Anamarija Lukovac: »Ob pisanju kolumn sem odrasla.«

Novinarka, scenaristka in popotnica Anamarija Lukovac je v knjigo Cvetenje povezala izbor kolumn, med katerimi so nekatere pred tem že izšle v slovenski reviji Cosmopolitan. V uredništvo priljubljene revije ji je še kot 19-letni študentki uspelo priti prek natečaja, kot kolumnistka pa je z revijo sodelovala osem let. Ena od njenih kolumn je postala še posebno odmevna, ko je bila objavljena na spletni strani in družbenem omrežju revije. V zgolj nekaj tednih je njen javni razmislek z naslovom: Zakaj nimam fanta? prebralo več kot 100.000 ljudi.

»Ne morem se odločiti, kaj je najboljša nagrada, ki sem jo prejela ob zmagi na natečaju Cosmo novinarka. Avto, tablični računalnik, delo na Cosmu ali preprosto vse neverjetne izkušnje in dogodki, ki me še čakajo? To, da bom ob zmagi za nekaj mesecev dobila avto, je bil nedvomno eden izmed glavnih razlogov, zakaj sem si želela zmage. Že od malega namreč sanjam o tem, kako bi bilo imeti avto samo zase. Avtomobil, v katerem vladajo samo moja pravila in ki ga lahko s posebnimi dodatki uredim tako, da bo odseval moj značaj. Ta mesec je zelena škoda mojo družino in prijatelje že zapeljala na morje, najraje pa me prevaža po mestu – njegovem domačem okolju. Komaj čakam, da se končno (upam, da že kmalu) sama odpeljeva nekam v neznano, se parkirava pod zvezde in le mirno poslušava glasbo. Moje sanje so kar naenkrat postale resničnost.« - kolumna Življenje v rožnatem, v knjigi Cvetenje jo boste našli na strani 11

O tem, da kruh kolumnistke še zdaleč ni nujno tako lahek in sladek, kot se morda zdi, Anamarija Lukovac zapiše v uvodnem poglavju svoje zbirke: »Ko sem brala svoje zapise izpred toliko let, sem ob marsikaterem delu začutila sram ob misli, da bodo ljudje lahko do konca mojega življenja in še po njem brali nekaj, v kar jaz morda danes ne verjamem več. Občasno sem se zdrznila ob nespretni uporabi besed, svojem mladostniško pretencioznem odnosu do sveta in ob besedah, ki mi jih ne bi bilo treba zapisati. A sem se odločila sprejeti, da sem nekoč razmišljala drugače in da bom verjetno enkrat življenje doživljala drugače, kot ga doživljam zdaj.«

Po drugi strani pa: »... mi je mlajša različica mene tudi nonšalantno navrgla odgovor na vprašanje, s katerim se vnovič poigravam danes. Mi pokazala, da modrost včasih ne pride z izkušnjami, temveč z naivnostjo. Da morda napredujem, a se na nekaterih razpotjih obračam v nepravo smer, stra od tega, kdor v resnici sem.«

Kakor koli že obrnemo, velja, da so Anamarijine kolumne ne le odraz odraščanja in spreminjanje dekleta v žensko, temveč tudi dokaz tega, kako zelo se je enem desetletju spremenil cel svet.

V nadaljevanju za pokušino objavljamo odlomek iz zgolj ene izmed 69 kolumn, ki so našle pot v knjigo Cvetenje.

Celo tvoj bivši se poroči

»Priznam, da me vsakič malo šokira vest o še eni poroki, otroku, celo skupni selitvi. In včasih tako kot mnogo mojih prijateljic čutim potrebo, da ob tem nemudoma nekomu pojasnim, da se sama še ne mislim poročiti ali, bog ne daj, imeti otrok. Čeprav me o tem nihče ni niti vprašal.

Čutiti je namreč pritisk, da vsi skupaj hodimo po isti poti, po kateri nas čakajo enake prelomnice, in to na približno enakih delih te poti. Vsi smo šli namreč hkrati v osnovno šolo, hkrati so nam začeli izpadati mlečni zobje, razmeroma istočasno smo doživeli prve poljube in se v istem letu vpisali na faks. V istem obdobju smo doživeli tudi svojo prvo, drugo in celo tretjo krizo indentitete, dobili prvo prekarno službo in se morda odselili od doma. In zdaj, kar na lepem, ne da bi jim kdo ’dovolil’, se nekateri pomikajo dalje po lestvici velikih življenjskih dosežkov in sprememb. Zaročajo se, poročajo, dobivajo otroke. Ves svet se veseli z njimi in mi, ki še nismo pripravljeni kupiti vozovnice za ta vlak …, se počutimo, kot da se podobno pričakuje tudi od nas. In to čim prej.

Verjetno je, da je to pričakovanje fiktivno, saj so se tete že naveličale spraševati: ’Kdaj pa se bosta vzela ti in tvoj, kaj je že …?’ Normalno, saj smo jih vedno zasule s kupom agresivno nastrojenih razlogov za to, da smo čisto srečne brez prstana na roki in jokajočega mulca, ki bi nam kratil spanec. Te pa smo kot prave karieristične feministke opremile z dejstvom, da vendar živimo v 21. stoletju in da je institucija zakona in družine že tako ali tako pase.«

Celotno kolumno si boste lahko prebrali v knjigi Cvetenje, našli pa jo boste na strani 198, t.j. takoj za kolumno z naslovom Nikoli več brez keša in tik pred kolumno Zakaj sem pokopala svoje sanje o tujini.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord