Anthony Hopkins: Ponavadi razmišljam o tem, kje bom jedel, ne dovolim si, da bi mi vloga zlezla pod kožo

Kaj povezuje Tita Andronika, Pabla Picassa, Richarda Nixona, Adolfa Hitlerja, Charlesa Dickensa in notredamskega zvonarja? Moč, čast, slava, totalitarizmi, totalnosti, kontrolirana norost, zgodovina vojne, vojna zgodovine, genialnost, megalomanskost, maničnost? Kdo stoji na njihovi strani? Angel zla? Postarani butler, ki odšteva ostanke filmskega dneva, ali aristokratski serijski morilec, ki najbolj uživa ob pogledu na oljne slike renesančnih mojstrov? Kdo izmed njiju je bolj osamljen in kdo izmed njiju je bolj sam? Na točki ujemanja samote in osamljenosti se med butlerja in killerja vrine valižanski princ aristokratske tragičnosti nenavadnega okusa.

Za pridobitev naslova »sir« je moral shakespearjansko turobnost gledaliških odrov zamenjati za prostrane pokrajine hollywoodskega kraljestva, za oskarja pa v sebi poiskati najkrvoločnejšega serijskega morilca. Med deljenjem avtogramov se včasih spozabi in podpiše kot Hannibal Lecter. Takrat sede v avto. Temi ameriškega highwaya dovoli, da ga pogoltne.

Kot da bi pred samim sabo bežal zato, da bi med potovanjem na konec noči uzrl Tita Andronika, Pabla Picassa, Richarda Nixona, Adolfa Hitlerja, Charlesa Dickensa in notredamskega zvonarja. Če kdo izmed osebnosti, v katere se je potapljal med svojo igralsko kariero, skuša absorbirati preveč njegove energije, se umakne vase. V Hannibala. Ko jagenjčki obmolknejo, se v svojem dvojnem telesu pritaji in čaka. Usodno žensko. Clarice. Ljubezen.

Bi Anthony Hopkins spil kavo s Hannibalom Lecterjem?

Ne jaz ne vi ne bi nikdar odšli na pijačo s Hannibalom iz filma Ko jagenjčki obmolknejo. Šele po vlogi Hannibala v istoimenskem filmu bi z njim morda odšel na kavo.

Kakšna je razlika med obema Hannibaloma?

Hannibal je deset let starejši. Še bolj utrujen od življenja je, še bolj žalosten, osamljen. Svet mu nudi vedno manj presenečenj. Kakor da bi odvrgel masko. Današnji Lecter je občasno skorajda normalen, čeprav je v resnici klinično nor.

Si sebe zmorete predstavljati kot morilca, podobnega Lecterju?

Ja, ja, zagotovo. Mislim, da smo vsi lahko morilci. Če nas v to prisilijo okoliščine, smo vsi sposobni ekstremnega nasilja in umorov. Zdi se mi, da gnev in nasilje prebivata v vseh ljudeh. Na srečo zmore velika večina med nami kontrolirati te nagone.

V ključnem trenutku ob koncu filma se Hannibal pogovarja s Clarice o njuni bizarni zvezi. Čeprav jo Lecter privlači, Clarice ves čas odklanja kakršnokoli možnost zbliževanja.

Da. To je dober prizor in všeč mi je, da tudi na platnu drži vodo. Scena ima tudi globlji pomen; Hannibal je preklet, samega sebe je preklel. Ujet je v mrežo lastne psihoze, obsojen na to, da po svetu tava brez miru. Vendar pa v tem nevarnem položaju uživa. Ves čas ga preganjajo, on pa se ne more nikjer in nikdar zares ustaviti in odpočiti. Nikdar ne spi. Ves čas mora razmišljati, kako bo prehitel ljudi, ki ga lovijo. Prav zato je zanimiv. Kakor da bi bil nekakšen mistik. Preklet je zaradi tega, kar je.

V filmu je nekaj povsem neobičajnih prizorov. Pri nekaterih bodo gledalci pokali od smeha, pri drugih občutili veliko neugodje.

Da. Film drsi v parodijo in ni za vsakogaršen okus. Vsemu navkljub je to le film in s tem, koga bo razjezil in koga ne, se ne bi smeli preveč obremenjevati. Tokrat je Lecter na trenutke precej zabaven in publika se bo, pa naj se sliši še tako čudno, zalotila med smejanjem, čeprav ve, da je to precej bolno.

Kaj mislite o prizoru, v katerem si eden izmed likov dobesedno reže kose lastnega obraza in jih meče psu?

To je edini trenutek, ko sem se vprašal: »Zakaj sem sploh sprejel to vlogo?«

Konec filma je eden izmed najbolj bizarnih in neobičajnih koncev v novejši zgodovini filma. O čem ste razmišljali, ko ste ga snemali?

Vse smo prebrodili s smehom. Ridleyju (Ridley Scott, režiser filma) sem rekel, da je film tako ekstremen, da bomo zagotovo nadaljevali s porniči! A čudne scene me niso nikoli zares skrbele, čeprav so bile nekatere izmed njih zares bolestne, perverzne ali amoralne. Ponavadi razmišljam o tem, kje bom jedel. Ne dovolim si, da bi mi vloga zlezla pod kožo.

Vas skrbijo negativne kritike, ki spremljajo Hannibala?

Ne, niti toliko, kolikor je črnega pod nohtom. Po koncu snemanja nimam nad filmom nikakršne kontrole več. Sploh nisem pričakoval vse te medijske pozornosti in pričakovanj, čeprav se je Hannibal zares spremenil v velik dogodek. Tega ne dojemam kot nekaj resnega, vse, kar mi preostane, je, da uživam in upam na uspeh. Razmišljam o prihajajočih projektih. Ne morem razmišljati o zaslužku. To je razlika med gledališčem in filmom. Ko igraš v predstavi, te lahko kritiki sesekljajo na majhne koščke, a moraš vsak večer do konca sezone prihajati na sceno. Ko enkrat nehaš snemati, je vsega konec. To je mnogo lažje.

Niste nikdar verjeli v analize in filozofiranje o igralstvu?

Vse to so prazne fraze. Igranje je zelo preprosta stvar. Dajo mi scenarij in povejo, kdaj naj se pojavim. Za to me, mimogrede, precej dobro plačajo. To je moj posel. Ni zares pomemben, to ni nevrokirurgija. Takšno mišljenje trenutno ni zares v modi, vendar mi tovrsten odnos do dela omogoča občutek svobode. Zaradi Hannibala sem danes izjemno iskan, a že jutri lahko spet izpadem iz igre in se poslovim od velikih vlog. Vendar se nočem niti v enem trenutku razburjati zaradi kariere. Lepo je, zabavno, ampak vse to je igra.

Hannibala si bomo zapomnili kot enega izmed velikih filmskih negativcev. Kako ste ga doživeli vi? Kdo je on?

Hannibal je najbolj pokvarjen podaljšek mojih najstrašnejših misli. Zloben ni samo zato, ker razume naravo svojih lastnih strasti, ampak tudi zato, ker še bolje obvlada psihološke sile, ki vladajo dobrim ljudem. Vedno ima prednost pred družbo, saj se nenehno podreja svojim krvavim ciljem, družba pa ostaja »ujeta« v vladavino zakona in civilizirano obnašanje. Njegova moč izvira iz nezlomljive logike – nekako kaže, v kaj se lahko spremenijo ljudje, če jim vzamemo zavest in moralne tirnice.

Pa Hannibal razume, kako zloben je?

O, da, že davno tega se je predal zlu. V njem je prepoznal svoj avtentični jaz, svoj razlog obstajanja. Hannibal je mračna stran človeške narave. Tista vrsta zla, ki najeda svet in uživa v lastnem sadizmu. Poleg tega je zelo osamljen, precej izgubljen v svetu je. S to njegovo platjo se zlahka poistovetim. Dobro vem, kaj je osamljenost.

Ste vi zelo osamljeni?

Sem. Vse življenje sem bil osamljen. Težko vzdržujem prijateljstva in osebne zveze. Pred kratkim sem ugotovil, da je to le moj obrambni mehanizem, zato poskušam biti do ljudi bolj odprt. Zato nisem nikdar imel veliko prijateljev. Počasi se mehčam. S samoto nisem več tako obseden kot nekoč, četudi jo občasno še vedno potrebujem.

Obstaja skrivnost vašega vživljanja v Hannibala? Kako vam je uspelo ustvariti strah, ki ga zbuja njegov lik?

To je njegova mirnost. Najstrašnejši je takrat, ko je tih in miren. Takrat lahko začutite vso grozo, ki prebiva v njem.

Zakaj ste sploh pristali na to vlogo? Le zaradi honorarja, 24 milijonov dolarjev?

To je sijajna vloga. To je najmanj, kar lahko storim za Hannibala. Mnogo mu dolgujem. In kar se tiče denarja, ga ni nikdar preveč.

Mar v Hannibalovi koži vidite še koga?

Jacka Nicholsona. Vedno sem se spraševal, zakaj so to vlogo raje zaupali meni kot njemu.

Zelo dominantni ste, prepoznavni. Tako kot Hannibal. Se vam kdaj zgodi, da se vas ljudje bojijo tudi zunaj filma?

Da. Ne da bi se tega zavedali. Ko koga prepoznam in ga hočem pozdraviti, ugotovim, da je nenadoma postal napet. Moja žena Jennifer je prepričana, da se me ljudje bojijo. Zdi se mi, da ves čas igram čudake prav zato, ker lahko razumem njihov občutek izoliranosti.

V zadnjih letih ste več igrali v »blockbusterjih« kot v umetniških filmih ...

Vseeno mi je, če so filmi umetniški ali komercialni. Zame je to samo nov posel. Izjemno uživam ob delu s seks simboli, kot so Brad Pitt, Tom Cruise, Antonio Banderas. Punce gredo v kino zato, da bi videle te fante, kar pomeni, da bodo videle tudi mene. In to je pri tem poslu najboljše.

Ali imajo igralci, kot je Brad, samo lep zunanji videz ali so zares dobri igralci?

Izvrstni so. Tako izjemni so, da se lahko sam na snemanju popolnoma sprostim, medtem ko se oni mučijo in potijo. Zame je važno samo to, da denar pravočasno prispe na moj račun. Zgodbe o vživljanju v vlogo in podobna nakladanja o lepoti in vzvišenosti igralstva me sploh ne zanimajo. Zato vedno upam, da bom delal z mlajšimi partnerji, ki še verjamejo v tovrstne zgodbe, delajo kot nori in mi s tem olajšajo življenje.

Kot da s svojim delom ne bi bili najbolj zadovoljni. Zakaj ste postali igralec?

Zato ker sem kot deček želel biti slaven, tako slaven kot Richard Burton, moj veliki idol.

In kako so se na vašo odločitev odzvali starši?

Preveč srečni niso bili. Starša sta globoko v sebi vedela, da bom postal igralec. Moj oče je bil pek, sam pa sem ljubil umetnost. Vedno sem nekaj bral in slikal. Nekega dne sem se usedel za klavir in odigral Beethovna. Oče me je vprašal, zakaj sem igral prav to. Zelo ljubeznivo sem mu odgovoril, pričakujoč pohvalo, on pa je rekel le: »Sploh ni čudno, da je oglušel!«

Vaš oče potemtakem ni ravno pretirano občudoval umetnosti?

Za umetnost mu je bilo vseeno, tako kot mu je zanjo vseeno danes. Reči pa vam moram, da tudi mene niti najmanj ne zanima Shakespeare in vsa ta britanska kultura. Ko sem v Angliji začenjal kot igralec, nisem prenašal svojih kolegov, njihove pompozne drže in pretencioznosti. Zato sem Evropo zapustil in zdaj že trideset let živim v Ameriki. Rad imam London, ampak raje živim v Kaliforniji. Lažje je.

Je bil oče ponosen na vaše delo, ko ste začeli nizati uspehe?

Ponosen? Tega ne vem. Bil pa je precej srečen, ko je njegov sin našel delo. V šoli nisem bil ne najhitrejši ne najboljši in stari se je bal, da mi ne bo uspelo najti življenjske poti. Mislim, da je bil name najbolj ponosen tistega dne, ko je videl, kako delim avtograme. Vseeno me je okaral: »Zakaj se tisti ženski nisi lepše nasmehnil?«

Nekaj časa ste bili udarni član »showbiz« lige hudega pijančevanja ...

Zares sem pretiraval. Katherine Hepburn mi je nekoč rekla, da se bom s pijačo ubil, da je ona že videla, kako se vsi ti veliki in znameniti zapitki počasi ubijajo z alkoholom, da sovraži dejstvo, da smo vsi britanski igralci tako veliki pijanci. In imela je prav.

Toda kljub temu ste potrebovali celih deset let, da ste našli pomoč v klubu zdravljenih alkoholikov?

Na koncu mi je to rešilo življenje. Bil sem popolnoma izven sebe, izmozgan, poln strahu in gneva. Najhuje je bilo to, da se me je bala tudi lastna žena. Nekaj sem moral ukreniti.

Je res, da ste pred nekaj leti skoraj opustili igranje?

Ne. Nikdar nisem napovedoval upokojitve. Vedno sem govoril le o kreativnem premoru, ki se je raztegnil na skoraj leto dni. Pred nekaj leti sem delal na Titu Androniku, snemanje se je zavleklo in bil sem izčrpan. V šali sem dejal, da je igra škodljiva za zdravje, če je človek preveč zavzet. To sem rekel izključno kot človek, ki se je zasitil z delom pri tem konkretnem filmu. Nikdar se nisem hotel zares umakniti. Želel pa sem spremeniti pogled na življenje, začeti z zdravo prehrano ... Na snemanju se zredite, izgubite kondicijo, ne vzamete si časa za vadbo. Zato sem si vzel devet mesecev odmora, se sprehajal, planinaril, se izgubljal na plažah, igral klavir in bral. In spet prišel v formo.

Zatem ste s Tomom Cruisom pet dni snemali film Misija: nemogoče?

Tom me je pregovoril, naj pridem v Avstralijo. Zares lepa država. Lepa izkušnja, če pozabimo na dejstvo, da snemalcu nikakor ni uspelo poiskati pravega snemalnega kota in sem moral zato ponavljati tekst.

Ves čas vas povezujemo z likom Hannibala, vedar igrate tudi v drugih filmih. Ste se pred nekaj leti zabavali, ko ste se podili naokrog v filmu Zorro?

Izjemno težko je bilo, vendar zato že leta nisem bil v boljši formi. Všeč mi je bila atmosfera na samem snemanju. Spominjala me je na starinske pustolovske filme. Vlogo sem sprejel predvsem zaradi Antonia Banderasa. Hotel sem igrati z njim. Gledal sem nekaj njegovih filmov in ugotovil, da ima izjemno prezenco, nujno za vse velike igralce. Podobno se mi je zgodilo z Bradom Pittom v filmu Meet Joe Black. Mislim, da ne morem zgrešiti, če snemam s takšnimi igralci. To je samo dober občutek za posel.

Ste med skupnim snemanjem spremenili mnenje o Banderasu?

Antonio je izjemen igralec in zares si ne morem zamisliti nikogar, ki bi bil primernejši za vlogo Zorra. Zares se je trudil z mečevanjem, kar se v filmu vidi. Tudi sam sem se potrudil, ampak moje mečevalske scene niso bile tako dolge in zahtevne kot njegove. Antonio bi delal, dokler mu rok ne bi zalila kri.

In Catherine Zeta-Jones?

Izjemno talentirana. Prihaja iz Walesa, tako kot jaz, poleg tega je prelepa. Popoln recept za uspeh v Hollywoodu. Catherine je izjemno pomembna za film, saj se ob njej zdi, kot da gledate film iz štiridesetih. In takrat so bile ženske bistveno bolj glamurozne.

Še vedno ni jasno vaše stališče o igranju. Nenehno odklanjanje sklicevanj na igralske tehnike ...

Točno. Nikakršne tehnike nimam, vse delam nagonsko. Težava je v tem, ker večina gledaliških igralcev misli, da so visoko nad vsemi drugimi. Da so samo oni pravi umetniki, vsi drugi pa so smeti. Kakšno sranje! Sovražim snobizem in lažno čistost tega sveta. Zelo se bojim izgube kontrole in izbruha, prevlade nekega čustva pred drugimi. Te emocije, ki jih drugače ne bi izrazil niti v norosti, osvobajam z igro. Igra je zame enostavno svoboda – ni mi treba skrbeti, kako bom živel po tem in kakšne bodo posledice.

Če nimate nikakršne tehnike, kako se potem pripravljate za vlogo in kako jo odigrate?

Zelo preprosto. Naučim se tekst in zatem sledim lastni sodbi o tem, kaj se dogaja v glavi mojega lika. Tako opravim posel. Igra je zame lahek posel. Zjutraj grem na delovno mesto, odigram svoje scene, zvečer sem doma, kjer se sproščam. To sploh ni naporen posel. Lagodno življenje. Zakaj bi potem filozofirali o tem, da je moje življenje kot življenje umetnika težko? Svoj posel opravljam dobro in za to me izjemno dobro plačajo.

Gledališče ste zapustili, čeprav so vas že proglasili za zakonitega naslednika velikih gledaliških igralcev, kot sta bila Richard Burton in Laurence Olivier. Zakaj tolikšno sovraštvo do gledališča?

Nisem mogel več prenašati vseh teh pametnjakovičarskih in napuha polnih režiserjev, ki si domišljajo, da so v posebni navezi Vsemogočnim. Odhod iz gledališča je bilo moje prvo definitivno dejanje samoosvobajanja. Sovražil sem vlago in prah na odru, sovražil sem delo v takšni elitistični atmosferi. Po letih in letih na odru enostavno nisem mogel več prenašati neskončne pompoznosti tega okolja. Toliko o zgodbi o neumnosti. Prosim vas, koga briga Shakespeare? To so dobre drame, v redu, ampak to ni Sveto pismo, ki naj bi ga razumeli smrtno resno. Shakespeare je pisal o politiki svojega časa, o lastnih nixonih, o svojih reaganih, thatchericah in kohlih. Seveda je imel briljanten stil, ampak v gledališkem svetu ljudje tako in tako ne delajo nič drugega, kot govorijo in pripovedujejo. Tega nisem mogel prenesti. Te frustracije, povezane s celotnim gledališkim procesom, nisem mogel več skrivati. Hotel sem zakričati, da bi morali delati Becketta in Ionesca, pa sem šel. Ampak prosim vas, rajši pustimo to temo.

Vam je všeč, če je na snemanju veliko vaj?

Ne. Rajši se čuvam za kamere. Vedno je bolje tako. Če ste dober igralec, veste, kdaj vaje potrebujete in kdaj ne. Če si za snemanje prihranite kakšen nepričakovan element, ostanete vedno sveži, adrenalin je bistveno večji. Ravno zato ni vse programirano, tu prihaja do medsebojnega nadigravanja igralcev, natančno tu se rojevajo najboljši kreativni trenutki.

Vaša življenjska filozofija je precej preprosta ...

Menim, da naše bivanje na zemlji ne zahteva mistike in mistificiranja. Popolnoma pragmatičen sem. Kar se tiče preprostosti ... Če gre za življenje, sem zelo prostodušen.

Ena izmed vaših velikih strasti so dolge avtomobilske vožnje po Ameriki. Kaj vas v tem najbolj privlači?

Potovanja me vržejo v ekstazo. Med vožnjo lahko najdem umirjenost in skladnost, ki ju v življenju ves čas iščem. Človek je sam s svojimi mislimi in tako se na čuden način loči od celotnega sveta. Večina ljudi živi tako, da jim za razmišljanje ne ostane nič časa. Predpostavljam, da se v vseh nas ves čas odvija nekakšen notranji dialog, a je tako fragmentaren in nezaveden, da nas verjetno še bolj utruja. Kot da naši možgani delujejo na različnih ravneh, kot da ves čas prestavljajo v večjo hitrost, na koncu pa se celoten motor pokvari. Vožnja po odprti cesti je zame najboljša terapija. Nobenih telefonov, nobenih skrbi, pod milim bogom ničesar.

In potem je vse v redu?

Da, to je moja nihilistična stran.

Potem gre vseeno za nekakšno filozofijo?

Živi svoje življenje in ga ne maskiraj z jalovimi pojasnjevanji in dolgočasnimi psihološkimi meditacijami. Nekaj počni in najdi svojo srečo. In če to imenujete filozofija, prosim lepo, kar izvolite ...

Obrnimo stran. V življenju niste bili vedno tako srečni ...

Dokler sem pil, je bilo grozno. Prišel sem do samega roba, lahko bi se ubil med vožnjo ali končal v kakšni umazani sobi cenenega motela v Phoenixu, Arizona.

Zakaj ste pili?

Pil sem zaradi besa. Pil sem zaradi zafrustriranosti. Medtem ko sem pil, sem premagal strah pred življenjem, ki sem ga čutil v treznem stanju. Z alkoholom sem ubijal bolečino, pomagal mi je pozabiti na to, zakaj sem bil tako besen na samega sebe. Če ne bi prenehal piti, bi bil že mrtev. Zato sem nehal.

In druga mamila? Trava, tripi?

S temi rečmi se nisem nikdar ukvarjal. A v meni je bilo nekoč toliko tekile, da vem, kakšen je LSD-jevski trip.

Od Hannibala prek alkohola in mladih igralcev do upodabljanja drugih velikih umetnikov. Kako ste pristopili k vlogi Picassa?

Picasso je bil eden izmed tistih genijev, ki popolnoma omrežijo ljudi. Če niste močni, vas bodo s svojo energijo pomendrali. Geniji imajo svoje muhe, to je del njihove privlačnosti. Ženske neskončno privlači ta vrsta moči, čeprav vedo, da je občasno težko živeti s človekom, ki ima toliko življenjske energije. Tudi nekateri režiserji so takšni. Oliver Stone, na primer. Toda z njim ne bi preživljal svojega prostega časa.

Mimogrede, zakaj so zlobni moški tako seksi?

Moč. Zlo ima svojo lastno moč. Moč je erotična. Se spomnite Henryja Kissingerja iz časov, ko je bil obkrožen z vsemi ženskami in mladimi dekleti? Politiki imajo moč in direktorji imajo moč. Ljudje iz industrije imajo moč. Erotični simboli so. Moč je seks. Richard III. je seks. Sam ne mislim, da je bil Hitler seksi, ampak ljudje so med njegovimi govori doživljali orgazme.

Nas tovrstni ljudje privlačijo zato, ker se tudi v nas samih skriva temna stran?

Vsi skušamo biti podobni strojem, zanikati svoja čustva. Po tem hrepenim že ves čas. Brez čustev bi ne delal napak, bil bi hladen kot led. Rad bi bil takšen, a ne zmorem. Ujet sem v lastno osebnost, ki me vedno znova pelje tja, kjer nočem biti. Želim si biti nekdo, ki je ledeno hladen, brutalen, močan in brezkompromisen. In seveda, verjetno bi se potem sovražil.

Zakaj vas je zanimal Richard Nixon? Kot da bi lahko skozenj igrali svoj priljubljeni lik – človeka z okrnjenimi emocijami ...

Razumem mentalno sliko ljudi, ki se proti svetu postavljajo sebično. Dlje ko sem se ukvarjal z Nixonom, bolj mi je bilo zanj žal. Kmalu vam postane jasno, zakaj je bil tako osovražen. Prodoren je bil, ambiciozen, in tega se je zavedal. Samega sebe pa je strašansko sovražil. S celotno emocionalno konstelacijo, ki do same sebe goji mržnjo, sem se zlahka poistovetil. Večji del svojega življenja sem preživel na podobnem terenu.

Dolgočasnež, ki se prelevi v pošast, v norca, v tirana. Kot Hannibal. So vam tovrstne vloge omogočile vpogled v druge ravni človečnosti?

Zanimivo je opazovati ljudi, ki imajo moč. Tako kot gledati Sadama Huseina, njegovo telo, ko se mu kdo približa. Vojaki se ob njem obnašajo, kot da zrejo v oči velikana, pošasti. Glejte ljudi ob Hitlerju, glejte ljudi ob ljudeh z močjo. Ko Sadam govori, sploh ne gleda v ljudi, ki ga obkrožajo. Ljudi okrog sebe spremeni v nevidna bitja. Laurence Olivier je posedoval to lastnost, Francis Coppola je blizu. Takšni ljudje imajo moč, kako spregledati druge ljudi – to je način, kako vladajo.

John Huston je bil podoben.

Gotovo. Mnogi režiserji so takšni. Vendar je trenutek, ko režiserji začutijo svojo moč, izjemno nevaren. Ljudje čakajo, sami pa začnejo zamujati in nehajo odgovarjati na telefonske klice. Gandi je dejal, da je zamujanje nasilno dejanje, teroristično dejanje, saj nervira ljudi. V tem poslu je veliko grobosti. Ko sam režiram, poskušam biti do ljudi prijazen. Najbolj grozno je, če ljudi spremeniš v številke, nepomembna dejstva.

Kdaj je Anthony Hopkins samemu sebi dokazal, da zmore. Morda z oskarjem?

Seveda. Ko ga enkrat dobite, vam ga ne more nihče vzeti. Vendar do svoje kariere ne gojim nikakršnega strahospoštovanja. Ne verjamem v tisti sijaj, ki ga mediji pripisujejo mojemu poklicu. Igralstvo je pravzaprav veliko sranje. Polno najrazličnejših grabežljivcev, prevarantov, podležev. Mediji spreminjajo igralce v bogove, v resničnosti pa smo mi sami, igralci, neznačajni, grozni, sebični in nezanimivi – tako kot ljudske množice.

Kaj vam pomeni več? Oskar ali viteški naslov »sir«, ki vam ga je podelila britanska kraljica?

Ker predvidevam, da tega pogovora ne bodo brali v britanskem tisku, vam bom odgovoril iskreno: oskar. Ne glede na vse sem še vedno filmski igralec.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Outsider sem bil. Nikdar se nisem mogel nikamor zares vklopiti. Mučila me je misel, da sem drugačen od drugih in da stvari ne razumem tako kot drugi. Najhuje je bilo pri štirinajstih, ko so me zalotili pri branju Zgodovine oktobrske revolucije Leva Trockega. Učitelj mi je pri priči vzel knjigo, vrstniki pa so me klicali »komunist« ali za mojim hrbtom zmerjali z »boljševikom«.

Kako ste se odzvali na reakcije svojih sošolcev?

Tudi pred tem incidentom nisem imel prijateljev, po njem sem se počutil samo še bolj zavrženo in ponižano. Zato sem se povlekel vase. Dneve in celo tedne sem preživljal, ne da bi spregovoril. Svetu sem hotel pokazati, da ga ne sprejemam, ne njega ne načina, kako z mano ravna. Vsemu navkljub se je iz tega izcimilo nekaj dobrega: odločil sem se, da jim bom pokazal. Vsem. Odločil sem se, da mi bo uspelo in da bodo vsi ljudje z ubogimi službami, kjer bodo v potu lastnih obrazov služili drobiž, brali o mojih življenjskih dosežkih. Gorel sem od želje, da se dokažem.

Ste vzgojeni v duhu prikrivanja svojih čustev?

Seveda. Učili so me, da moški ne joka. Zato sem emocije vedno doživljal kot nekaj zelo sumljivega. Nikdar nisem rad kazal ali pojasnjeval svojih čustev. Danes ne mislim več tako. Ugotovil sem, da se ni vredno zapirati vase in vsega zadrževati v sebi. To ni zdrav način življenja. Za skrivanje čustev porabite preveč energije.

Navadni ljudje imajo vedno na razpolago naraven ventil – seks. In vi?

Kot mlad igralec sem bil preprosto neumen. Neuk. Pojma nisem imel, za kaj gre. Seks je bil nekaj, o čemer se ne govori, toliko bolj, če prihajate iz Walesa. Ko je šlo za seks, sem bil do grla zapet. V življenju nisem potreboval še dodatnih problemov, zato sem se raje zaprl vase. Vse skupaj je precej zagonetno. Vrsto let mi ni uspelo vzdrževati normalne, lagodne zveze, šele sčasoma sem se naučil ljubiti ženske. Dolgo sem bil sramežljiv, plah in prestrašen, neke vrste samotni čudak. V Walesu sem kratko obdobje hodil z nekim dekletom, zatem kratko v času študija na Kraljevski akademiji v Londonu. Leta 1961 sem hodil celo z neko Američanko, približno pol leta. To je bila precej travmatična izkušnja ... Mnogo hrupa za nič, pa naj gre za seks ali za igranje. Danes ne mislim, da je ves pomp, povezan s seksom, nekaj zelo posebnega. Enostavno funkcioniraš in greš v življenju naprej. Lepega dne se zgodba konča. In pika.

Iz britanskega gledališča ste odšli naravnost v Hollywood, čeprav ste bili v Angliji velika zvezda. Mar ni bilo to precej tvegano?

Da, seveda, ampak iz Anglije sem preprosto moral oditi. Sovražil sem diktatorske manire vseh teh britanskih režiserjev, ki so se do igralcev obnašali kot tirani in despoti. Nikdar nisem mogel razumeti režiserjev, ki me skušajo ponižati ali osramotiti pred množico, ali mirno gledati, kako skuša zlomiti voljo kakšne mlade igralke. Proti temu sem se vedno boril ... Tisti, ki so hoteli mučiti mene in druge, so se zaradi mene celo jokali. Takšnega zlorabljanja sem imel dovolj že v šoli in nikakor nisem hotel dopustiti, da se bo kdo na tak način obnašal obnašal do mene kot igralca. Hollywood, Los Angeles in Amerika nasploh so se mi takrat zdeli kot pravi raj!

Mnogo let ste se borili za kakovostne naslovne vloge v filmih. Vas je to frustriralo?

Samo v sušnih obdobjih. Ampak takšno je igralsko življenje. Spominjam se nekega razgovora s Catherine Zeto-Jones. Bili smo na jugu Francije in rekla mi je: »A ni prekrasno tako služiti za življenje!«

So vas ta obdobja suše, upoštevajoč vsa neugodna doživetja iz otroštva, dodatno zagrenila?

Ne, zaradi vseh let pred Jagenjčki nisem zares zagrenjen. Nikdar ne veste točno, zakaj se vse dogaja natančno tako, kot se dogaja. Sedaj sem slaven, slavnejši sem kot kdajkoli prej. Pred nekaj leti sem padel v depresijo, ko sem ugotovil, da pred mano ni več mnogo ciljev. To je bil zares čuden občutek. Vendar je zanj zares kriva popolna izčrpanost. Sedaj sem sproščen in umirjeno gledam na mnogo stvari, ki so me doslej vznemirjale. Čeprav tudi danes kdajpakdaj padem v depresijo ali občutim zasičenost s poslom, še vedno uživam v igranju in upam, da bom lahko še vrsto let snemal filme. Želel bi si verjeti, da je življenje lepše, kot je, ampak v to ne morem in ne morem verjeti.

In zakaj ne?

Ko vse seštejete in odštejete, se v življenju pravzaprav nič ne osvaja, nič se ne izgublja in nič se ne dobiva. Življenje se mi je vedno zdelo prazno. Kot da plovem po življenju, ne da bi sploh razmišljal, kam grem. Potepuh sem, potepuh, ki želi ohraniti svoj duševni mir.

Eh, ob koncu smo spet pri Anthonyju Hopkinsu, legendarnemu mračnjaku ...

Oh, prosim vas, zame vam res ni treba skrbeti. Enostavno nisem človek, ki bi užival v blišču uspeha. Najbolj sem srečen, če prispem v majhno ameriško mestece, sedem v bar in gledam sončni zahod. To je pravzaprav vse, kar hočem od življenja.

In ko se vozite po avtocesti in zastrmite v daljavo. Kaj vidite?

Vse in nič. Ne zahtevajte od mene, da vam to pojasnim.

In za konec. Vse in nič kot Hopkinsonova modrost?

Nič ne sprašuj, nič ne pričakuj in vse sprejmi. To je to. Vsak dan si govorim kot nekakšno meditacijo: »Ne tiče se me, kaj ljudje o meni govorijo ali mislijo. Sem, kar sem, in to, kar delam, delam za zabavo. Vse to je všteto v igro. Čudovito igro, igro življenja z življenjem samim. Nič, kar bi lahko zmagal, nič, kar bi lahko izgubil, nič, kar bi lahko zmagal, nič, kar bi lahko dokazal. Zakaj zaradi sebe samega sem nihče. Zaradi sebe samega sem bil nihče.« To sem si izmislil v trenutku resne depresije pred kakšnimi petnajstimi leti. Sedel sem na vrtu hotela sredi Rima in postalo mi je jasno. Odtlej si to ves čas ponavljam. Kot mantro. V mojem življenju se je od takrat zgodilo mnogo izjemnih stvari.

Harold Von Kursk

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord