Barbara Zrimšek želi zabeležiti, kako ljudje res živijo na podeželju

Ljudje podeželja (Village Folk) se lepo sliši.

Ja, lepo. Ko si včasih izrekel besedo kmet, je bilo mišljeno slabšalno. Mislim pa, da zdaj prihajamo v drugo obdobje, ko bo to čedalje bolj cenjeno.

Z oddajo ozaveščate gledalce, česa ste se pa sami naučili ob srečanju s toliko različnimi ljudmi iz Evrope, ki vas polnijo s svojimi zgodbami?

Iz profesionalnega, novinarskega vidika, glede na to, da sem dolgo delala v dnevnih poročilih, sem s temi oddajami želela neki drug format. Z njimi se zelo dotikam življenja. Samo življenje je na neki način zelo preprosta stvar, če ne kompliciraš po nepotrebnem, če se držiš zakonitosti, ki jih vidiš v naravi, na podeželju, kar ti je lahko velika šola.

Iz novinarskega gledišča sem vedno želela, da bi se ljudem predstavilo, kaj se v resnici dogaja. Veliko izobraževalnih oddaj, tudi na BBC-ju in drugje, je zelo zrežiranih in prikazujejo, kako je vse krasno. Želim, da se s kamero zabeleži, kako ljudje na podeželju res živijo. Da pridemo in jim s kamero sledimo, da vidimo, kaj počnejo, in posnamemo resničnostno reportažo. Vse te zgodbe že same po sebi ponujajo določena sporočila.

Sploh lahko predvidite, kaj se vam bo na terenu zgodilo?

Vem, kaj hočem, kakšno temo hočem narediti, ampak ko prideš s kamero na teren, se lahko obrne popolnoma v drugo smer. Za te zgodbe ne moreš narediti scenarija. Meni je všeč, da je tako, da lahko ljudem pokažemo dejansko življenje.

Lepo domišljeno. Koliko ste sami prispevali k temu, da je tako?

To je zdaj peti ali šesti projekt, ki sem ga napisala. Bruslju sem ga predložila ob podpori Televizije Slovenija in bil je sprejet.

Ob oddaji Ljudje podeželja potekajo še nekateri drugi projekti. Kateri?

Osnova je v oddajah Ljudje podeželja in tudi v pogovorih v studiu v Dobri uri, okrog pa so nanizani tudi določeni dogodki: recimo šolski vrtovi, s katerimi dijake spodbujamo k razmišljanju, kaj pomeni pridelava hrane. Sodelujemo z ljubljanskimi gimnazijami Moste, Poljane in Šiška. Septembra je z nami na snemanje na Hrvaško šel gimnazijec iz Šiške Nejc Kavka in pripravil zelo dober 30-minutni filmček o tem, kako je videl naše delo.

Obračamo se tudi na najširšo javnost. Tako smo spomladi na Trubarjevi tržnici v Ljubljani imeli prireditev, s katero smo hoteli opozoriti na to, da nam je mar, da je hrana lokalna in da s tem odpiramo zelena delovna mesta ... Imeli smo tudi delavnice v različnih evropskih državah, ko smo snemali oddaje.

Se prek svojih sogovornikov in njihovih zgodb srečujete z golim življenjem?

S snemanjem oddaj v različnih evropskih državah dobiš tudi občutek za spreminjanje podnebja, o katerem sicer govorimo zelo politično, vseeno pa se to tudi dejansko dogaja. Ljudje na podeželju zaznavajo, da so stvari drugačne. Tako govorimo o spremembah v povezavi s pridelavo hrane in različnimi ujmami, tudi o večji potrošnji hrane. Če pogledamo Kitajce, katerim so pred kratkim dovolili, da imajo več kot enega otroka, kar pomeni, da se bo populacija na planetu močno povečala. Že zdaj imamo dvakrat premalo hrane, čeprav je je nekje preveč in jo mečemo stran.

Lahko rečemo, da v oddaji ne govorite le o samem podeželju in pridelovanju hrane.

Te zgodbe so za našo slovensko percepcijo morda zelo smele. Kateri Slovenc bi se odločil, da bi šel v boj, kot je šel Francoz Jose Bove. V določenem trenutku se je odločil, da se bo začel ukvarjati z ovcami in je prišel na planoto Larzac, na katero se še vedno vrača iz evropskega parlamenta. Ta prostor mu veliko pomeni, kar je zelo pomembno. Zato se je tudi odločil, da se bo boril za malega kmeta, sploh v kontekstu, da se podpira človeka, ki živi na zemlji v tvoji bližini.

Globalna zgodba je sestavljena iz malih zgodb, sicer pa ni ravno navdušen nad globalizacijo. Tudi sama menim, da globalizacija na določenih področjih ne prinaša dobrega. Zakaj bi po kmečki logiki dal na svoj krožnik zelen­javo, ki je prepotovala tisoče kilometrov razdalje, če imaš na sosedovem vrtu ali pri kmetu avtohtono zelenjavo? S tem podpiraš območje, kjer živiš, omogočaš podpiranje novih delovnih mest in imaš odgovoren odnos do okolja. Navsezadnje, kakšna je ta zelenjava, ki jo pripeljejo od daleč, saj je sveža zaradi določene kemije, vprašanje tudi, koliko je ta zelenjava gensko spremenj­ena, vnašamo pa jo v svoja telesa ...

To pomeni, da se prek hrane dotikamo marsikaterega življenjskega področja?

Lahko se zavemo korenin, od kod sploh smo, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj, posledično tudi, kaj vnašamo vase, kaj jemo, kar je povezano z našim življenjem, kako smo zdravi, kako bomo preživeli to obdobje ...

Na Sardiniji, kjer smo snemali zadnjo oddajo, sem se pogovarjala z nekim profesorjem, ki je prepričan, da bomo po tej ekonomski krizi padli v novo krizo, ki bo prehranska. Tam nekje okoli 2017–2019 bomo iz ekonomske krize prešli v prehransko krizo. Hrana bo dražja, pa še primanjkovalo je bo. Zgodili se bodo določeni premiki zaradi Kitajske, Indije in klimatskih sprememb ... Zaradi vseh teh stvari se lahko zgodijo velike spremembe.

Mar na splošno v življenju ne gre za spremembe in zmožnost jim slediti?

Nič ni večno, vse se spreminja, nikakor ne moreš vnaprej reči, kako in kaj bo. Tudi če prideluješ hrano, se moraš prilagajati, pač upoštevati, da se podnebje spreminja, da postaja območje, kjer živiš, sušno, zato se ne moreš ukvarjati s tisto kulturo, s katero si se prej, ampak se moraš preusmeriti, iskati nove niše, možnosti, da preživiš.

Lahko rečete, da z oddajo presegate področje hrane in pridelovanja le-te?

Hrana ni tako stereotipno povezana s kmetom, ki ima hlev ... Gre za najrazličnejše ljudi, ki so na neki način tudi podjetniki. Na Sardiniji smo delali zgodbo o Elisabetti Falchi, ki je predsed­nica vseh sardinijskih kmetov, saj je tam matriarhat še zelo prisoten. Elisabetta vodi kooperativo, ki smo jo pri nas tudi poznali v socializmu, ko smo imeli zadruge, a smo zdaj do tega mačehovski.

Ampak zunaj, če nisi povezan v zadruge, v nekakšna združenja, ne moreš dobro eksistirati. Ona ima 300 hektarjev črnega in rdečega riža, s čimer se je ukvarjal že njen oče, vseeno pa ima še vedno toliko in toliko partnerjev z njihovimi podjetji. Čeprav so posamezniki močni, veliki in uveljavljeni, so povezani, zaradi česa jim je dosti lažje.

Predstavljate ljudi, ki široko razmišljajo?

Vedno pravim, da so to portreti zanimivih ljudi, ki se ukvarjajo s hrano in še s čim drugim. Tako se vidi, da ne gre za 'zabite kmete', temveč za podjetne ljudi z idejami, kot so recimo socialni projekti, ki jih je na nizozemskem ogromno, kjer odpirajo kmetije za vrtce in imajo varstvo starejših ...

Pravzaprav gre za idejo, ko mora kmetija imeti dodatno dejavnost, da lahko danes preživi. Navsezadnje je v Evropi čedalje več starejših ljudi. Ti so bili bolj navajeni živeti z naravo in se tudi bolje počutijo v okolju, kjer lahko tudi nekaj brkljajo, otroci so prav tako zadovoljni, da lahko hodijo po travniku, kaj brkljajo in se igrajo na senu ...

Prav na Nizozemskem smo naleteli tudi na projekt, kjer so bili vključeni otroci s posebnimi potrebami. Terapevti in pedagogi so že zdavnaj ugotovili, da se otroci umirijo, ko gredo recimo k živalim. Letošnjo serijo smo začeli na Finskem, kjer je ogromno pastirjev severnih jelenov. Teh ljudi je ogromno, saj je Laponska tesno povezana s severnimi jeleni. Sicer jih gojijo za meso in kožo, hkrati pa ti ljudje že stoletja skrbijo za ta prostor. Gre za tipično zgodbo Finske, ki je na neki način povezana s prostorom, s hrano in načinom življenja. Tudi oni imajo zadruge, v katerih so povezani.

Ugotovimo, da je za naše preživetje povezovanje zelo pomembno?

Povezovanje je izredno pomembno. Na Sardiniji so med sabo povezane cele družine. Recimo dva brata imata eno kmetijo, zraven jo ima še bratranec, tako že tvorijo skupnost, da gre rod v določeni zgodbi naprej.

Kaj ste predstavili v zvezi s Slovenijo?

Lani, v prejšnjem projektu, smo imeli prispevek z avtohtonimi kravami cikami. Imeli smo zgodbo o Gregorju, fantu, ki hodi na fakulteto, pomaga dedu in se tam gori nad Kamnikom zavzema, da bi zaščitil ciko.

Glede na to, da ste zaradi oddaj dodobra prepotovali Evropo in spoznali precej ljudi, lahko poveste, po čem se med seboj Evropejci razlikujemo in v čem smo si podobni?

Razlikujemo se po različnih kulturah, podnebju, tradiciji, ki ustvarijo različne navade in način življenja. Ampak v povsem vsakdanjem življenju je človek človek. Ko prideš v določeno državo do določenih ljudi, se ti vse zdi povsem normalno in nič kaj dosti drugačno kot pri nas. Funkcioniranje v družbi, vsakdanje življenje je enako, bodisi na Finskem bodisi v Španiji.

Njihovo življenje ni dosti drugačno od življenja družine v Sloveniji. Vse skupaj je zelo preprosto – ali si pri eni družini v Amsterdamu ali v Helsinkih. So različne zadeve zaradi različnih zakonodaj, čeprav gre za Evropo, toda vsakodnevno funkcioniranje je zelo primerljivo. Šola, obdelovanje polja, traktor. Tudi rečeš si, ko si nekje: Saj je to povsem normalno življenje, takšno, kot ga živimo mi.

Ni tega, da bi si mislili: Njim je lahko, ker ...?

Ne. Na Sardiniji smo spali na kmečkem turizmu, kjer je gospa bila popolnoma podobna eni kmetici, ki jo poznam, in ima prav tako kmečki turizem. Obe sta mi pripovedovali približno iste stvari. Tudi velik kmet, ki prodaja riž v eni državi, in kmet, ki prodaja kakšen drug pridelek na povsem drugem koncu Evrope, imata približno enake težave. Ni velikih razlik.

Povsod je treba delati, imeti idejo, biti kreativen ... Je pa res, da so nekatera okolja bolj podporna, ene države so manj v krizi, druge bolj, ampak če imaš idejo, ki jo razviješ, greš naprej. Tudi kmet, ki je naredil vrtec, se je pet let zafrkaval z različnimi dovoljenji, ampak njegovo sporočilo je bilo jasno: Če si nekaj želite, če imate neko idejo, pojdite naprej, poskušajte jo uresničiti. Tudi osebno že razmišljam, načrtujem nov projekt za leto 2014.

Bo ta drugačen ali izhajate iz že obstoječega projekta?

Razvijal se bo iz že obstoječega. Ideja je, da mlado generacijo, koliko se le da, spodbujamo k razmišljanju, da ni samo po sebi umevno, da imaš vsak dan na krožniku zrezek ali karkoli ... Če smo zdaj z gimnazijami poskušali zasnovati šolske vrtove, bi naprej poskušali povezati kmetijske šole z gimnazijami. Morda bo še kakšna ideja ali projekt zaživel. Še vedno jih bomo vabili, da gredo z nami na snemanja in tudi na televiziji bomo organizirali delavnice, na katerih bomo dijakom predstavili delo na televiziji.

Niste za ločevanje na urbano in ruralno, temveč za prepletanje obeh?

Vedno bolj bi morali sklepati partnerstva. V Franciji je že nekaj časa, odkar so partnerske kmetije zaživele in so ljudje iz mesta prišli do kmetov. Gre za obojestransko korist, saj kmet ali pridelovalec tako dobi neposreden trg, ljudje iz mesta pa priložnost, da malo razmišljajo o svojih koreninah. To je sodelovanje med ljudmi, med generacijami, to so partnerstva, ki so za družbo nujna.

Na kmetijah, kjer imajo varstvo za starejše, je ogromno mladih prostovoljcev, s čimer prihaja do medgeneracijskega druženja, na katero smo že pozabili. Ob tem se te stvari lahko tudi razvijejo. Skratka, sploh ne gre le za hrano, temveč tudi za socializacijo družbe. Spomnim se veliko zanimivih ljudi, ki so povezani s hrano, vinogradniki ali karkoli, ki pravijo: "Treba je priti na kmetijo in videti, doživeti, da boš razumel, za kaj gre, šele potem lahko sodiš o tem ali onem. To zelo drži, na ta način se ustvari stik in se ljudi več ne deli na mestne in podeželske.

Želite z oddajo prikazati tudi to, da lahko vplivamo na to, kakšno hrano bomo pridelovali in jedli?

Temu se ne smeš prepustiti, čeprav večkrat čutiš nemoč. Kljub temu se lokalne zgodbe lahko razvijejo, mogoče bodo celo šle naprej in na neki način postale pomembne. Če pa rečeš, da je vse brezzvezno, se potem lahko kar usedeš in čakaš. Vredno je, da idejo, ki jo imaš, razvijaš. Ni nujno, da je zmagovalna, z njo si vseeno nekaj premaknil, čeprav se ti zdi, da nisi. Ob tem se spomnim na Nizozemce, ki so se borili za vsako ped zemlje in imajo ogromno inovativnih idej.

Recimo bili smo pri mladem kmetu, čigar tast se je ukvarjal z intenzivno prašičerejo, on pa se je odločil, da bo imel avtohtono pasmo prašičev. Za to ni imel investicije, ker mu je banka rekla: Če vam damo denar, morate zgraditi poslopje. Povedal je, da poslop­ja ne potrebuje, ker želi imeti prašiče v očetovem gozdu in kakovostno meso. Ni želel imeti nobenih hlevov, zgradbe, ker je menil, da tega ne potrebuje. Banka mu ni dala denarja. Potem je prek spleta povabil ljudi, ali so zainteresirani za to, da dobijo vsak mesec nekaj mesa ali mesnih izdelkov, s tem, da vložijo petdeset ali sto evrov, dobijo certifikat in potem lahko pridejo iskat pršut, sveže meso ali karkoli. Dobil je toliko denarja, da lahko redi prašiče v gozdu.

Verjetno to ni edin primer.

Na drugi, ekološki kmetiji se je lastnik odločil, da bo zraven hleva imel hladilnike, do katerih lahko prideš sam, napišeš, kaj si vzel, se pravi si sam postrežeš z mlekom, sirom, mesom, ki je pakirano v majhnih količinah, ter vse to enkrat mesečno plačaš. Ker je bilo veliko povpraševanje, so v tudi mestu postavili hladilnike. Od kmeta dobiš ključ, greš v ta hladilnik, napišeš, kaj si vzel ...

Tako imaš v sosednji ulici živila iz ekološke kmetije, po katera si lahko prišel tudi sredi noči. Ta človek ima tudi avtohtono pasmo krav in ugotovil je, da hlev potrebujejo le pol leta. Pol leta, ko v njem ni krav, pa ga tako prilagodi, da ima v njem rastlinjak. Gre za zelo preproste ideje. Lahko pa imaš tudi kmetijo in jamraš, da se nič ne prodaja, da je kriza.

Kako vas intervjuvanci sprejmejo? So kaj presenečeni?

Niti niso kaj pretirano presenečeni. Z Josejem smo bili zmenjeni eno sobotno dopoldne, ker je ravno prišel iz evropskega parlamenta. Prav v tistem času se je odvijala tudi zgodba na bližnjem letališču, ki so ga želeli razširiti in s tem poseči na kmetijsko zemljo. Tako je med snemanjem bil ves čas na telefonu in smo zgodbo, ki je bila vsebinsko tako močna, praktično posneli v enem dopoldnevu, in to ob tem, da nas je sprejel v hišo ter peljal pogledat vas.

Na vsa vprašanja, ki sem mu jih zastavila, je odgovoril poglobljeno z jasnimi odgovori. Zgodba se je odvila v enem dopoldnevu, kamera je le sledila, ni bilo nobenih strašno dinamičnih zadev, ampak je tam bil on. Moram reči, da nam je tudi na Finskem, ko smo prišli, predsednica vseh rejcev severnih jelenov takoj odprla svojo hišo, da tam prespimo in gremo tudi v savno, kar je tudi del njihovega življenja. Za večerjo pa so nam pripravili jelena. Po takem srečanju se počutiš nekako izpolnjeno. Če je tak stik, steče tudi zgodba.

Več o oddaji Ljudje podeželja in projektu Rasti! Hrana za prihodnost na spletni strani: http://www.rtvslo.si/villagefolk/

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley in osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord