Boris A. Novak: Sem pesnik, zato je zame poezija najvišji način izražanja sveta

23. 4. 2017, 10:01 | Scena | Vir: Liza

                            Boris A. Novak: Sem pesnik, zato je zame poezija najvišji način izražanja sveta (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Boris A. Novak se je za pisanje poezije odločil iz zelo globoke čustvene patetične stiske davnega leta 1969.

V epu Vrata nepovrata je zapisal zgodbe, ki jih je slišal kot otrok ter kasneje zapisal na pesniški način z jasno zavestjo, da ohrani svet, ki bi sicer šel v pozabo. Zelo pomembno se mu zdi, da je upesnil tiste dimenzije, ki so intimne in zadevajo ljudi.

V zgodbah je sežeta človeška usoda: 1. knjiga Zemljevidi domotožja je prostorska, je domotožje, 2. knjiga Čas očetov je najbolj epska, v njej gre tudi za zgodbe iz obeh svetovnih vojn. 3. knjiga Bivališča duš pa je posvečena ženskam.

Lahko za trilogijo eposa Vrata nepovrata rečemo, da je saga v verzih?

Boris A. Novak: Gotovo je saga in ep. Gre za zvrst, ki je v zadnjih stoletjih veljala za mrtvo in jo je literarna zgodovina povezovala predvsem z antiko, srednjim vekom, zadnji veliki ep je nastal v baroku v 17. stoletju. Pozneje pa naj bi vlogo epa pri opisovanju človeške usode, konfliktov in zgodb prevzel roman. Sem pesnik, zato ne znam pripovedovati drugače kot v pesniški obliki, zato sem posegel po tem najstarejšem možnem načinu pripovedovanja zgodb s pomočjo pesniškega ritma.

Pred izumom pisave je poezija med drugim igrala pomembno kolektivno spominsko vlogo tako, da je spomin skupnosti prenašala iz generacije v generacijo. To niso bili samo teksti, ki so bili namenjeni estetskim užitkom, ampak so bila sveta besedila te skupnosti, ki so strnila njihovo religijo, zgodovino: od nastanka sveta, rojstva bogov, prvih ljudi do najpomembnejših bitk, zmag, porazov.

Sem pa poskušal, ob spominu na epska junaštva in tragedije številnih junakov, ki sem jih modeliral tudi po vzorih svojih prednikov in sorodnikov, ravno tako poudariti nič manjše junaštvo žensk, starejših, otrok ali vsakega posameznika in seveda tistih, ki jih je nekdanja epska literatura in zgodovinopisje bolj ali manj obravnava kot žrtve zgodovine ali kot množinski spomenik množičnih grobnic, ki enostavno izginejo v pozabo.

Ste sleherniku, posamezniku, ne glede na to, kaj in kako je počel, namenoma 'dodelili' dostojanstvo?

Boris A. Novak: V eposu Vrata nepovrata sem seveda prvoosebni pripovedovalec, vendar posojam svoje grlo številnim glasovom ljudi, ki sem jih imel rad, ki sem jih srečal, tudi nekaterim, ki jih nisem nikoli srečal, kot so daljni predniki, osebnosti, pesniki, pesnice, ampak so seveda na takšen ali drugačen način vplivali name, na moje doživljanje sveta.

Tako govorim v več sto glasovih, ker vsaka življenjska usoda, vsak značaj zahteva svoj ritem, lastno zvočnost, podobe, ki so drugačne od drugih in z zanj ali zanjo značilno osebno enkratno videnje sveta. Vse to sem z raznovrstnostjo glasov poskušal pričarati v teh treh knjigah.

S čim se ukvarja prva knjiga Zemljevidi domotožja?

Boris A. Novak: Zastavljena je prostorsko, v njej opisujem kraje, prostore, je kot atlas moje duše. Začne se v avstralski puščavi Pinnacles, ki jo imajo aborigini za tempelj svojih mrtvih in kjer sem nekoč po obisku sanjal svojega očeta in sva se smejala, čeprav je takrat bil že pet let mrtev. Tu se je začelo moje potovanje po deželi mrtvih, po zagrobnem svetu, moji dialogi s številnimi mrtvimi dušami.

V prvi knjigi se to dogaja skozi upesnjevanje različnih krajev. Zaznamovali so me od morij, rek, gora, dolin, do mest, vasi ... in seveda sem v pesem enako priklical tudi tiste kraje, ki so se dotaknili, zaznamovali tiste duše, na katere sem bil najbolj navezan in jih imam še vedno rad, čeprav so pokojni. V bistvu sem vrsto let živel v vsakodnevnem in vsakonočnem stiku z njimi in na ta način marsikaj zvedel o njih in tudi o sebi.

Potovanja v prvi knjigi mi omogočajo različna prevozna sredstva, ki jih imenujem nomadska. To so poleg fizičnih sredstev: škornji, konji, ladje, vlaki, letala ... in tudi metafizična sredstva: domišljija, glasba, knjige, zgodovina in zgodba kot najvišja kategorija potovanja zame, ker sem prepričan, da si zgodovine, tudi svoje lastne, ne predstavljamo toliko z abstraktnimi definicijami, ampak skozi zgodbe, ki so nam jih pripovedovali starši. Te zgodbe nam v prelomnih trenutkih, ko se moramo v svojem življenju odločiti, ali gor ali dol, levo ali desno, pomagajo.

Sam imenujem to vrsto zgodovine zgodbovina, pesniška zgodovina. Gotovo, da sem si moral marsikaj izmisliti, da bi zapolnil bele lise pri poznavanju, nisem pa ničesar ponaredil, vse, kar je zapisano, se je dejansko zgodilo. Poskušal pa sem te realne, verodostojne dogodke in like dvigniti na raven poezije in jih presvetliti z neko posebno svetlobo.

V 1. knjigi Vrata nepovrata, Zemljevidih domotožja, ste med drugim zapisali sv. Tomaž Šalamun, kaj ste s tem mislili?

Boris A. Novak: O Šalamunu predvsem pišem v 3. knjigi Bivališča duš, 1. knjiga Zemljevidi domotožja je prostorska, je domotožje, 2. knjiga Čas očetov je najbolj epska, v njej gre tudi za zgodbe iz obeh svetovnih vojn, veliko je očeta. 3. knjiga Bivališča duš je bolj posvečena ženskam, v prvi vrsti moji materi, veliki ljubezni, skratka ženskam, ki so me zaznamovale.

Tukaj gre za prastaro vprašanje, ki je dandanašnji zelo redkokdaj zastavljeno: kaj je to duša, kje duše pravzaprav bivajo? Prepričan sem, da vsak posameznik, posameznica natančno čuti tiste duše, ki so ji ali so mu bile blizu za časa življenja. Je pa težko racionalizirati, zato mi je bila potrebna pesniška beseda, da vsaki posamezni duši najdem kraj, v katerem še zmeraj prebiva, kjer jo obiskujem in ona mene.

To je knjiga, ki je bistveno drugačna od poetične poetizacije pokrajin, krajev v Zemljevidu domotožja in seveda tudi drugačna od epske upesnitve zgodovinskih tragedij Časa očetov. Knjiga Bivališča duš obsega 1.100 strani, v kateri so lirske pesmi, s katerimi poskušam priklicati različne duše.

Ste tem dušam hvaležni in do njih spoštljivi?

Boris A. Novak: Tako čutimi do njih in to je eno najpomembnejših, najbolj človeških čustev. Žal pa je te medsebojne solidarnosti, pomoči, zaupnosti, bližine dandanašnji neprimerno manj. Časi so najbrž taki, da nas pehajo v nenehen pogon in zato premnogi ljudje iz tega izpeljejo, da je najbolje preživeti čim bolj sebično. Sam verjamem, da to ni človeški odgovor in da človeku ni dano in tudi ni dobro biti samemu in da je človek zmeraj sočlovek.

Drži, da razen tega, da težite k temu, da ste dober predavatelj, pesnik, brat ... težite tudi k temu, da ste dober Človek (namenoma z veliko črko)?

Boris A. Novak: To je zame izjemno pomembno. Je nekaj, kar sem zmeraj čutil kot svoj klic, kot nekaj, kar moram narediti v zelo različnih obdobjih in situacijah mojega življenja, je stalnica, vzgoja.

Če sva bolj konkretna, kje ste med drugim pomagali?

Boris A. Novak: Organiziral sem humanitarno pomoč za begunce in pisatelje iz obleganega Sarajeva med jugoslovanskimi vojnami. V Bivališču duš sem zapisal definicijo, kaj je duša: da je glagol, nekaj za druge narediti, za mnogo ljudi pa je duša samostalnik, ki jim nič ne pomeni.

Tudi med delovanjem v Novi reviji ste velikokrat podložili svoja ramena. Vam je takrat oče stal ob strani?

Boris A. Novak: Bil je 23-krat zaprt in imel obilo izkušenj. Še pred osamosvojitvijo Slovenje smo imeli težave z oblastmi, takrat sem kot glavni in odgovorni urednik prevzel vodenje Nove revije. Bili so zelo hudi politični, tudi policijski pritiski, takrat je mene in tudi revijo rešil moj oče, ker mi je dajal nasvete v dveh obdobjih, ki sta bili zelo nevarni.

So te tri knjige vaše celotno življenje in še več, ker vključujejo tudi prednike?

Boris A. Novak: To je norost. Čutil sem potrebo, da to napišem, ampak dolgo mi ni šlo, ravno zaradi tega, ker se par stoletij takšnih tekstov ni pisalo in sem moral na sledi starih mojstrov izumiti jezik za današnji čas. Oče je umrl leta 1991, pisati pa sem začel leta 1992, ampak mi ni šlo, nekatere pesmi pa so že od prej. Po mamini smrti leta 2008 sem začel ponovno pisati, takrat se mi je popolnoma odprlo.

Od bolečine zaradi izgube?

Boris A. Novak: Od bolečine, bilo je zdravilo, tudi nekaj avtoterapevtskega. Starša sta tudi bistvena za moje pripovedovanje. Kot otrok sem zelo rad čepel v njuni družbi in včasih tudi pod mizo pri starosti treh, štirih let. Potem sem leta in leta poslušal zgodbe, enako pri drugih sorodnikih, pri stricih in tetah, tako da največ, kar sem se naučil o zgodovini, so prav te njihove zgodbe. In v epu sem te zgodbe, ki sem jih kot otrok slišal, zapisal na svoj pesniški način, ampak z jasno zavestjo, da to moram zapisati, zato, da bi ohranil svet, ki bi sicer šel v pozabo.

V teh zgodbah je sežeta človeška usoda od najvišje radosti, ljubezni do najhujših bolečin, nasilja. V 3. knjigi potujem z ladjo na sever, kjer med drugim srečam znamenitega islandskega pesnika Snorrija, ki je eden od glavnih avtorjev zgodb in se pojavlja, tako kot drugi pesniki, recimo Dante. Z rimo Dante – Ante sem vzpostavil zvezo med Dantejem, kot enim od prvih pesnikov, ter z Antejem, mojim očetom kot pripovedovalcem zgodb.

Izkaže se, da so v podpalubju črepi, v katerih je spravljen človeški spomin: od mitologije, nastanka sveta, prek grških bogov, trojanske vojne, prek bega Eneja preskočim recimo na problem beguncev in potem na zgodbe o izbrisanih na način dialoga, ki je zelo jedek.

Podpalubje je povezano z neko vrsto pandemonjem, se pravi z neko hudobno podobo Miltonovega pekla tako, da nastopajo princi teme, ki Satanu poročajo o svojem delovanju na različnih področjih zla. Na ta način je v podpalubju prikazana celotna zgodovina vse do današnjih dni, vključno z drugo svetovno vojno in predvsem s tistim, kar smo doživeli in še doživljamo.

Nadpalubje je spet vzporednica Dantejevemu raju, tukaj imamo duhovne razsežnosti umetnosti, eno izmed najvišje stopnje, prostor, kjer bivajo pesniške duše, kjer omenjam pesnike in pesnice, ki so mi bili zelo ljubi in svoje pesniške predhodnike, prijatelje, kot so Kajetan Kovič, Dane Zajc, Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Maruša Krese ...

V čem je lepota poezije?

Boris A. Novak: Sem pesnik, zato je zame poezija najvišji način izražanja sveta. Prepričan sem, da je poezija v nekem družbenem smislu precej nekoristna zadeva, da pa ima uporabnost, ki je nenadomestljiva in potrebna v trenutkih največje radosti, to je ljubezen in v trenutkih najgloblje bolečine, smrti bližnjega in da je reven človek, ki v teh trenutkih svojega življenja nima tega.

Tukaj je ta potrebnost poezije, ki nas pokliče in jo mi pokličemo v trenutkih, ko smo najbolj ljudje, ranljivi, najbolj soočeni s svojo človeško usodo, s tistim, kar je najlepše, in tistim, kar je najbolj grozno, to pa so seveda izgube ljudi. Zato mislim, da se poezija glede na vse druge ekonomske vrednosti te družbe, zdi, kot da je nekaj, kar je nepomembno in nekoristno, ampak to je kar največji namen poezije, smisel, ki je v tem primeru nujen oziroma nenadomestljiv.

Kako ste se odločili za poezijo?

Boris A. Novak: Odločil sem se 1. septembra leta 1969, ne da bi pred tem napisal eno samo pesem, iz zelo globoke čustvene patetične stiske. Nenadoma se je kot rešitev pokazala poezija in me iz tega rešila, še vedno me rešuje.

Menite, da je poezija človeški presežek?

Boris A. Novak: Verjamem, da je poezija presežek.

Je vaša epska trilogija prednikom v čast in naslednikom v vednost?

Boris A. Novak: To je dejansko spomin za potomce in za kogarkoli, ki bo hotel začutiti, kako so ljudje zelo različni.

Se iz nje da poučiti tudi o majhnosti, hvaležnosti, spoštljivosti ...?

Boris A. Novak: Poskušal sem zajeti celoto sveta, človeške eksistence v zelo različnih dimenzijah, za katere sem moral uporabiti tudi različne plasti jezika, da bi to prišlo do izraza. Zdelo se mi je, da je treba zajeti čim širše svoje lastno izkušnjo, pa seveda tudi izkušnje, ki sem jih podedoval, s katerimi sem se identificiral, tudi vživljal sem se.

Vas nepesniški prijatelji razumejo skozi pesmi?

Boris A. Novak: Odziv na ta ep je zelo intenziven, pravzaprav neprimerno boljši, kot so ga prvotno sprejele založbe, ko sem jim ga ponujal. Edina založba, ki je bila pripravljena to sprejeti, je bila založba Goga. To je predvsem zasluga urednice Jelke Ciglenečki. Obenem sem zelo vesel in počaščen, da je slikarka Metka Kraševec prispevala naslovnice.

Koliko je pomembno to, da v trilogiji izpostavljate pogum malih ljudi, vsakega na svoj način?

Boris A. Novak: Pogum se kaže na zelo različne načine, ampak je. Tisto, na kar sem posebej ponosen, je, da sem na ta način dal spregovoriti o neki izkušnji, ki v epski poeziji ni bila pogosto navzoča. To je izkušnja žensk.

Pokažem, da je pravzaprav ob vsem pogumu, ki se je tudi v družini očeta tragično končal za veliko večino članov družine, oseba, ki je to držala skupaj, bila neprimerno močnejša od deda, ki je bil fantast, original, poln humorja, duha, po svoje tudi zelo drzen, provokativen, vendar ženska tista, ki je omogočila, da so sploh preživeli. Bila je prizemljena in obenem z veliko energijo in etičnim občutkom. Na zelo podoben način prikažem druge ženske v epu tako, da je ep Vrata nepovrata velika hvalnica ženskam.

Zelo pomemben je tudi otroški pogled na svet, čist, pravzaprav imam občutek, da so najboljše tiste dimenzije epa, kjer govorim kot otrok, in da je takrat najbrž tudi moja lega najbolj naravna. Mogoče tudi nikoli nisem popolnoma odrasel in imam zaradi tega občutek, da so tiste zgodbe, ki jih pripovedujem iz otroške perspektive, med najboljšimi, ker so napisane spontano, bolj sveže. Zame je zelo pomembno, da sem upesnil dimenzije, ki niso zgolj zgodovinsko pomembne, ampak tiste, ki so intimne in zadevajo ljudi.

Kakorkoli se nam poezija zdi neotipljiva, lahko rečemo, da je vaš ep še kako otipljiv?

Boris A. Novak: Saj poezija ni stvar velikih besed, ni stvar abstraktnih besed, ampak je stvar konkretnih podob. V bistvu mora poezija priklicati smehljaj nekoga, ki ga ni več, se ga natanko spomnimo. Duše so tudi telesne, se kažejo v telesu, drugače ne gre. Poezijo sem definiral kot komunalno službo. Tisto, kar se mi zdi, da je bistveno za poezijo, je, da pobere stvari, ki jih večina ljudi odvrže, te drobne, majhne stvari.

Kako se vidite skozi pisanje epa?

Boris A. Novak: Vidim se v razmnoženi podobi, v številnih vlogah. Nekatere stvari glede svojih prednikov in sebe, ki jih prej nisem razumel, zdaj razumem in po drugi strani so se mi nekatere stvari, ki so se mi prej zdele popolnoma jasne, nenadoma zdele kot vprašaj. Ker ko sem poslušal zapise, se je jezik upiral in sem prišel do tega, da je neka moja interpretacija zgodbe nekakšen način razumevanje neke situacije, dogodka in sem leta in leta živel v zmoti.

Foto: Helena Kermelj