Andrej in Rok Predin o tem, kako je nastala slikanica Čebula Grdula

Polica z vašimi knjigami je bogatejša še za eno knjigo, dodali ste slikanico Čebula Grdula.

Andrej: Čebula mi je začela brneti v glavi, ni šlo za projekt, ki bi si ga zastavil in potem izpeljal. Do slikanice je prišlo povsem naravno in potem, ko se je zraven priključil še Rok, je vse steklo samoumevno. Pravzaprav je bil enostaven porod. Tudi kar se tiče založbe, založnice in urednice je vse skupaj bilo idealno, ker sem potreboval pomoč. Prav tako je bila doma idealna situacija. Zgodba je zorela zelo dolgo, po energiji bi lahko bila za krajši roman, ker sem jo potem premleval, brusil, čistil. Moraš biti dovolj odločen, da določene stvari odvržeš, predvsem pa moraš pravočasno odnehati, ker če predolgo strmiš, zvrtaš luknjo.

V vaših otroških knjigah se vedno pojavlja babica, ki je kot superbabica, kakor tudi v slikanici Čebula Grdula. Nam poveste nekaj o svoji babici?

Andrej: Midva sva zelo veliko časa preživela z babicama. Pri najinih babicah so bila pravila drugačna kot pri starših. Imela sva eno babico, pri kateri si lahko počel vse, kar ti je padlo na pamet, in drugo, ki je bila stroga. Vsaka je imela nekaj.

Katera je bila superbabica?

Andrej: Vsaka po svoje. Isto kot je pri učiteljih, en učitelj je super, ker se z njim razumeš in se mu lahko za določene stvari odpreš, en pa je strog in resen, ampak te nekaj nauči. Midva sva očitno to dobila z babicama, ker sta starša bila mlada in sta babici bili kar precej vpleteni v najino odraščanje. Tudi zdaj je recimo moja mama babica, kakor tudi Anina in so babice ponovno na sceni. Res je, da ko to tako pogledaš, je videti kot vzorec, ni pa bilo tako mišljeno.

Bolj gre za to, da pri pisanju izhajaš iz sebe. Pač nisem imel zajčkov in medvedkov in plišastih igrač, bile pa so palačinke in podobni dogodki. Če zdaj gledam slikanice in risanke, ki prihajajo, vsebine, s katerimi se otroke bombardira, opažam, da gre za kulturno nasilje že v startu.

Recimo v ruski risanki Maša in medved se pojavljajo zrezki, klobase, meso, kuha se in je. Takšna kulturna referenca mi je bistveno bližje od ameriške risanke, v kateri so gromozanske torte, rožnate barve, hot dogi. Tu gre za drugo kulturo. Mi se ves čas pretvarjamo, kot da smo zahodna kultura, da je ameriška kultura del naše, pa je ameriška kultura popolnoma drugačna. S tem, ko jo uvažamo, uvažamo kulturni balast, kulturno onesnaževanje. Če pogledamo klasično slovensko slikanico, je očitno, kakšne vrednote so notri, kaj se v njej dogaja.

Je vaša slikanica predstavnica evropske kulture, natančneje naše slovenske?

Andrej: Če bi pogledali mojo slikanico iz ameriškega zornega kota, bi bila problematična, ker se čebula na koncu poje. Gre za soočanje. V ameriški kulturi otroku ne poveš, da svinji nekdo prereže vrat in jo zmelje v hot dog. S tem so soočenja z naravnim prikrita za fasadami, s čimer se skrije odgovornost, se prenese in je to nekaj virtualnega. Zato tudi meso ni več nobena vrednota. V zgodbo sem vseeno želel prenesti svoj in stari sistem vrednot, ki je otresen vsega ostalega. Tudi ilustracije so narejene zelo po vzoru stare šole.

V vaših in Rokovih delih je možno zaznati pridih minulih časov, recimo osemdesetih, in tudi Maribor se pojavlja. Lahko rečemo, da sta precej nostalgična?

Andrej: To je najino otroštvo. Rok je v eni risanki narisal našo hišo, v kateri sva odraščala. Zase lahko potrdim, da to drži. Recimo v tradicionalni slovenski zgodbi lahko zaslediš, da je bil glavni junak petelin, ki so ga potem pojedli. To sem hotel prenesti tudi v slikanici na čebulo.

Po drugi strani pa za vaše zgodbe ne bi mogli reči, da so ravno tradicionalne. Kako jih vi doživljate?

Andrej: Kot je na avtobusih tik pred začetkom šole in preden se odpre tržnica, velika gneča, tako se mi zdi, da je pri določenih vsebinah mladinske literature velika gneča. Tam sta v enem avtobusu Dedek Mraz, Božiček, Miklavž in še veveričke, v drugem so rožnati poniji in zvezdice ...

Vas ni na teh avtobusih?

Andrej: Ne, ni me. Vse bolj se mi zdi, da sem v tanku s polnimi topovi. Bralcu je treba dati izziv. Številni govorijo, kako je treba spodbujati branje. Branje mora biti obveza in izziv, nekaj, v kar je treba otroke prisiliti. Z branjem jih je treba 'matrati', ne pa, da berejo knjige, ki piskajo, govorijo ...

Kakšen odnos imata z Rokom?

Andrej: Rok je vedno bil likoven. O tem tudi pišem v enem romanu: imela sva dovoljenje, da pobarvava zid, narisal sem 'detajlne kikirikije' in ko sem se obrnil, je Rok narisal ogromnega zelenega slona. Do komolcev je bil v zeleni kredi, ampak slon je bil, da te kap. Dostikrat sva bila tandem, jaz sem si izmislil kakšne zgodbe, on pa si jih je zapomnil in naslikal.

Ste si že takrat izmišljali zgodbe?

Andrej: Ves čas sem mu pripovedoval različne izmišljotine tudi o samem sebi, kakšen frajer sem in kaj se v šoli dogaja. Ko me je vrglo v puberteto, sva se malo odtujila, potem pa, ko se je pridružil, sva se ponovno našla.

Med vama ni bilo rivalstva?

Andrej: Imela sva povsem drugačne interese, bil sem bolj športnik, on pa si je lomil roke in noge. Bolj je bil v mavcu. Nikoli si nisva bila neposredna konkurenca. Tudi kar se risanja tiče je on bil tako izrazito boljši, jaz pa tako izrazito slab, da tu ni bilo vprašanja.

Kdo je koga vlekel iz dreka?

Andrej: Opravljal sem svoje dolžnosti, moral sem ga nositi domov, ko je šepal. Sicer pa sva v drek padala kar skupaj.

Kako to, da nista že prej začela sodelovati?

Andrej: Zdaj nastaja že tretja knjiga, ki jo ilustrira Marjan Manček. Rok je v Londonu strašno zaposlen, veliko dela in zanj honorar pri nas glede na čas, ki mu ga risanje vzame, ni ravno nekaj. Da se je lotil moje slikanice, je bila njegova dobra volja. Že prej je imel ogromno dela in ni bilo treba. Zdaj se je zgodilo samo po sebi in obema je bilo v redu. Verjetno bova še kaj skupaj naredila.

Vama je tudi glasba skupna?

Andrej: Glasba je bila stalno prisotna, že zaradi očeta (Zoran Predin),in še plošč je bilo veliko. Pri naju ni razumljeno, kot da bi se zdaj nekaj ukvarjala z glasbo, ampak je to bilo stalno prisotno. Težko si predstavljam očeta kako drugače, kot da poje in se na odru v Cankarjevem domu šali. Glasba in kitare so bile stalno prisotne, Rok se je tudi bolj usmeril v kitaro.

Vi pa o glasbi pišete. Sta kdaj imela skupaj bend?

Andrej: Imeli smo skupino Electric espadrilles, bili smo trije in igrali akustični disko, glasbo osemdesetih. Zdaj čakamo, da bomo dovolj stari in imeli prvi reunion koncert. Sicer pa smo imeli dva koncerta v Ljubljani.

Koliko knjig že imate za sabo?

Andrej: Sedem. Uredil sem si status pisatelja. Delam pa kot novinar, urejam glasbo in kulturo.

Kateri stereotip pisatelja vam je blizu?

Andrej: Všeč mi je stereotip pisatelja, ki ima v ustih čik, je zapit, s podočnjaki in trpi. Pravzaprav je pisanje tako kot druge stvari, nekaj, kar moraš delati, da lahko delaš. Pišem ves čas, da lahko pišem, in kadar pišem, pišem z odgovornostjo do teksta in vsega skupaj. Da lahko dobro pišem, moram biti odgovoren tudi do sebe in svojega telesa, kar pomeni, da ne morem biti nepremišljen.

Ste eden od tistih, ki se pisanja loteva s povsem trezno glavo?

Andrej: V tem svetu je že toliko tega za doživeti in videti, da ni treba biti v nekem drugem omejenem svetu. Enostavno želim napisati najboljše. To je moj način, kar se pa realnosti tiče, je moja realnost povsem drugačna od realnosti drugih. Kar se pisateljev tiče, so tudi takšni, ki so kot kakšne pridne mravljice, veliko pišejo in delajo, nekateri so celo hiperproduktivni ...

Mar niste tudi vi tu nekje?

Andrej: Delam, veliko pišem. Kdaj bom pa delal, če ne zdaj?

Očitno nam tudi želite kaj povedati?

Andrej: Zdaj pišem močne erotične zgodbe. Zanimivo je, ko razmišljaš, kaj bi napisal, da bi bila zajeta scena s seksom, ampak malo drugače in bi bilo tudi drugim v redu. Ni tega, kaj bi rad povedal, uživam v pisanju, med katerim bi se rad imel dobro. Že sama pot mi je pomembna, nikoli nisem pisal s postavljenim ciljem in vedel: "Zdaj pa grem tja." Niti se ne ukvarjam toliko z liki.

Je pa drugače, če pišeš kakšen scenarij ali kakšne igre. Tovrstno pisanje je povsem drugačno, ker gradiš like, kot neke vrste kiparjenja. Obstaja cela znanost, kako se pristopa tovrstnemu pisanju. Ko pogledaš od daleč, se ti zdi, da so vse zgodbe iste, če pa se lotiš analize, ugotoviš, da mrgoli kombinacij. Če mi ni dobro pisati, ne pišem. Včasih moram napisati kakšen tekst in ker ne uživam, se to pozna.

Ste toliko profesionalni, da vedno naredite?

Andrej: Do zdaj je šlo. Sem že kdaj prekoračil zadnji rok, vse to sem dal skozi tudi z novinarstvom. Moj prvi izgovor je bil: "Računalnik mi je crknil." To je bilo, ko sem začel na Večeru in takratni urednik Srečko Niedorfer je rekel: "Izmisli si nekaj drugega."

Zdaj, ko se meni zgodi, da me kakšen novinar pokliče, ker zamuja, še preden karkoli reče, mu povem: "Ne mi povedat, da ti je crknil računalnik. Še dve uri imaš."

Se mi je pa zgodilo, da sem prvi roman vrgel v smeti skupaj z računalnikom. Na knjigo se pravzaprav nisem spomnil eno, dve leti, potem pa sem se spraševal, kje je, in se spomnil, da sem ga poslal prijatelju, ki je takrat študiral v Tajvanu. Omenil je, da se dolgočasi in poslal sem mu ga v branje. Na srečo ga je imel spravljenega v inboxu in poslal mi ga je nazaj. Tako je knjiga bila rešena.

Se pri pisanju strogo držite lastnih vrednot?

Andrej: Absolutno, in to tako, da se opazi. Recimo v drugi knjigi z Mico: Pirati iz dežele Merikaka, se pojavi ladja, na kateri je kapitan Cvenk, pirat. Na ladji ima ujete otroke, ki od spodaj veslajo, gledajo risanke in jedo pice. Potem pride Mica in preseka televizijo, da otroci vidijo, kaj je. Vsi so porejeni in zbežijo s te ladje. Bolj direktno ne moreš povedati, za kaj gre. Pirati imajo vasico, v kateri so modri in rdeči trepljači, eni pravijo: "Levo, levo," drugi: "Desno, desno," ampak ko je treba kaj narediti, vsi pobegnejo v isto smer. To je neposredna kritika. Pirati imajo na zastavi evro znak. Zdi se mi, da se zdaj ravno to dogaja, da izkoriščajo otroke, da se proda čim več stvari. Moja hčerka, ki je stara pet let in pol, je en dan prišla iz vrtca z zahtevo, da hoče imeti mobitel, ker ga ima njena sošolka.

Kaj ste ji odgovorili?

Andrej: Povedal sem ji, da je premajhna in da ni šans. Tudi to, da bi jo potem s pomočjo aparata imel pod nazorom, se mi zdi do nje nezaupljivo. Naredi nekaj, da boš otroku lahko zaupal, da bo naredil prav, ne pa reči: "Raje kupim napravo, kaj pa vem, kako bo." Ko so nas starši klicali: "Drejči, Roki, na kosilo," si takoj prišel ali si že jedel pri enem sosedu, če je tako naneslo.

So se naši starši več ukvarjali z nami?

Andrej: Kar se tiče šole in nalog, se naši starši niso z nami toliko ukvarjali, kot se danes. Bral sem tudi članek o tem, češ da so pri nas šole narejene tako, da starši zraven delajo šolo. Ampak to, da zraven delaš šolo ali siliš otroka, da dela šolo, ni v resnici isto ukvarjanje. Nam so dovolili, da smo se s sabo ukvarjali sami. Sicer pa je bil prisoten kolektivizem, ker je vsega bilo manj, kar vedno poveže ljudi. Zdi se mi, da se je s krizo ta kolektivizem ponovno prebudil.

Katere vrednote želite prenesti na svoja otroka?

Andrej: Rad bi ju naučil, da znata uživati v lepih stvareh in da jih znata najti. Rad bi ju naučil, da se znata spopasti z dolgčasom, da jima je kdaj dolgčas in čutita lakoto. Ko sem še sem učil na osnovni šoli, nekateri otroci niso imeli pojma, kaj je to lakota. Naj se prej začne analogno pred digitalnim. Tako recimo hčerka nima tablice, najprej se bo naučila držati barvice v roki, držati karte v roki, šele potem se bomo šli kaj drugega. Eden od ključev do sreče je, da znaš videti stvari, jih prepoznati, ko trajajo, ne pa potem gledati za nazaj: "Kako je bilo dobro."

Vsak čas prinaša nekaj svojega?

Andrej: Zdaj pravijo, da nas nadzoruje kapital, ki nas upravlja in izkorišča, mi pa smo ovčke. Po drugi strani se mi zdi boljše biti skrit v množici in uživati v svojem, kot biti izpostavljen, na udaru in zaradi tega omejen.

Ste vi izpostavljeni?

Andrej: Tega pri nas ni, saj niti nimamo zvezdnikov. Bolj je izpostavljen moj oče. Sistem z zvezdami, v smislu, da se nekdo spoštuje, imajo bolj razdelan na Hrvaškem. Malokoga imamo, da bi zanj rekli, da je zvezdnik, kot je na hrvaškem bil Arsen Dedić ali je Josipa Lisac.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord