnično sva veliko skupaj peli, tudi dvoglasno, medtem ko sva kuhali ali počeli kaj drugega.

S petjem sem se kasneje ukvarjala tudi v osnovni šoli, pri čemer me je zelo spodbudila učiteljica telovadbe Maja Velički, ko mi je govorila, naj sledim temu v življenju. To mi je bilo zelo všeč, kajti doma nisem imela zelo veliko spodbude.

Podpirali so me, ampak prednost je imelo vse drugo, vedno smo nekaj gradili, oče je bil precej odsoten, nismo se veliko pogovarjali o osebnih zadevah, ampak bolj o tem, kaj je treba postoriti pri hiši.

Ampak stara mama Anica je bila res tista prva opora in spodbuda, živela je spodaj pod nami, bila je del družine, pomembna. Kasneje so seveda prišli še drugi učitelji ali ljudje, ki so me spodbujali.

Velikokrat omenjate ovire, na katere ste naleteli na svoji glasbeni poti. Vam je bil manekenski videz v pomoč ali bolj ne?

Zdi se mi, kot da sta za mano že dve življenji, odkar se ukvarjam z glasbo, če pogledam nazaj, koliko psihofizičnih naporov je za mano (smeh). Takrat se večkrat vprašam, če bi ponovila vse to, in odgovor ni vedno enak. Včasih je samoumevno, da bi to naredila vsakič znova, drugič dvomim, da bi se ponovno podala na to pot, ker sem se spopadala s toliko stvarmi.

Kar se tiče videza, bi ga lahko bolj izkoriščala, ampak nisem ta tip, to ni moj način, jaz menim, tako sem bila vzgajana, da se je treba dokazati z delom. Morda to izhaja tudi iz tega, ker so me domači čisto navadno obravnavali in videzu nihče ni posvečal toliko pozornosti, prej drugim ciljem. Mislim, da lahko rečem, da še zdaleč nisem pokazala vsega, kar želim in zmorem.

Vzgajani ste bili v katoliškem duhu, ampak kdaj je vera postala močneje prisotna v vašem življenju?

Doživela sem kar nekaj preizkušenj in moja vera se je okrepila takrat, ko mi je bilo najhuje. To je bilo v zadnjih letih, ko sem imela še nekaj zdravstevnih težav, zaradi katerih še danes čutim posledice.

To je posledica kopičenja stresa, ves čas razmišljaš, kako nadaljevati, kako preživeti od petja, vedno si v podrejenem položaju, ko iščeš delo. Prav tako nimamo vsi enakih pogojev, ko začenjamo in se trudimo, da bi nekam prišli, in vera mi pomaga, da vztrajam.

Omenili ste tudi, da verjamete, da nas po tem življenju še naprej čaka svetloba oziroma »tisto nekaj«. Vas je v to prepričala kakšna posebna izkušnja?

Pravzaprav ne, mene postavi na pravo mesto glasba oziroma gospel. Gospel mi pomaga, da pomirim svoj ego in negativna čustva in postanem spet radostna. Samo če si ga prikličem v ušesa, je takoj bolje. Tako je bilo tudi na petkovi generalki pred nastopom na Emi, ko sem izgubila veliko potrpljenja, da sem se že začela spraševati, ali je meni res treba vsega tega.

V soboto je pred menoj nastopila odlična pevka Gaja Prestor, ki je imela lepo, a bučno pesem, kar mi je malo načelo živce, rešil pa me je moj Peter, ki je res zlat. On mi je pomagal, da sem lahko bila na odru jaz, me usmeril k moči narave in zaradi njegove pomoči je moj nastop na Emi uspel.

Bojan Simončič

Imate kdaj tremo?

Vedno imam tremo, vedno. Težko se tudi gledam in poslušam.

Kako pomembno je, da ste pred zmago na Emi pred tem že dvakrat nastopili na njej, bili ste tekmovalka X faktorja, nastopate v tujini ... Vam je to dalo potrebne izkušnje?

Izkušnje so mi zelo pomagale, ampak pomp, ki se sedaj dogaja, je pa zame neverjeten, ker se sama sploh (še) ne doživljam v tako veliki vlogi. In še vse, kar pišejo o moji svetniškosti, to nisem jaz.

Ljudje bi morali gledati celoto, jaz nisem tukaj od včeraj, že lep čas se trudim, pa sem bila kdaj tudi kje pri nas zavrnjena, po drugi strani pa sem nastopala tudi v Monaku pred princem Albertom, na Venetto jazz festivalu v Benetkah, pa to nikogar preveč ne zanima, ker ne gre za komercialne vode. To me včasih malce prizadane.

Ali lahko živite od svoje glasbe?

Trudim se, ampak zraven se ukvarjam še z grafičnim oblikovanjem, da imam neko ekonomsko varnost, po izobrazbi pa sem tehnik zdravstvene nege, delala sem v bolnišnici, s prizadetimi otroki, s starostniki, ampak se je to umaknilo drugim stvarem. Rada pa bi povedala, da je medicinska sestra poklic, ko bi res lahko govorili o neki svetosti, ne pa to, kar jaz počnem. Sestra je ta, ki je ves čas s pacientom, vidi vse, vse doživlja z njim.

Verjetno se k poklicu medicinske sestre ne boste več vrnili?

Tega ne vem, ker ne vem, kam me bo življenje pripeljalo. Čim več bi se rada ukvarjala z glasbo, delovala bolj klubsko, da so nastopi v manjši zasedbi, bolj intimni, rada bi sodelovala z dobrimi glasbeniki, pa še in še.

Kdaj nastajajo vaša besedila?

Takrat, ko me nekaj tare. To je potem kot tolažba ali ventil, ni pa to pogoj, lahko pišem tudi iz čiste sreče ali zadovoljstva.

Kdo je vaš prvi in najbolj iskren kritik?

Poleg same sebe zagotovo Bojan Simončič.

Velikokrat ga omenjate, kdo je on v vašem življenju?

Težko povem, kaj vse je Bojan, ampak če ga ne bi bilo, se jaz najverjetneje ne bi ukvarjala z glasbo. Spoznala sem ga, ko sem bila stara 17 let, vedno mi je govoril, naj delam na dolgi rok, da je to najbolj pomembno in da naj delam tisto, kar mi je všeč. Potem pa čakaš na prave razmere, ali lahko stvar uspe.

Bojan me je vsa ta leta podpiral kot nihče drug, vedno soustvarja glasbo z mano, nikoli se ne širokousti, ampak samo vse naredi, to je noro. Vse fotografije so bolj ali manj njegovo delo, videospoti ... Ko smo mi z družino na Emi slavili na odru, je Bojan že delal in pospravljal ozadje, razmišljal za naprej. Vedno je verjel vame in v moj talent, ukvarjal se je z mano.

Kakšen odnos pa imate z očetom, posvetili ste mu tudi pesem? Kako se nasploh razumete z družino?

Mami je najbolj zlata oseba na svetu, vzgojila je naju z bratom in podpirala vse štiri vogale pri hiši, ker je bil oče veliko odsoten. Mami je duša, vedno jo skrbi za naju, vedno me vzpodbuja, je vesela mojih zmag, veliko se pogovarjava ...

Z očetom imam bolj nenavaden odnos, drugačen, danes drugače razmišljam o njem, kot sem takrat v pesmi. Se slišiva, se vidiva, ampak je strog, vedno me spodbuja, da gledam naprej, da ustvarjam nove stvari, da ne zaspim na lovorikah. Oba starša sta imela izjemno težko otroštvo, to je druga generacija, zelo skromna, mi smo zelo 'srckljani' v primerjavi z njimi.

Kako so spremembe zadnjih let vplivale na vas, kako ste se spremenili?

Zdi se mi, da sem v življenju doživela veliko prelomnic, zaradi katerih sem, kar sem. Tujina me je dodatno izoblikovala, zrelejša sem in drugače gledam na svet. Poleg tega ne verjamem, da bi Vodo sploh lahko prej napisala ali odpela.

Koliko vam daje odnos s partnerjem?

Izjemno veliko, tega se ne da povedati. Lepo nama je, spoštujeva se, zaupava si, to je temelj, na katerem gradiva. Zaradi njega sem močnejša, v njem imam zaledje.

Kako si polnite baterije?

Najbolj z glasbo, gospel me vedno navda z radostjo, da grem lahko naprej. Da mi voljo, da ne obstanem na mestu. Ko sem pred dvema letoma potovala po ZDA, sem si uresničila eno večjih srčnih želja, da si ogledam njihove cerkve in spoznam njihovo glasbo v živo, moj motiv je bila tudi učiteljica petja Dileese Archer, ker si želim širiti obzorja in pridobivati nova tehnična znanja. Delo na sebi se nikoli ne konča, tehnika gre skupaj z vsebino.

Skratka, v ZDA sem doživela veliko čudovitih stvari, Dileese me je vpeljala v njihovo cerkev, kjer sem še bolj podrobno spoznala njihovo bogoslužje in kako ti ljudje živijo in so povezani med seboj. Čisto drugače kot pri nas, oni res živijo drug z drugim. Ko sem pastorju povedala o svojih zdravstvenih težavah, mi je resnično prisluhnil, ljudje so položili roke name in skupaj molili zame. Čeprav sem bila edina belka, nisem čutila nobenih predsodkov ali rasizma. Verjetno zato, ker sem prišla zelo odprta. 

Nastopate tudi v tujini, kako vam je uspel preboj?

Prek agenta, vmes pa je padla tudi kakšna nespodobna ponudba, s katero bi se lahko hitreje prebila naprej, ampak jaz nisem ta tip ženske, niti to ni moj način delovanja. Zame zdaj skrbi agent, ki me je poiskal sam, kar mi je zelo všeč, želi pa ostati anonimen. Slišal me je peti na koncertu v Sloveniji, se pozanimal in prišel do mene. Gre na vse, je izjemno vztrajen, zdaj se že dobro poznava tudi zasebno in lepo sodelujeva.

Pravite, da je bog za vas ljubezen. Kako strpni ste do drugih veroizpovedi?

To me zelo veliko sprašujejo. Vem, da veliko ljudi tega ne vidi tako kot jaz in razmišlja drugače, ampak jaz menim, da naj vsak naredi tako, kot se njemu zdi najbolj prav, tako da se bo dobro počutil. Ali ko me sprašujejo za istospolno usmerjene, kaj si mislim. Zadnja moja skrb na svetu je, če se lahko tako izrazim, kako nekdo živi, pa naj bo istospolno usmerjen ali ne. Pomembno je, da se človek dobro počuti v svoji koži, ko gre zvečer spat, in da se zjutraj lahko mirno pogleda v ogledalo. Nobenih predsodkov nimam pred drugimi verami, prav nobenih.

Katja Golob
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri