13. 2. 2022, 18:00 | Vir: STA

Berlinale zaradi epidemije in omejitev drugačen, a ponuja izvrstne filme

profimedia

Med številnimi imeni evropske in svetovne kinematografije je na Berlinalu tudi režiserka Claire Denis z ekipo, ki jo sestavljata njena stalna sodelavca, Juliette Binoche in Vincent Lindon. V tekmovalnem filmu Avec amour et acharnement uprizorita par, ki se mu začne rušiti njun ljubezenski svet.
 

Kot je na novinarski povedala Claire Denis, so film snemali med pandemijo in temu se niso hoteli ne želeli izogniti. Ljudje nosijo maske, v filmu lahko slišimo stavek "ne pozabi na masko", takšni so tudi zunanji posnetki Pariza, ki se, kot je rekla režiserka, zaradi njenega filma ne bo spremenil.

Pandemija zahteva distanco, a je to hkrati tudi teren za veliko intimo, v kateri gledalci ujamejo glavna igralca. Skupaj z njima so v malem stanovanju in spremljajo par, ki si je predan, se ljubi. A razmerja se le redko ne spreminjajo, ne doživijo pretresov, kar se zgodi tudi njima, ko v njuno življenje ponovno stopi njegov najboljši prijatelj in njen bivši partner.

Juliette Binoche je opozorila na ta ključen del, kjer se začne vse zapletati in kjer ni enoznačnih sodb. Njen lik želi ostati dostojanstven, iskren, a prihod še ene osebe to preprosto onemogoči. "Tu ni nobene psihologije, to je preprosto strast," je povedala igralka. Njen lik je presenečen, nepripravljen na to, kar se dogaja, in sprva želi vse skupaj ubesediti. Besede pa, tako Denis, le prikrivajo strast.

Po besedah režiserke sta se tako Binoche kot Lindon v snemanje spustila kot dva borca, ki se zavedata, da gre zares in da ni več poti nazaj. Po mnenju Lindona se po takšnih dogodkih vedno nekaj spremeni, nikoli več ne more biti enako. Morda mora nekdo oditi, morda en, morda vsi, poti nazaj ni.

O stanju nekakšnega šoka govori, na povsem drugačen način, tudi tekmovalni mehiški film Robe of Gems, dolgometražni prvenec Natalie Lopez Gallardo. Film tematizira številna izginotja ljudi v Mehiki, prepletenost sistemov, policijskega in kriminalnega, popoln kaos, v katerega nepovabljeni nimajo vstopa.

V filmu, umeščenem na podeželje, izgine sestra gospodinjske pomočnice, družina je travmatizirana, kot je celotna družba, a tiho pristaja na stanje stvari. Resnici želi, nekako naivno, a tudi trmasto, priti do dna hči iz aristokratske družine.

"Delala sem intervjuje z materami, katerih otroci so izginili, tam, kjer živim, sredi Mehike. Ko sem se nato vozila domov, mi je bilo vedno zelo neprijetno. Počutila sem se krivo, ker tem materam nisem mogla pomagati. To je bilo prvo, zaradi česar sem se lotila tega projekta," je na novinarski konferenci povedala režiserka.

Pravi, da ne želi podajati družbenopolitičnih izjav, temveč gledalcem približati nekakšno duševno rano, ki jo je čutila in jo v sebi nosijo vsi Mehičani. "Želela sem stopiti na polje psihologije," je povedala.

"Mislim, da pri takšnih filmih človek na začetku niti ne ve, kaj bodo na koncu pomenili. V tem procesu je tako, kot da smo v nekem temnem prostoru, in šele počasi nekaj zagledamo, ko v prostor prihaja nekoliko več svetlobe. Pri tem filmu gre za strah, ki ga lahko občutimo, za strah, da kot skupnost nimamo več projekta, ki bi nas povezoval," je povedala režiserka.

S filmom je izrisala nekakšen skupinski projekt: "Vsi liki, predvsem ženski, so zame ena sama ženska z različnimi osebnostnimi tančinami."

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere