Barbara Pia Jenič: Skozi pekel vas pelje z mehko roko

Gledališče

3. 2. 2020, 07:00 | Scena | Piše: Katja Štingl
Barbara Pia Jenič: Skozi pekel vas pelje z mehko roko (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Režiserka in ustanoviteljica ter umetniška vodja senzorialnega gledališča Senzorium Barbara Pia Jenič v svoji novi predstavi človeka pelje tja, kamor si sam morda ne bi upal.

Čez oči dobiš črno prevezo. Izklopiš, za marsikoga najpomembnejši čut, vid, in na tebi je, da spustiš vse svoje zavore ter se, na milost in nemilost, prepustiš svojim občutkom in podaš v neznano.

Senzorialni vodiči so tam, da jim zaupaš, da te bodo skozi pekel in vice varno vodili v raj, v brezčasni prostor počitka in samorefleksije.

Režiserka in ustanoviteljica ter umetniška vodja senzorialnega gledališča Senzorium Barbara Pia Jenič v svoji novi predstavi človeka pelje tja, kamor si sam morda ne bi upal.

Odpre mu pot do samega sebe, do lastnih vsebin. Po motivih Dantejeve Božanske komedije obiskovalca postavi v vlogo Slehernika. Dana mu je priložnost, da vstopi v koncept: “Cogito ergo sum - Mislim, torej sem.«

Zavod Senzorium

»V glavi in možganih prav vsakega od nas, misli, ki jih proizvajamo, tvorijo Pekel, Vice ali Raj. Da bi vsa tri stanja bivanja doživljali, nam ni potrebno umreti, pravzaprav najhuje doživljamo prav tukaj in zdaj.

Vsak obiskovalec bo s pravimi senzorialnimi impulzi odprl vrata do notranjega imaginarija, do lastnih (ne)zavednih podob, spominov, do njegove zgodbe kaj mu pekel, vice in raj pomenijo v njegovem življenju.

Vsi dobro poznamo vsa tri stanja zavesti tako znotraj sebe kot v svetu in to je tudi razlog, zakaj je Divina Commedia (Božanska komedija) za ta čas tako zelo potrebna in nujna,« sporoča avtorica.

Predstava, v kateri se zamenjajo vloge. Obiskovalec postane glavni igralec, igralci pa le sopotniki na njegovi poti raziskovanja. Se udeleženci vaših predstav lahkotno prepustijo vodstvu?

Igralec obiskovalca povabi v igralno polje, v skupni prostor, v katerem sam določa meje. Gre za gledališko izkušnjo senzorialnega jezika, ko je »igrati se« pomemben temelj uprizarjanja in interakcije s publiko.

Celotno čutno doživetje želimo predstaviti na lahkoten in igriv, ne travmatičen način. Prizadevamo si, da gledalca v našo igro pripeljemo z mehko roko, a seveda je od vsakega posameznika odvisno, kaj se ga bo dotaknilo, saj vsak nosi svojo izkušnjo.

Ko je v klasičnem gledališču predstava narejena, jo le še ponavljajo, pri nas pa se s premiero najpomembnejši del razvoja predstave šele začne: končno informacijo vanjo prinesejo obiskovalci, ki v njej pustijo svoj odtis.

To lahko tudi sama potrdim, da ste nas skozi igro peljali nežno in previdno, kljub temu da bi včasih najraje kar zbežala, a sem ostala. Kakšne pa so vaše izkušnje, kdo se bolj ali manj sprosti oziroma prepusti?

Moje opažanje je, da težje zaupajo in se prepustijo ljudje, ki so ali preveč ali premalo čuteči – so pod močno kontrolo in zelo racionalni. Takšni so tudi težje vodljivi, kar vidiš po načinu hoje, njihovo telo je bolj v krču, so nesigurni. Zato jim je potrebno tekom celotne predstave dovajati informacijo, da so na varnem, da je vse v redu.

Ljudje, ki so v nekem zdravo čutečem razumskem povprečju dinamičnega ravnovesja recimo,  v večini nimajo težav z zaupanjem in so bolj sproščeni. Senzorialna izkušnja pokaže ali se še upaš prepustiti neznanemu ali moraš imeti vse pod nadzorom in te je strah neznanega, novega.

Zavod Senzorium


Potovanje skozi Pekel zaznamujejo aktualni družbeni problemi – politične razmere, korupcija, stanje duha v človeku in svetu. Obiskovalec to začuti prek ustvarjene zvočne atmosfere, vonjev, dotikov in izbranih verzov. Lahko potrdim, da tekom predstave nagovarjate res vse čute.

Gledališče mora biti v funkciji ogledala družbe. Še bolje, če je to izkušenjsko, ker si izkušnjo zapomnimo. Senzorialni gledališki jezik to izkušnjo obiskovalcu predaja s senzoričnimi vzpodbudami in drugimi orodji metode, poleg besedila seveda, ki ni prisotno ves čas.

Ne uprizarjamo celotnega teksta, saj tudi ni aktualno. Za senzorialne prizore smo vzeli misli, ki danes odzvanjajo v aktualnih vsebinah in kontekstih.

Dante je tudi sam doživljal pekel prav takrat na zemlji in v izgnanstvu iz lastnega kraja, na nas pa je, kako in koga danes vidimo v različnih krogih Pekla.

Vir za ustvarjanje prizorov je bila javna anketa, glas ljudstva, ki smo jo širili po družabnih omrežjih. V tej anketi so ljudje sami presojali, kdo in kaj spada v kateri izmed devetih krogov, sama pa se pri režiji nisem več omejevala izključno na ankete in Danteja, temveč sem šla v svojo interpretacijo prispodob na senzorialni način.

Imate prav. V mojih krogih jih je tudi bilo kar nekaj. (smeh) Kaj se zgodi, ko obiskovalcu nadenete črno prevezo in »odvzamete« vid?

Živimo v informacijski dobi, baje da nas je razsvetljenstvo počasi pripeljalo le v avdiovizualni svet komuniciranja, ker je bolj razumsko in ga je možno nadzirati, družbo imaš lahko lažje pod nadzorom. Toda ljudje smo tudi čuteča, intuitivna bitja in ko posamezniku izklopimo vid, da funkcijo vida prevzamejo druga čutila.

Človek postane bolj pozoren, bolj buden, bolj prisoten. Ugotovila sem, da če »odvzamemo« oči, je takoj na drugem mestu dotik. Ko se človeka dotakneš, posluša manj pozorno, fokusira se na dotik. Za dotikom se potem po prioriteti pojavita sluh in vonj, nazadnje pa okus.

Zavod Senzorium

Torej ima dotik v senzorialnem gledališču precejšnjo vlogo?

Tako je, v svoji izvorni obliki, sedaj, ko senzorialni jezik poskušam prinašati v odrske uprizoritve (Gotska Okna MGL 2014, Krasni Novi svet SNG Drama 2017, Prerok PG Kranj 2018, Predstava o vonjih 2021 SSG Trst …), ga je manj kot v čisto senzorialnih izkušnjah, ko je producent samo Senzorium.  

Nimamo le pet osnovnih čutov, tako smo naučeni. Kaj pa čuti za bolečino, temperaturo, ravnotežje, čut za orientacijo, za čas? O petih čutih govorimo zato, ker imamo pet čutnih organov na telesu: kožo, ušesa, jezik, nos in oči.

Dotik je pomemben že od rojstva, je zelo močno orodje, še posebej v čustvenih, šokantnih in težkih situacijah. Dotik nudi oporo, varnost, zaščito, izraža skrb, pripadnost, sočutje in zato je kot sredstvo sporočanja zelo pomemben. Ne le v senzorialnem gledališču, temveč v življenju nasploh.

Poleg tega, da delovanje čutov raziskujete na različnih ravneh, so vaša posebnost v predstavah vonji. »Brez vonja je svet prazen«, sem slišala na eni izmed vaših delavnic, ki jih tudi organizirate.

Vonj odpira naš notranji svet, (ne)zavedne izkušnje, spomine, zbudi domišljijo in nasploh deluje kot izrazit detonator notranjih zavednih in nezavednih vsebin. Prek vonja se odpirajo močne čustvene zgodbe.

Nikoli ne veš, kaj ti določen vonj lahko odpre in zato ga je treba na-novo odkrivati, in se zopet vračati k njemu in ga poslušati. Vonj je vsekakor dodatna dimenzija doživljanja dane realnosti, zato je tako pomemben v senzorialnih predstavah.

Zato torej v vaših navodilih za udeležbo opozarjate, da naj obiskovalci svoje parfume pustijo doma?

Predstava ima svoje, točno določene vonjave, za katere si želim, da pridejo do izraza, saj imajo svoj namen. Če bi se vonjave zmešale s parfumi obiskovalcev, bi parfumi potem posegali v koncept oblikovanja vonjav in sporočali nekaj, kar nisem načrtovala in ni del predstave.

Na koncu potovanja obiskovalec  sname prevezo. Zbudi se v Raju, kjer ga v soju luči čaka prekrasna pesniška muza Beatrice.

Raj je prostor refleksije in brezčasnosti, kjer je prisotnega še največ Dantejevega besedila, vendar je dano kot dodatna možnost vzporedne realnosti, ki je obiskovalcem na voljo v avdio poslušanje na slušalkah. Izbrano Dantejevo besedilo Raja govori predvsem o smislu obstoja in pomenu ljubezni, edini tkanini, ki osmišlja tuzemsko bivanje.

Zavod Senzorium

Ste se lotili tega, precej zahtevnega dela kot ljubiteljica Danteja ali so razlogi drugje?

V srednji šoli ga nisem vzela tako resno, sem bila premlada. Sedaj, skoraj trideset let po tem, sem sama izbrala to kanonsko delo namenoma, saj Dante tako čutno opisuje Inferno.

Za senzorialni jezik je to odlično igralno polje z veliko potenciala. Za odrsko uprizoritev pa ne, saj ne vem, kako bi lahko kdo presegel Pandurjeve uprizoritve v SNG Maribor leta 1993, da ne govorim o pogojih produkcije. Njegova predstavitev enega dela je, predvidevam, morala imeti na razpolago več kot petnajstkratno številko, kot jo imam sama za vse tri dele.

Prve tri ponovitve so bile brezplačne, naslednje ne bodo. Zakaj razlika?

Zavod Senzorium vodim sama in ga tudi večinoma financiram, skoraj že dvajseto leto. Zavodi, društva in javne institucije, ki imajo javna sredstva za program, lahko zaposlijo kader za različna dela: stike z javnostjo, organizacijo, produkcijo, tehnični kader, informacijsko tehnologijo, pravnike, administratorje itd.

Produkcija posameznega projekta je v rokah neke skupine ljudi, ne pa enega samega človeka. Zato se moram precej znajti; tako finančno, organizacijsko in ustvarjalno ter parirati večjim in močnejšim na trgu. Upam, da se kdaj to spremeni.

Prve tri ponovitve predstave so bile brezplačne, ker jih je podprla Mestna občina Ljubljana (MOL), ti dve februarja pa še nimata nobene podpore in moramo pokriti stroške s prodajo vstopnic. Molim, da še dobimo podporo MOL in bodo brezplačne vstopnice še na voljo, vsaj nekaj teh za tiste, ki si ne morejo privoščiti nakupa. 

Igro ste postavili v Cekinov grad v Tivoliju, kjer bosta 10. in 17. februarja tudi ponovitvi predstave. Kaj je vplivalo na vaš izbor lokacije?

Produkcijski, finančni pogoji, prijaznost in profesionalnost vodstva. Našla sem jih po priporočilu umetniških kolegov.

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri