Bíborka Molnár-Gábor: "Navsezadnje smo tukaj, da bi se izboljšalo poznavanje Madžarske"

12. 3. 2019, 14:00 | Scena | Vir: Liza
Bíborka Molnár-Gábor: "Navsezadnje smo tukaj, da bi se izboljšalo poznavanje Madžarske" (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil

V Lendavi imamo največjo živečo manjšino, kjer se Slovenci in Madžari med sabo poznajo in lepo sobivajo, kot pravi Bíborka Molnár-Gábor, direktorica Balassijevega inštituta – Kulturnega centra Veleposlaništva Madžarske v Ljubljani. 

S poznavanjem Madžarske pa je v preostalem delu Slovenije malo drugače, zato so tudi odprli kulturni center, ki je v središču Ljubljane.

Lahko rečemo, da se je dopustovanje v Sloveniji sprevrglo v vaše novo življenjsko obdobje?

Bíborka Molnár-Gábor: Moram povedati, da to obdobje traja že kar 17 let. Ta dopust je bil leta 2002. Obiskali smo več mest, bili smo v Mariboru, v Ljubljani, v Postojni, šli pa smo tudi na Obalo. Naslednje leto sem se na fakulteti začela učiti slovenščino.

So vam tuji jeziki ležali?

Bíborka Molnár-Gábor: Že v osnovni šoli sem šla za dve leti v Anglijo, bila sem tudi eno leto v Franciji med gimnazijo, španščino sem se naučila na fakulteti, nemščino na gimnaziji na Madžarskem. Bila sem tudi v Nemčiji na izmenjavi, ampak to je bilo le kakšne tri mesece. Moram priznati, da me je slovenščina res presenetila.

Zakaj?

Bíborka Molnár-Gábor: Ker je bila težka, najtežji jezik od vseh jezikov, ki sem se jih učila.

Mar ni tako, da ravno madžarščina velja za težek jezik, in to v svetovnem merilu?

Bíborka Molnár-Gábor: Mislim, da je za Madžare slovenščina težka in za Slovence madžarščina, oba jezika sta težka, ker sta povsem različna. Sama po sebi nista težja od drugih jezikov, ampak se ju je, ker si jezika nista podobna in imata zelo malo skupnih stvari, težko naučiti. Potrebovala sem več kot pet let, da opravim izpit za srednjo raven znanja.

Ste vmes študirali še kaj drugega?

Bíborka Molnár-Gábor: Študirala sem mednarodne odnose. Želela sem se ukvarjati z diplomacijo na kulturnem področju, ker sem tudi med študijem delala v Budimpešti na področju kulture. Takrat smo kandidirali za evropsko prestolnico kulture (EPK), pripravljali smo program, ampak nismo bili izbrani. Tudi v Bruslju sem delala na področju kulture, seveda po študiju.

Očitno ni slučajno, da ste danes v Ljubljani direktorica Balassijevega inštituta, Kulturnega centra Veleposlaništva Madžarske v Ljubljani?

Bíborka Molnár-Gábor: Drži, iz vsega tega je na koncu prišlo ven to, da sem v Ljubljano prišla leta 2010 in sprva delala na veleposlaništvu Madžarske, ko pa so odprli Balassijev inštitut, sem postala direktorica inštituta, ki je dobil ime po madžarskem renesančnem pesniku Balintu Balassiju. Medtem sem bila tudi malo več kot eno leto na porodniškem dopustu, ko sem se vrnila v Budimpešto.

Se je z življenjem v Sloveniji vaša ljubezen do nje okrepila, postala bolj šibka ali se je rodilo kaj novega?

Bíborka Molnár-Gábor: Slovenija mi je všeč, ker je narava povsod blizu, tudi sicer je vse blizu in se človek lahko odpravi samo na poldnevni izlet, kar je odlično. In hrana je tudi dobra ... Zdaj imam tudi tukaj prijatelje, tako Slovence kot tujce. Moram pa povedati, da kot tujka opažam, da če bi želela postati del neke skupine, bi to v Sloveniji postala zelo težko, ker je družba malo bolj zaprta. S svojim pogledom od zunaj lahko rečem, da je slovenska družba bolj zaprta, kar je za Slovenijo dobro. Zato je tako uspešna, zelo urejena in ima ta zaprtost velike prednosti. Ampak kot individualnim osebam iz tujine se je tujcem tukaj v Ljubljani težje integrirati v družbo. Je pa res, da je tudi pri nas v Budimpešti malo drugače kot v manjših krajih, kar verjetno velja tudi za Slovenijo.

Ste na Madžarskem na splošno bolj odprti?

Bíborka Molnár-Gábor: Smo ja, seveda pa je, kot sem že povedala, malo drugače v glavnem mestu, v Budimpešti, kot v manjših sredinah.



Kakšna se vam zdi ponudba kulture v Ljubljani?

Bíborka Molnár-Gábor: Ljubljana je majhna, ampak ima bogato ponudbo kulture, kot v drugih mestih v Evropi.

To pomeni, da se morate s svojim kulturnim centrom bolj potruditi, da pridete do občinstva?

Bíborka Molnár-Gábor: Tako je, med drugim je moje delo tudi, da hodim naokrog na različne kulturne dogodke, kot so odprtja razstav in koncerti, da pogledam, kako in kaj se dogaja. Seveda mi je spremljanje kulturnih dogodkov tudi osebno zanimivo, moram pa vse to tudi spremljati zaradi inštituta, da vidim, kaj je zanimivo za Slovence, kaj je aktualno. Preverim, kaj imamo mi na Madžarskem, kar je blizu temu ali pa tudi ne, in razmisliti, kako potem to stvar predstaviti tukaj. Treba je biti v stiku s tukajšnjimi kulturnimi dogajanji.

Mar nimamo v Sloveniji dobrega primera prepletanja slovenske in madžarske kulture v Lendavi, kjer je res bogata ponudba kulture?

Bíborka Molnár-Gábor: Ponudba je, kot ste povedali, s slovenske in madžarske strani, ljudje se med sabo poznajo in sobivajo. Zelo lepo je, da Slovenci okoli Lendave govorijo madžarsko. Res lepo je, da se ljudje trudijo in zdi se mi tudi, da uživajo. Tudi knjižnica in kulturni center v Lendavi, delo enega najvidnejših madžarskih arhitektov s svetovnim slovesom Imra Makovecza, ki se je kot zagovornik organske arhitekture s svojimi projekti prilagajal naravi oziroma okolici, sta nekaj posebnega. To je bila lepa izbira za Slovenijo, ker sta ravno v Sloveniji narava in sobivanje z naravo pomembni.

Ste na Madžarskem tudi tako pozorni do narave?

Bíborka Molnár-Gábor: Zelo, prav tako smo ponosni na svoje naravne lepote in skrbimo, da jih čim bolje ohranimo, kar velja bolj zadnjih 30 oz. 40 let.

Kaj vam je v Sloveniji zanimivo, drugačno kot pri vas?

Bíborka Molnár-Gábor: Rekla bi, da imam z ljudmi, s katerimi sodelujem, zelo dobre izkušnje, saj se držijo dogovorov, če kaj obljubijo, to potem izpolnijo. Vse je urejeno, kar mi je všeč. Menim, da je Slovenija kot delovno okolje odličen prostor.

Kaj pa kar se tiče zabave?

Bíborka Molnár-Gábor: Moram reči, da se po rojstvu sina malo manj zabavam. Je pa razlika v tem, da Madžari na zabavah zvečer več plešemo, in to tudi brez pijače. Tukaj ljudje bolj sedijo, opazujejo, se pogovarjajo, ne plešejo pa tako kot pri nas. Je pa tako, kot sem že povedala, da grem zadnjih pet let, odkar se je rodil sin, zvečer ven le delovno, če imam kakšno obveznost in v bistvu delam, ne hodim pa ravno na zabave.

Si privoščite kakšno sprostitev, recimo športno?

Bíborka Molnár-Gábor: Ja, šport pa si privoščim. V Sloveniji je glede športa podobno kot na Madžarskem, ker je pri nas šport tudi zelo močno zastopan, ampak na drugih področjih kot pri vas. Na Madžarskem smo recimo dobri v vaterpolu in sabljanju, tukaj pa bolj v kolesarjenju in smučanju.

Kaj je med panonsko melanholijo in čardašem?

Bíborka Molnár-Gábor: Zanimivo je, da smo na Madžarskem bili več let prvi na lestvici glede samomorov, zdaj nismo več, in mogoče ta melanholija, vsaj po mojem, izhaja iz tega, ker pri nas vedno gledamo za nazaj: kaj je bilo, zakaj se ni zgodilo drugače tudi skozi zgodovino, in to je nekaj žalostnega. Namesto da bi gledali naprej in kako stvari spremeniti, se vračamo nazaj. Zdi se mi, da je to v Sloveniji malo podobno, ker imate tudi v Sloveniji zgodovino in vprašanja, kako je bilo s partizani in drugo stranjo … Mislim, da imajo skandinavske države, seveda ne pravim, da tam ne govorijo o preteklosti, bolj občutek za to, kaj hočejo in kako do tega priti, skratka imajo drugačen pogled na življenje.

Mogoče je tako tudi zato, ker so zadnjih 30, 40 let družbene razlike vse večje, kar tudi vpliva na življenje. Na splošno pa mislim, da melanholija izhaja bolj iz tega, ker se v sedanjem življenju s pogledom vračamo nazaj. Sicer pa imamo en rek na to temo, ki pravi: “Med jokom se veselimo.” Ta rek je velikokrat prisoten v kakšnih pesmih. “Med jokom se veselimo,” ko romski glasbenik na violini igra čardaš in daje vse od sebe, je simbol za veselje in žalost.

Kako vam uspeva s pomočjo inštituta prodreti z madžarsko kulturo?

Bíborka Molnár-Gábor: Inštitut v Sloveniji deluje tri leta, se pravi, da je kar mlad. Mislila sem, da v tako kratkem času ne bo šlo, ker recimo francoski inštitut deluje v Ljubljani že 50 let. Ravno lani so praznovali obletnico. Menim, da nam gre za tri leta obstoja odlično. Ljudje so nas sprejeli, nas poznajo, pridejo k nam in se zanimajo za različne stvari. Moj koncept je bil takšen, da smo na začetku ponudili več različnih stvari, ker nikoli ne veš, na kaj se bodo ljudje odzvali. To je malo eksperimentiranja, da vidimo, kdo pride in za kaj se zanima ter kje je možno še pridobiti občinstvo in kaj mogoče ljudem ni zanimivo. Pravzaprav to ne velja samo za začetek, ampak moraš stalno tipati in spremljati povratne reakcije. V inštitutu pripravljamo razstave, predstavljamo madžarsko literaturo, animirane in igrane filme, precej programa imamo za otroke, tudi glasbe je precej, saj imamo stalno male koncerte v svoji dvorani, imamo tudi seminarje pa tudi tečaje madžarskega jezika ...

Se pravi, da je zanimanje za madžarščino v Ljubljani?

Bíborka Molnár-Gábor: S tečaji smo res uspešni, ker smo že od začetka morali dodati vsak semester še eno skupino.



Kdo obiskuje te tečaje?

Bíborka Molnár-Gábor: Zelo različni ljudje, včasih gre seveda za družinske korenine, včasih pridejo na tečaj, ker je mož ali žena z Madžarske, pridejo tudi zaradi službe, zanimivo je tudi, da pridejo samo tako, ker so slišali, da je madžarščina težka, in se hočejo s tem spopasti.

Se pravi, da le nismo tako zaprti do madžarske kulture?

Bíborka Molnár-Gábor: Niste in ugotovila sem, ko vprašam, zakaj Madžarske ne poznate dobro, mi odgovorijo, da zagotovo zaradi jezika. Vendar to ne drži. Osebno bi rekla, da je to bolj izgovor. Zato mi je všeč, da pridejo na tečaj madžarščine in potem vidijo in spoznajo še druge stvari ter ugotovijo, da je jezik seveda težek, ampak ne težji kot kaj drugega, in se ga lahko naučijo. Res pa je tudi, da se mogoče, ker smo tako blizu, ljudem zdi, da se lahko odpravijo kadarkoli na potovanje na Madžarsko in zato z obiskom tudi odlašajo.

Kaj pogrešate v Sloveniji?

Bíborka Molnár-Gábor: Pogrešam spontanost, te mi kdaj kar malo zmanjka. To je seveda zato, ker sta mentaliteti narodov različni, ampak zame tudi velja, da tukaj ne govorim svojega jezika in je tudi zaradi tega razlika, tako da mogoče nisem povsem objektivna. Seveda je vedno lažje govoriti v svojem jeziku, mi pa to manjka, ker smo na Madžarskem bolj sproščeni.

Česa ste se od nas naučili?

Bíborka Molnár-Gábor: Rekla bi, da je tukaj to spoštovanje do narave in spoštovanje do gibanja lepo, kar je močneje prisotno tudi na Madžarskem, sploh zavest, da je pomembno, da pazimo na naravo in zdravo življenje.

Nosi vsak svoj križ, v tem primeru vsak narod svoj križ?

Bíborka Molnár-Gábor: Na Madžarskem uporabljamo isti izraz. Bi pa rada povedala, da je bila Madžarska častna gostja 34. Slovenskega knjižnega sejma in je ob tej priložnosti izšlo 10 novih knjig, prevodov v različnih založbah in različnih žanrov. Te nove knjige poskušamo predstaviti tudi tu na inštitutu, da jim s tem naredimo promocijo. Ne gre samo za enkratni dogodek ob uradni predstavitvi.

Radi berete?

Bíborka Molnár-Gábor: Vsak večer berem približno pol ure.

Ste disciplinirani?

Bíborka Molnár-Gábor: Sem, ampak tudi moram brati, zdaj berem bolj Madžare, da jih lahko predstavim, prej pa sem brala pisatelje vseh narodnosti.

Ste brali tudi katerega slovenskega pisatelja?

Bíborka Molnár – Gábor: Brala sem Draga Jančarja. V osemdesetih so na Madžarskem predstavili tudi njegovo dramo, mislim, da je šlo za Briljantni valček. Kar se pa tiče knjig, ki jih imamo tukaj, jih bomo v bližnji prihodnosti, kmalu vse dali v cobiss in bodo prevodi madžarskih knjig v slovenščino na izposojo tudi pri nas. Se pa dogaja, sploh zdaj, ko več ljudi pozna inštitut, da pridejo noter in vprašajo, če lahko pomagamo s kakšno idejo za potovanje na Madžarsko. Imamo brošure o Madžarski in jim tudi kaj svetujemo, kar me res veseli. Ljudje nas počasi spoznavajo in razumejo, da lahko pridejo s kakršnimkoli vprašanjem, navsezadnje smo tukaj, da bi se nepoznavanje Madžarske spremenilo.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Igor Zaplatil

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri