4. 4. 2022, 11:04

Intervju z Barbaro Juršič: "Največji napori dajo tudi najslajše sadove."

Osebni arhiv Barbare Juršič

Dr. Barbara Juršič je letos vstopila v tretje leto načelovanja Tehniškemu muzeju Slovenije, katerega poslanstvo je ohranjanje in podajanje tehniške dediščine. 

Pred muzejem in njegovo direktorico je vznemirljivo leto: poskrbeli so za bogat letni program, hkrati pa je bila obnova muzejskih prostorov vključena tudi v lani sprejeti vladni načrt za okrevanje in odpornost, kar pomeni, da bo muzej po svoji 70. obletnici ustanovitve lahko začel gradbeno in vsebinsko prenovo zgodovinskega objekta v Bistri. Ob začetku muzejske sezone smo se z direktorico, ki je širši javnosti znana tudi kot vrhunska literarna prevajalka iz treh romanskih jezikov – portugalščine, francoščine in španščine –, tako pogovarjali o številnih izzivih novega muzejskega leta, če ne kar obdobja.

Vstopate v tretje leto načelovanja Tehniškemu muzeju Slovenije. Svoj mandat ste začeli prav na začetku pandemije. Kakšno obdobje je bilo to – v profesionalnem smislu – za vas? Katere lekcije ste kot vodja izcimili iz preteklih dveh let?

Moj mandat se je začel težavno, a se nadaljuje z zadovoljstvom, zagonom, odločenostjo in voljo doseči čim več dobrega za muzej in tehniško dediščino. Obdobje pandemije je bilo sicer za naše delo nenavadno, saj smo kot muzej povezani z ljudmi, ki nas obiščejo, mi smo tu za ljudi, zato smo, ko nas niso mogli obiskati v Bistri, Polhovem Gradcu, Pivki, morali muzej pripeljati k ljudem, vstopiti v njihove domove, šolske klopi. Snemali smo video vsebine, pripravljali tehniške dneve na daljavo, predstavljali predmete in tako ohranjali stik z obiskovalci – prav njihov odziv nam je potrdil, da delamo prav, čeprav smo komaj čakali, da se ukrepi omilijo in da bomo lahko spet na stežaj odprli svoja vrata. Menim, da smo lahko s svojim udejstvovanjem med pandemijo tudi omilili stiske ljudi, ki so se znašli v povsem novi situaciji, ki je v naš svet vnašala tesnobo. 

Kot vodja pa sem se gotovo še predobro naučila, da se je in kako se je treba prilagoditi vsakim novonastalim razmeram in kako se je treba znajti, kar me spomni tudi na vse inovatorje, raziskovalce in druge, ki so sebi in nam s svojo iznajdljivostjo, ustvarjalnostjo, pametjo in znanjem s tehničnimi izboljšavami olajšali in izboljšali življenje.

Obdobje pa je bilo tudi svojevrstna lekcija, kako pomembni so dobri odnosi v kolektivu, kako jih je treba negovati, gojiti in kako lahko samo zdrav kolektiv ustvarja kakovostne produkte in ponudbo. Rada bi se zahvalila vsem svojim sodelavcem za odlično sodelovanje. 

Tehniški muzej, ki se nahaja na kraju nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki, je bil januarja in februarja – kot vsako leto doslej – odprt le za vnaprej prijavljene skupinske oglede. Novo sezono ste torej zagnali marca in zagnali ste jo izredno dinamično. Kaj vas oziroma ekipo TMS vodi pri oblikovanju vsakoletnega programa?

Tako je, zaradi samega stanja gradu Bistra je sredi zime obisk praktično nemogoč, saj muzej razen nekaterih prostorov ni ogrevan. Nestrpno čakamo na prenovo. Vsako leto konec oktobra oddajamo predlog programa za naslednje leto, ki ga oblikujemo na podlagi smernic, ki jih oblikuje vlada (kot na primer za Frankfurtski sejem leta 2023, ko bo Slovenija na njem častna gostja) in ki predstavljajo prioritete na državni ravni, potem pa sami, glede na proučevanje določene tematike, ki jo želimo izpostaviti, ki morda še ni bila v zadostni meri predstavljena ali pa je povezana s kakšno obletnico ali pa aktualnimi temami, predlagamo občasne razstave oz. aktivnost v program za naslednje leto. Običajno gre pri večjih občasnih razstavah za večletno proučevanje tematike, zbiranje gradiva, priprave in povezovanja. 

Katere razstave oziroma dogodki so za muzej in za vas osebno v letošnjem programu še posebej pomembni?

Naj izpostavim zelo pomembno razstavo O svetlobi, ki bo plod večletnega proučevanja in bo vključevala tudi zanimive poskuse, delavnice in spremljevalne dogodke, ki jih vedno pripravimo ob razstavah in so namenjeni različnim kategorijam obiskovalcev. Kot uvod v našo razstavo, ki bo na ogled od jeseni, bomo gostili razstavo Gornjesavskega muzeja Jesenice, enote Planinski muzej, Ko udari strela, Svetlobni pojavi v gorah. Razstavo bomo odprli 14. aprila in se veselimo sodelovanja z drugo muzejsko institucijo. 

Prav tako bomo aprila na Gallusovem nabrežju odprli plakatno razstavo o Prvem stadionu na Slovenskem, saj letos obeležujemo njegovo 100-letnico. Praksa panojskih razstav izhaja prav iz časov pandemije, ko smo na ta način, kljub zaprtim muzejskim institucijam, lahko stopili med ljudi in se predstavili, njim pa omogočili stik z nami, z dediščino, jim odprli zaprti prostor, na katerega smo bili zaradi razmer omejeni. 

V depojih državnih muzejev v Pivki, kjer imamo svoje depojske prostore in ogledne depoje trije državni muzeji, poleg TMS še Narodni muzej Slovenije in Muzej novejše zgodovine Slovenije, bomo na mednarodni muzejski dan 18. maja odprli razstavo o geodetski zbirki, ki smo jo pripravili skupaj z GURS in Zvezo geodetov Slovenije. 

S strokovnimi sodelavci pa premišljeno pripravljamo tudi podrobno idejno zasnovo vsebinske prenove zbirk, saj bomo poleg gradbene prenove v prenovljene prostore postavili domišljeno in atraktivno stalno zbirko po vzoru sodobnih muzejskih postavitev. 

Poslanstvo TMS je seveda tudi pedagoško. S kakšnimi pristopi privabljate mlade obiskovalce oziroma tiste, ki so še v procesu izobraževanja?

Pedagoško poslanstvo TMS je izredno pomembno. Naša pedagoška služba ima dolgoletne izkušnje pri pripravi vsebin za različne kategorije obiskovalcev in izdeluje vsebine skladno s šolskimi vsebinami. Tudi med pandemijo je izdelala tehniške dneve na daljavo, ki so bili dragocen pripomoček učiteljem, o čemer pričajo tudi številni pozitivni odzivi z vseh koncev Slovenije. Mlade obiskovalce privabljamo z dediščino, njenim predstavljanjem in interpretacijo na atraktiven in poučen način, udeležbo na delavnicah, prikazih in tudi tako imenovanih Dnevih znanosti in tehnike, ki jih pripravljamo v povezavi z različnimi izobraževalnimi ustanovami – fakultetami, srednjimi šolami, raziskovalnimi ustanovami. Že dolga leta imamo namreč Dneve strojništva, Dneve elektrotehnike, Dneve meroslovja, če naštejemo samo nekatere, v mojem mandatu pa smo dodali še Dneve robota, Biotehniške dneve in Dneve kemijskih znanosti in tehniške varnosti. S tem pripomoremo tudi k ozaveščanju o tehniških poklicih in večjemu zanimanju zanje. Mladim približujemo tudi poklic raziskovalca, inovatorja, skratka, odstiramo tančico oz. tančine celotnega diapazona možnosti, ki jih prinašajo tovrstni poklici. Nadejamo se, da se situacija normalizira in da bomo lahko ne samo prostor srečanja, temveč tudi razprave, povezane s tehniko in vsem, kar je povezano z njo in njenim vplivom na človeka in družbo. 

Glede na to, kako obsežno so zastavljeni vsakoletni programi muzeja, lahko sklepamo, da se slovenske tehniške dediščine ne da zares izčrpati. Se motim? 

Res je, področij, ki jih še ne pokrivamo, je še ogromno, tako da zbiramo in raziskujemo naprej. Dobivamo tudi veliko klicev in e-pošte ljudi iz vse Slovenije, ki nam ponudijo svoje predmete, ki si jih natančno ogledajo naši kustosi in precenijo njihovo pomembnost in vrednost za dediščino. V novi postavitvi bomo skušali upoštevati in vključiti še čim več področij, ki v sedanji postavitvi stalnih zbirk niso vključena, kot na primer kemija, gradbeništvo ipd. 

Pred muzejem in vami kot direktorico je pomembno obdobje prenove objekta v Bistri. Kako se pripravljate na prenovo? 

Zelo smo zadovoljni, da so na ministrstvu za kulturo prepoznali potrebo po prenovi tako pomembnega objekta, kot je grad Bistra, spomenik državnega pomena in Tehniški muzej Slovenije, ki ima bogato zgodovino vse od časov kartuzije. Pospešeno pripravljamo dokumentacijo, da bomo ob koncu letošnjega leta pripravljeni na začetek prenove v okviru NOO. 

Kaj je v kontekstu prenove najbolj zahtevno in kaj najbolj, recimo, razveseljujoče?

Najbolj zahtevno je dobiti podporo za tako velikanski projekt, kot je obnova tako zahtevnega objekta, kot je grad Bistra. Veliki projekti zahtevajo ogromno priprav, znanja, podpore vseh udeležencev in odločenosti, da se projekt izpelje, saj gre za projekt nacionalne dediščine, izjemnega pomena za naš narod in našo identiteto. Je velik izziv in na koncu bo zelo razveseljujoč za vse nas, največji napori dajo tudi najslajše sadove. 

Razveseljujoči pa so tudi vsi projekti, ki jih delamo za naše obiskovalce, zlasti morda za otroke in mladino, ki so tisti, ki bodo to našo dediščino prenašali naprej. Razveseljujejo me tudi sodelovanja tako z domačimi institucijami kot s sorodnimi v tujini – v Nemčiji bomo gostovali v Muzeju telekomunikacij v Frankfurtu z razstavo o mobilni telefoniji, s portugalskimi kolegi pa smo vzpostavili permanentno sodelovanje in predstavljamo predmete, ki so podobni ali enaki, a nosijo drugačne zgodbe, portugalsko-slovenski kotiček najdete v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu in v Muzeju komunikacij v Lizboni. 

Prenova bo muzeju seveda omogočila obratovati tudi pozimi, toda – kakšne spremembe si tako zaposleni kot obiskovalci še lahko obetajo od napovedane prenove?

Poleg gradbene prenove se obeta tudi celovita vsebinska prenova zbirk – s strokovnimi sodelavci pripravljamo podrobno idejno zasnovo vsebinske prenove, ki jo dopolnjujemo in dodeljujemo vsak teden. Prav tako pospešeno nadaljujemo z izvajanjem evidentiranja, inventarizacije in reinventarizacije. 

Preden ste postali direktorica TMS, smo vas poznali kot izjemno – tudi izjemno uspešno – prevajalko vrhunske literature iz portugalščine, francoščine in španščine. Preden vas vprašam po literarnih strasteh, me zanima, kaj vas v svetu tehnike najbolj fascinira.

Od nekdaj me je fasciniralo to, kar rada rečem, da je tehnika v vseh porah našega življenja. Od osnovnih principov, na katerih temelji večina našega življenja, do zavedanja, da večino tega najdemo v naravi, če ne drugje, pa v človeški, kajti fascinantno je, kako je človek ves čas dosegal napredek tako, da si je prizadeval svoje življenje olajšati, pridelati več, bolje, si poenostaviti, popestriti in obogatiti življenje. In kako človeška inovativnost nima meja, samo paziti moramo, da ravno inovativnost in napredek v moderni tehnologiji pri, denimo, komunikacijah ne povzroči otopelosti in zavre ustvarjalnosti pri drugih. Seveda je pri vsej tej fascinaciji treba potegniti tudi zdravo črto, kaj je sprejemljivo in kaj nam kot družbi škodi, in se o tem spraševati in pogovarjati. 

Prevedli ste okoli 30 del, med njimi Pessoo, Fuentesa, Saramaga. Trenutna funkcija vam zagotovo ne omogoča enako zbranega prevajalskega dela. Ga kdaj pogrešate? Kako ohranjate stik tako z jezikom kot s prevajanjem?

Pravzaprav nekaj malega še vseeno prevedem, zlasti pa se trudim v sicer bolj redkem prostem času še vedno dovolj intenzivno družiti s književnostjo, vzpostavljati dialog kot bralka, odkrivati nove svetove – prek literature (in) v sebi. Sprejemati izzive soočanja z aktualnostjo in perečimi vprašanji tudi prek knjig. Tako tudi ohranjam stik z jezikom – pa tudi prek prijateljev, od katerih jih je kar nekaj profesorjev portugalske književnosti in se naše debate vrtijo tudi okoli nam nikoli dolgočasnih tem književnosti. Pred kratkim pa sem tudi skupaj z Inštitutom za kulturno zgodovino na ZRC SAZU priredila mini simpozij v počastitev letošnje 100. obletnice Saramagovega rojstva. 

Prevedli ste izjemen Saramagov roman Leto smrti Ricarda Reisa, ki je izšel pri Beletrini. Za katero knjigo bi se odločili zdaj, če bi vam čas to dovolil?

Po njem sem prevedla še Zločin očeta Amara, Eçe de Queirósa, portugalskega začetnika realizma, pesmi Ane Luise Amaral, What's in a Name, in roman sodobnega portugalskega avtorja Afonsa Cruza, Kokoschkova lutka. Ker letos praznujemo 100. obletnico Saramagovega rojstva, bi si izbrala še kakšno njegovo delo, ki še ni bilo prevedeno v slovenščino, ki so mi vedno v izziv in ustvarjalni navdih. Enkrat pa bi rada prevedla tudi izbor kratkih zgodb Teolinde Gersão. 

Lena Kreutz


 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.