Andrej in Melinda Torokgyorgy Škufca: "Nehala sva le tekmovati, pleševa pa še vedno"

Kakšno je življenje profesionalnega plesalca?

Melinda: To je prijetno življenje, ker sem srečna, da delam, kar imam rada. Uživam v svojem delu. Velik uspeh je, da delaš nekaj, kar imaš rad. Prijetni so tudi izzivi, s pomočjo katerih postaneš boljši, saj se brez izzivov ne moreš dokazati. Če se hočeš dokazati, potrebuješ težavne situacije.

Andrej: Večina plesalcev je prenehala v relativno kratkem obdobju, nekje okrog 20. leta, ko so se začeli spraševati, kaj hočejo. Življenje plesalca je lepo, v določeni fazi tudi težko. Odvisno, kakšne cilje si postaviš. Drugače pa ti samo življenje ponudi veliko stvari in ogromno ti jih vrne. Tudi na splošno je v življenju tako, da kar vložiš, tudi dobiš.

V plesu si samosvoj in hitro se naučiš, da je precej odvisno od tebe. Taka služba te prisili, če hočeš imeti določene rezultate, da moraš določene stvari narediti. Za rezultat, ki ga požanješ, si sam odgovoren. To je tisto, zaradi česa tudi osebnostno rasteš, ker čutiš odgovornost do sebe, če imaš cilj. Če pa ne, lahko plavaš naprej. Določene lekcije, ki se jih naučiš pri tako intenzivnem delu na sebi, pa lahko vedno apliciraš v življenje.

Gre za osebni razvoj?

Andrej: Normalno, ko plešeš 31 let, tako kot jaz, gre za osebni razvoj, in ne le za plesni. Vse temelji na doživljanju sebe kot človeka. Drži, da plešem, ampak to je le koš­ček vsega, kar se v mojem življenju dogaja.

Se bi pred 20 leti lahko tako pogovarjala?

Andrej: Kje pa, takrat mi je šlo za rezultate, bil sem efektivno usmerjen. Zdaj pa je drugače.

Kaj pri plesu je tako privlačnega, da vaju drži vse življenje?

Melinda: Na začetku je to bila glasba, saj sem se vedno, ko sem slišala glasbo, začela premikati. Gre za povezavo med glasbo in gibanjem. Še danes je tako. Po drugi strani pa sta starša plesna učitelja in poznam to življenje od malih nog. Že takrat sem imela male plesne predstave v razredu. Vedno sem želela biti boljša in več vedeti ter znati bolje izraziti glasbo skozi ples. Pozneje pa so prišli še dobri rezultati, za katerimi je seveda stalo tudi trdo delo.

Andrej: Nikoli nisem razmišljal, da bom plesalec, plesati sem začel pri desetih letih. Sicer sem bil stalno zunaj, aktiven, vsako popoldne, ko sem prišel iz šole, sem ostajal zunaj do večera in počel vse, kar mi je ugajalo, nisem pa imel ne vem kakšnih športnih aktivnosti. Moja sošolka Tina, s katero sva še vedno zelo dobra prijatelja, me je povabila v plesno šolo. Šel sem in hitro ugotovil, da sem bil dober v primerjavi z drugimi otroki, ki so bili tam.

Veliko hitreje sem dojemal korake in takrat doumel, da je to najbrž nekaj, v čemer sem lahko dober. Nisem pa še imel nekakšnih načrtov in vizij, enostavno mi je bilo všeč. Težko se je spomniti, kaj sem takrat čutil, bilo pa mi je všeč. Rad sem hodil na plesne vaje. Najmočnejši impulz je bil ta, da sem videl, da sem dober in se ne mučim. Potem sem se ujel v to mrežo in v srednji šoli vedel, da bo to moja pot.

Pred kratkim sta se plesno upokojila. Kako se počutita kot mlada upokojenca?

Andrej: Nisva se upokojila od dela, le tekmujeva ne več. Kar se pa tiče fizičnih aktivnosti še vedno enako delava vaje, hodiva na fitnes, tudi prehrana je ostala nespremenjena. Določene navade, ki sva jih pridobila skozi plesno kariero, so dobre za življenje in jih ne bova opustila. Tako imava še vedno dober življenjski slog.

Melinda: Še vedno sva aktivna, saj poučujeva druge plesalce.

Se vam je, ko sta pred sedmimi leti s Katarino Venturini prenehala plesati, zgodila 'mala smrt'?

Andrej: Kariero sva toliko ožela, da sva nekakšno smrt doživela že prej. Zadnje leto je bilo na silo, kar je v redu, ker sva dejansko vse izcedila ven in mi ni žal za nobeno minuto.

Ste se ustrašili, kaj boste počeli naprej?

Andrej: Takrat še nisem bil pripravljen nehati plesati, čeprav bi za plesalca po letih to bilo v redu. V sebi sem imel še vedno dosti bencina, ki sem ga moral pokuriti. Posvetoval sem se Fredijem, mojim dolgoletnim trenerjem, ki mi je pogledal in rekel: "Kar se mene tiče, moraš plesati naprej." To je vse, kar sem potreboval, nekoga, ki mu zaupam, da mi pove svoje mnenje, ker sam nisem bil povsem prepričan. In potem sem šel naprej brez vprašanja, ker sem že tako ali tako bil na pol poti.

Kako ste se lotili iskanja soplesalke glede na to, da ste bili že zelo oblikovani plesalec in osebnost?

Andrej: Že takrat sem vedel, da želim plesati z Melindo. Nikogar drugega nisem vprašal, navsezadnje v našem plesnem svetu vsi poznamo vse. Vprašal sem jo, ampak takrat še ni bila pripravljena plesati z mano, saj je imela drugega soplesalca. Iz tega nisem delal nečesa velikega, vprašal sem le njo in razumel, da še ni pripravljena. Toda druga ženska, Rusinja je vprašala mene, ali bi plesal z njo, zato sem tudi začel, ampak ni šlo.

Skupaj sva plesala le tri mesece. Čez leto dni sem ponovno vprašal Melindo in bila je pripravljena plesati z mano, vseeno pa si je vzela še malo časa, da se je dokončno odloči. Nato sva začela plesati in zdaj sva tukaj. Porabila sva vsak svoj bencin, rezervoar je prazen, kar je dober občutek. Dobro je, da potencial, ki ga imaš v sebi, do konca izkoristiš.

Sicer ne vem, kako se bova počutila čez leto dni, ko bova šla na tekmo in jo gledala, ali bova takrat hotela biti na parketu ali ne. Moj osebni cilj je bil takšen, da pridem do te faze v karieri, od zdaj naprej bi se silil. Mogoče bi celo zadevo lahko porivala še maksimalno pol leta, vprašanje pa je, ali bi to bilo smiselno.

Kdaj sta zaključila tekmovalno kariero?

Andrej: Maja, maja lani pa sva naredila načrt, da jo bova končala letos. Zadnje leto sva bila tako fokusirana, oba notri, da je vse šlo po načrtih. Zdaj sva oba zadovoljna s tem, kar nama je uspelo narediti.

Lepšega zaključka kot prvo mesto na evropskem prvenstvu si nista mogla omisliti. Sta namenoma prekinila, ko sta dosegala še vrhunske rezultate?

Andrej: Takšen je bil načrt. Če ustvariš načrt in ga uresničuješ s potrebnimi koraki, potem se ta uresniči, lahko pa tudi ne. Nama je šlo povsem po planu. Po drugi strani pa je teh zadnjih šest let bilo nekakšen bonus, čeprav bi bilo v redu tudi, če bi takrat prenehal.

Mar niste z nadaljevanjem dobili dveh bonusov?

Andrej: Ja, v redu, dobil sem še zasebni bonus, ki je celo boljši in se je pošteno šele začel. Prenehati tekmovati pa mi ni bilo težko, nimam nobenih travm.

Melinda: Zame velja enako.

Kako starša gledata na vašo plesno kariero v Sloveniji?

Melinda: Zelo v redu, že prej sta bila navajena, da sem v tujini, saj sem plesala v Italiji, in to zanju ni bilo nič novega. Takrat je že bilo težko, je pa Slovenija Madžarski bližja kot Italija. Njima je najbolj pomembno, da sem srečna, kjerkoli sem.

Omenila sta, da sta zaključek tekmovanja načrtovala. Bi lahko rekli, da je za ples vedno potreben načrt?

Andrej: Seveda. Zadnje leto sva recimo zmanjšala ure plesanja tako, da je bilo vsega drugega več. Imela sva dodatne fizične priprave, mentalni trening, energetski, določeno prehrano, načrtovanje potovanj. Sam trening se je zmanjšal in je zato bil toliko bolj učinkovit in kvaliteten. Želela sva, da to, kar znava, potegneva ven in eden od najinih zagonov je bil tudi ta, da neprenehoma napredujeva.

Kar se napredka tiče, se lahko nikoli ne bi končal, ker vedno lahko napreduješ. So pa druge meje. Verjetno ti fizična moč z leti začne upadati, treba je najti ravnotežje s svojim optimumom, s tem, kar znaš, in to maksimalno pokazati, ampak tudi tam je meja. Ne pa, da več znaš, kot lahko pokažeš.

Kakšne vse so bile priprave za to zadnje leto tekmovanj?

Andrej: Psihologija pri tekmovanju je zelo pomembna, ker bolj ko ožiš svoj cilj, bolj pomembni postanejo detajli in vsak korak. Za to potrebuješ psihično pomoč profesionalca, človeka, ki se spozna na psihologijo misli, razmišljanja in funkcioniranja. Včasih, še kot amater, sem sodelovala s športnim psihologom Matejem Tuškom, od katerega sem se ogromno naučil. Zdaj sva v svojem timu imela več različnih strokovnjakov. Tudi za energetsko delo. Delala sva vaje za koncentracije, za relaksacijo, meditacijo, določene vaje za regeneracijo ....

Imela sva pogovore z ljudmi, ki razumejo delovanje možganov bolje kot midva, da sva se naučila pravilno razmišljati in kako določene stvari funkcionirajo. Vsak vrhunski športnik ima ogromno ljudi okoli sebe, da mu uspe zadeti tisto, kar cilja, ker sam tega ne zmore. Tako je na koncu ples bil mali del, več je bilo vsega drugega.

Potrebovala sva veliko ljudi, ki so nama pomagali, da sva bila konstanto usmerjena in nisva begala. To se moraš naučiti. Imava gospoda iz Rusije, dr. fizike, psihologa in raziskovalca Yurija Yatska. Na Tajvanu sem se naučil izvajati samoozdravitveno vajo, ki jo delava vsak dan, od ene gospe sva se naučila pravilno meditirati. Ogromno različnih stvari sva vključila v sam proces.

Se tekmovalci v plesu med sabo razlikujete tudi po načinu priprav?

Andrej: Nekateri so usmerjeni rezultatsko, ni jim toliko do napredka, nekateri pa plešejo le zaradi tega, ker jim je to v redu in jim je vseeno za rezultat in napredek. Razlogi so različni, ampak po mojem ima vseh šest parov, ki so na vrhu, svojo zelo močno filozofijo. Nekaj je, kar te žene, da vztrajaš in da ti uspe ves čas biti na vrhu. Kar se napredovanja tiče, z njim nikoli ne bi bilo treba prenehati, ker vedno lahko napreduješ. Kot tekmovalca pa sva v zadnjem letu hotela pokazati največ, kar sva v tem trenutku znala, ne pa, kaj bi še lahko bilo.

Sta bila kot disciplinirana vojaka?

Andrej: Potrebna je bila močna volja, saj sem glede let šel rahlo prek norme. Stvar je ravno v tem, da se to, da si malo starejši, na parketu ni odražalo in so se ljudje spraševali, kaj počnem, da sem še vedno tako vitalen. Namreč večina drugih tekmovalcev je bila mlajša v primerjavi z mano, ki sem bil proti štiridesetim, oni pa so imeli okoli trideset let.

Tekmujeta z drugimi ali s sabo?

Andrej: Želim biti boljši in boljši, vedno tekmujem s sabo. To je edina tekma, ki jo imaš.

Melinda: Vsakodnevno tekmuješ s sabo. Ko si mlad, se naučiš discipline, in to potem uporabljaš tudi drugje v svojem življenju. Celo ko ne tekmuješ, potrebuješ vaje za boljše počutje.

Po zaključeni tekmovalni plesni karieri se je za vaju začelo drugo življenje. Kakšno?

Andrej: Nadaljevala bova z učenjem drugih plesalcev. Sicer sva že vso plesno kariero poučevala, ampak takrat to ni bilo na prvem mestu. Zdaj pa je. Kariero sva zaključila s petim mestom na plesnem festivalu v Blackpoolu, kjer se dogajajo najbolj pomembna tekmovanja v plesnem svetu. To je bila najina zadnja tekma, ko ni šlo niti za rezultat, kot za to, da končava na način, na kateri se nas bodo ljudje spomnili.

Plesni svet ve, da sva končala. To je to. Zdaj pa greva naprej. Ogromno potujeva, življenje poteka naprej. Način življenja je podoben, le ritem je bolj počasen in ni treba, da sva tako vrhunsko fizično pripravljena.

Sicer pa, kadar plešeta, delujeta kot ljudje, ki imajo vse pod kontrolo, od videza do gibov. To drži?

Andrej: Predvsem gre za zavedanje samega sebe, pa tudi za kontrolo.

Kje je tu užitek, če je vse pod kontrolo in obenem želita na plesišču dati vse od sebe?

Melinda: Beseda imeti vse pod kontrolo mi v najinem primeru ni všeč, bolj gre za prezenco, zavedanje med plesom. Užitek lahko najdeš v tem, da si med plesom povsem prisoten.

Andrej: Naš ples je zelo strukturiran, kar ti lahko daje meje. A ni čisto tako. Pravzaprav ti struktura daje osnovo, na kateri lahko gradiš osebnost kot plesalec, in v tem uživaš. Recimo, ko je Melinda popolno urejena, jo je užitek pogledati. Užitek moraš najti znotraj tega okvira.

Dobita kdaj kurjo polt med plesom? Ali pride do tovrstnega presežka?

Andrej: Težko je dobiti kurjo polt, jo pa včasih dobiva. Tega ne bi mogel nikoli ujeti, če ne bi s plesom nadaljeval zadnjih šest let. Ta presežek sva dobila v zadnjem letu in pol. To nama je bil tudi cilj. Doživela in ujela sva ga v veliki meri in zadovoljna sva s tem, kar sva naredila.

Melinda: Kar se tiče kurje polti med plesom, gre za neke vrste povezanosti, meditacijo.

Kako vaju učenci najdejo?

Andrej: Ljudje vedo za naju in naju kontaktirajo. Sicer učiva vsak zase, vsak svoj par. Če pa delava s skupino, potem trening vodiva skupaj. Delovno bazo imava na Madžarskem, živiva pa v Ljubljani. Kadar sva v Ljubljani, poučujeva v plesnem klubu Fredi. Gre za dolgoletno navezo, saj je Fredi bil moj dolgoletni plesni učitelj.

Melinda: Tudi moj je bil, ker sta Fredi in Daniela Novak prihajala na Madžarsko in imela ure plesa. S soplesalcem sva prihajala tudi v Slovenijo na plesne ure, pravzaprav sta mi Fredi in Daniela našla tudi italijanskega soplesalca, nato pa sem še prišla v Slovenijo.

Imata srečo, da sta postala par tudi zasebno?

Andrej: To je precej normalno med plesalskimi pari, ker ti na soplesalcu mora biti nekaj všeč, mora biti fizična kemija ali spoštovanje. Ena relacija mora biti, saj gre za fizični kontakt.

Načrtujeta odpreti svojo plesno šolo?

Andrej: Svoj plesni klub že imava, oziroma ima ga Melinda na Madžarskem, kjer tudi poučujeva. Njena starša sta se namreč upokojila in sva klub prevzela midva. Imava ljudi, ki skrbijo za mlajše, midva pa redno hodiva na Madžarsko v klub Pro - art, kot ga je poimenoval Melindin oče.

Melinda: Klub sem uradno prevzela pred dvema letoma. Imava dober tim in ni treba, da sva ves čas tam. Seveda pa v njem tudi poučujeva in tudi pripeljeva druge učitelje, da tam poučujejo.

Kako vidita trenutno slovensko ples­no sceno?

Andrej: Ker nisva tako vpletena v plesno sceno v Sloveniji, ne vem natančno, kako je. Koliko vidim, je kakovost plesa slabša, kot je bila včasih, tudi manj parov je. Namreč dve svetovni plesni zvezi, ki sta včasih sodelovali, zdaj ne sodelujeta več. Midva izhajava iz profesionalne zveze (WDC) in zato nimava nobene posebne relacije z amatersko zvezo (WDSF), ki je ustanovila tudi svojo profesionalno ligo.

Obe plesni zvezi imata sedaj profesionalno in amatersko ligo, se pravi, da sta dve ločeni profesionalni in dve amaterski ligi. Celotna plesna Slovenija je precej vezana na plesno zvezo, ki je prej bila le amaterska. Zato naju ta zveza tudi ne uporabi, kar pa me nič preveč ne boli.

Ne bi radi prispevali k razvoju slovenskega plesa?

Andrej: Lahko, ampak jaz že imam delo, nimam težav. Težava pa je za pare, ki se ne morejo učiti od naju. Sicer pa že delava s pari v plesnem klubu Fredi.

Bosta pa zato več prispevala na Madžarskem, drži?

Melinda: Tudi na Madžarskem je razcepljenost na dve zvezi, kar se pozna, pravzaprav je več ali manj v vseh deželah tako, zato je manj parov, ki tekmujejo med sabo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord