Alma Rahne | 6. 6. 2023, 07:00

Ana Tavčar in Lorella Flego o tegobah žensk na televiziji: "Moški dobivajo manj polen pod noge"

Zen

Sta dokaz, da se nasprotja privlačijo in dopolnjujejo, sta kot bela in črna (svetlolaska - temnolaska). Imata različne interese in hkrati veliko skupnih točk. V iskrenem pogovoru sta nam med drugim zaupali, zakaj je moškim lažje v televizijskem prostoru, kako potekajo njune priprave na poletje in kaj je največji dosežek v njuni karieri.

Pred nami je poletje, ki prinaša vroče temperature in posledično imamo na sebi manj oblačil. Kako se pripravljata na poletje in kako skrbita za svojo postavo?

Ana Tavčar: Hm, zdaj mi morda ne boste verjeli, ampak jaz nimam posebnih priprav. Jaz sem nekako tako, kot je zadnjič Pika Zrim rekla v oddaji Sobotno popoldne, da ko si prvič obleče kopalke v sezoni, se pogleda in reče, ah, bom drugo leto naredila več. (nasmeh, op. a.)
Lorella Flego: Prihaja moja najljubša sezona, predvsem zato, ker so kopalke, sandali, dolge obleke in pentlje v laseh moja največja strast. V resnici sem že pripravljena, za telo skrbim skozi vse leto, tudi zato, da spravim ven vso energijo in misli, pa da se potem plaže ravno ne bojim.

Zen

Od mnogih žensk slišimo, da se jim z leti telo spreminja. Sta sami že opazili kakšno takšno spremembo? Morata paziti na to, kaj pojeste ali imata preprosto dobre gene?

Ana: Moje telo se je najbolj spremenilo po obeh porodih, po vsakem malo. K sreči pa nikoli v tem smislu, da bi morala paziti na hrano, tukaj imam očitno res dobre gene, vsi v moji družini so zelo elegantni in nihče ni nikoli hujšal. Sem hvaležna za to, tudi za zdravo samopodobo, ki sem jo s tem pridobila. Predvsem pa imam rada svoje telo točno tako, kot je. In poporodne strije na trebuhu me spomnijo na mojo največjo srečo: moja dva sinova. 
Lorella: Načeloma s tem nimam težav, najbrž imam dobro genetiko, ki sem jo podedovala od mame. V zadnjih letih pazim na to, da ne jem prepozno, sem zmerna s čokolado, tako ali drugače ne pijem alkohola in ne jem kruha, a ne zaradi diete, preprosto zato, ker se nanj ne spomnim in posledično ga doma nikoli ni. (nasmeh, op. a.) 

Matej Pirkovič

Sodelovali sta že v oddaji Dobro jutro, zato lahko rečemo, da veljata za uigran voditeljski par. Kako se dopolnjujeta pred kamero?

Ana: Dobro sva se ujeli, že takrat v Dobro jutro, to je bil tudi povod, da na slovensko televizijo prinesemo več ženske energije, prijateljstva, mediterana, mode, lepote, estetike ... Znava spoštovati druga drugo, si predajati besedo, gledati na minutažo, imava tudi obe veliko podlage in televizijskih izkušenj, in to se pozna, kilometrina. Ni bližnjic do profesionalnosti, ta pride z delom. 
Lorella: Vsekakor je dobro, da imava različne interese in hkrati veliko skupnih točk. Ena od teh je ljubezen do estetike, ki se odraža na vseh področjih, od mode do notranje opreme, od potovanj do parfumov. Delo pred kamero je bilo že na začetku spontano, razigrano in lahkotno, čeprav so bile zame jutranje ure res divje, a veselila sem se Anine družbe in nujne kave po oddaji. 

Kaj sta se druga od druge naučili?

Ana: Da se nasprotja privlačijo in dopolnjujejo. Mislim, da sva jing in jang, bela in črna. 
Lorella: Da imamo ženske veliko notranjih vrtov in svetov, lepo je odkrivati, kaj je všeč njej in opazovati, kako se najine poti križajo.

Zen

Sta v vsem tem času postali tudi prijateljici? Si zaupata osebne zgodbe ali imata strogo poslovni odnos?

Ana: Prijateljstvo se je tkalo počasi, prav v času sodelovanja v oddaji Dobro jutro. Tudi zaupanje se je gradilo počasi, zato da ne bo na trhlih temeljih. To je pri meni običajno tudi sicer, navadno se odprem šele čez čas, ko se počutim varna in ko začutim, da imam na drugi strani diskretno osebo, ki ne bo zlorabila zaupanja.
Lorella: Res je, oddaja Dobro jutro je v tem smislu naredila ogromno. Zaupanje pa je nujno potrebno zato, da postanejo prijateljske vezi še bolj globoke in pristne, tako je tudi delo pred kamero veliko lažje in kar steče.

V oddaji Sobotno popoldne gledalkam delita tudi modne nasvete. Po kom se zgledujeta? Kdo vaju navdihuje, kar se tiče mode?  

Ana: Jaz načeloma ne sledim modi, če moda ne sledi meni. (nasmeh, op. a.) Z drugimi besedami, imam že nekaj časa nek svoj slog, ki mi je blizu, poznam svoja načela, svojo postavo, svoj okus in če je v trendu nekaj, kar ne gre v moj koncept, gotovo tega ne bom nosila. Moj stil je ženstvena eleganca in pa večna klasika. Oblačim se tudi trajnostno, ko kaj kupim, razmišljam, kako bi kos lahko nosila še ogromno let, najraje kar za zmeraj. 
Lorella: Nimam svoje ikone, imam pa kar nekaj žensk, ki so mi všeč, jim sledim in opazujem njihovo življenje. Načeloma so ameriške vplivnice, ki imajo mnogokrat tudi svojo linijo oblek, perila, notranje opreme, krem ... Všeč mi je, kako so prišle do svojega osebnega posla s prodajo podobe in seveda odličnim stilom. Ko pa rečem "stil", ne mislim le na modo, to je v resnici zelo majhen del tega, gre prav za življenje, ki ga živijo. 

Zen

Vajin najljubši modni kos?

Ana: Svilena rdeča obleka z golim hrbtom.
Lorella: Težko bi izbrala enega, nimam najljubšega, verjetno zato, ker jih je preveč. 

Delata na televiziji, za katero lahko rečemo, da se vse bolj oddaljuje od mlajših generacij. Kakšne vsebine bi morali predvajati, da bi pritegnili mlajše občinstvo?

Ana: Težko bomo prišli do mlajšega občinstva, ker ta generacija nima televizorja. Aparata. Ga ni. Je računalnik, tablica, pametna ura, telefon. Je Netflix, YouTube, Spotify in internetni portali. In to so dejstva. Zato pa televizija postaja 'smart' - na vseh omenjenih napravah. Ali nam bo uspelo, bomo videli ...
Lorella: V tem smislu mislim, da ni pomoči. Televizija je, v primerjavi s spletom, prepočasna, ima pa nedvomno svoje gledalce, a gre načeloma za starejšo generacijo. Dolgoročno gledano mislim, da se bodo čez 10 let stvari korenito spremenile, saj ni mogoče konkurirati denimo z Netflixom, prav tako ne s tujimi produkcijami. 

Menita, da je prihodnost televizije negotova?

Ana: Ne vem, nacionalni mediji bodo najbrž obstajali, komercialni se znajo odlično prilagoditi, plasirati sveže. Morda bo mlada generacija začela spet gledati televizijo, ko se bo postarala. (nasmeh, op. a.)
Lorella: Danes je vse negotovo. Najslabše je, če se noro držimo nekega vzorca, načrta, medija, karkoli, ker danes si in jutri te ni, kar je po svoje celo prav, saj se le tako zgodijo premiki in razvoji.

Matej Pirkovič

Kakšno vsebino najraje pogledata po televiziji in kakšno vsebino pogrešata?

Ana: Če sem zelo iskrena, tudi jaz manj gledam televizijo kot včasih, je pa res, da še vedno gledam v glavnem tuje nacionalne televizije. Dan začnem navadno z ORF in ZDF, oboji imajo jutranji program, ki ga velikokrat pogledam, ob večerih gledam filme tam in velike TV-šove. Zelo rada gledam nemške in avstrijske serije, ki so mi všeč, rada gledam pogovorni šov na italijanskih nacionalnih in komercialnih televizijah, sicer pa rada gledam Netflix. In vse z zamikom, nič več v živo. Tudi to je nova sodobna realnost televizijskih programov in to bo treba počasi tudi začeti upoštevati pri merjenju gledanosti. Kajti čedalje manj ljudi gleda programe v živo, skoraj s komerkoli se pogovarjam, mi pravi: "Veste, sem zavrtel/a nazaj." To je to. (nasmeh, op. a.)
Lorella: Sama televizije prav ne gledam, všeč so mi serije in filmi, zmotijo me reklame in tudi to, da se vse začne zelo pozno in konča takrat, ko bi najraje že spala. 

Kaj je največji čar dela na televiziji?

Ana: Zame je največji čar povezanost, neka nevidna, vendar zelo intenzivna in močna vez z ljudmi. In pa to, da lahko dajem. Pomagam. Osvetljujem.
Lorella: Ustvarjanje vsebin, ki se zgodijo najprej v glavi, potem gredo na papir, nato dobijo povsem drugačno formo. Včasih zelo uspešno, drugič nekoliko manj, a ne glede na vse gre za neko osebno vizijo, ki se potem udejani.

Zen

Nekatere ženske imajo svoj najljubši profil pred kamerami. Ga imata tudi vedve?

Ana: Haha, ne, ga nimam! In se brez pritoževanja postavim tja, kamor naroči režiser/-ka. 
Lorella: Nikoli ga nisem imela.

So vama kdaj očitali nepotizem, da sta do službe prišli prek zvez? Kako sta se s tem soočili?

Ana: Nihče od mojih sorodnikov ni delal na televiziji, nekdanjega partnerja pa sem spoznala na televiziji, ampak po tistem, ko sem tam že kar nekaj časa delala. Tako da lahko k večjemu kdo vpraša mene, če sem mu bila zveza za na televizijo. (nasmeh, op. a.) 
Lorella: Nikoli. Na televiziji sem začela pri 16 letih, ker so me na ulici ustavili in povabili na avdicijo. Šla sem, izbrali so me, to je to.

Matej Pirkovič

Menita, da je v slovenskem medijskem prostoru dovolj raznolikosti med spoloma med voditelji? Še vedno prevladujejo moški?

Ana: Zdi se mi, da je še vedno moškim lažje v televizijskem prostoru, da se jim manj očita, meče bistveno manj polen pod noge, da sem jim oprostijo slovnični ali govorni zdrsi (to je zanimivo dejstvo!), da se jim ne pripisuje, da so s kom spali, da so prišli do položaja, da se jih ne gleda, ali imajo prekratko krilo (jasno, ker ga nimajo), da se jih ne sprašuje, ali imajo botoks, da se jim ne reče, da so stari, ampak zreli ... naštevam še naprej? (nasmeh, op. a.)
Lorella: Ko zame iščejo moškega za na oder in je prvi problem višina! Zadnjič smo se z naročnikom pogovarjali, da je težko sestaviti pare, da bi bili res usklajeni, drugače imamo občutek, da imamo ženske veliko več pasti in veliko več trenutkov diskriminacije. Če temu dodam to, da težko držimo skupaj in da nam je tako všeč govoriti za hrbtom, no, potem lahko rečem, da je vse skupaj še bolj kompleksno.

Se spomnita kakšnega svojega kiksa s TV-zaslonov? Kaj je šlo takrat narobe in kako sta ga rešili?

Ana: Uh, veliko anekdot se je nabralo, veliko takšnih neskončno zabavnih. Nazadnje se spomnim, da je počila luč na stropu v oddaji v živo, slišati je bilo, kot da bi padla bomba. (nasmeh, op. a.) Gledalcem sem to tudi povedala, sem zelo resnična, iskrena, kadar vodim in sem kar povedala, kaj se je zgodilo in zakaj je počilo.
Lorella: V oddaji Tistega lepega popoldneva, ki smo jo ustvarjali skupaj z Anjo Križnik Tomažin in Ladom Bizovičarjem, je bilo enkrat vse narobe. Od gostov do bobna, ki se je ustavil, od napačnih posnetkov do res čudne energije v studiu. Morda je bil Merkur kje za vogalom, a po pravici sem imela občutek, da smo se vsi samo motili in napovedovali napačne stvari. Še dobro, da je bilo uredniku potem že smešno, ker smo mi bili čisto na dnu.

Zen

Na kakšen način najdeta ravnovesje med zasebnim in poslovnim življenjem?

Ana: Prav tako, da to besedo, ta pojem vedno poskusim uresničiti in ne samo teoretizirati. Torej, da je vsega malo, služba, počitek in vsi odtenki v mejah zmožnosti. Bila sem že blizu izgorelosti v preteklosti in zdaj ekstremne situacije zaznam že na daleč. Tako preprečim izgorelost in se vedno znova vračam k sebi in k svojim potrebam.
Lorella: Zelo dobro ločim eno in drugo. Poslovno življenje je super zato, da lahko dobro živim, potujem in si tu in tam privoščimo stvari, ki so mi zelo všeč. Zasebno življenje pa najbolj šteje, je moj notranji mir, moja sreča in moje ravnovesje, zato ima vedno prednost.

Kaj je največji dosežek v vajini karieri?

Ana: Uf, to je v bistvu težko vprašanje. Ne vem, jaz ne merim več življenja po dosežkih. Niti po predmetih, ki jih lahko primem v roke. Zame štejejo samo še spomini. In v mojem srcu je nešteto prelepih trenutkov, tako na televiziji kot na vseh drugih področjih, ki zaznamujejo moje življenje in delo. Res, vsak dan se mi zgodi kakšen drobec, ki me osreči. Danes zjutraj sem navijala za sina na nogometnem turnirju in mi je mamica zraven rekla, da koliko talentov imam, da se spomni, kako sem otrokom v knjižnici brala pravljice v tujih jezikih. In da lepo pojem, je rekla. Kako prelepo, kakšen nepričakovan, spontan trenutek na sončnem igrišču. Kako hvaležna sem. To je moj dosežek. Da se dotaknem življenj. In oni mene.
Lorella: Ko pomislim na dosežke, pomislim na Sofio (hči, op. a.), ki je nedvomno moj največji projekt in dosežek, a ni povezana z mojo kariero. Kar se tiče kariere, jih je bilo veliko, a v srcu vedno nosim Bleščico, ki mi je omogočila res nepozabne trenutke dela v tujini, pripeljala do največjih oblikovalcev in mi odprla vrata jet seta. V tujini se ogromno naučiš, predvsem pa razumeš, kako je pomembno stati trdno na tleh in vedno vedeti, kdo si.

Novo na Metroplay: "Ne biti cringe" | N1 podkast s Suzano Lovec